Kultura,  Multimedija,  Religija,  Seznami,  Video,  Zeitgeist

Ameriški mesija, ki to ni bil

Vsakomur je že jasno, da je večini religijskim možem, televangelistom in kobajagi mesijanskim prerokom le za denar. In najbolj srhljiv primer tega je zgodba Marjoea Gortnerja, “otroškega fenomena” evangeličanske cerkve.

Marjoe (remix imen Mary in Joseph) je ex-revivalist binkoštne cerkve, rojen leta 1944,  ki sta ga denarja-željna starša izurila v najmlajšega pridigarja. Začel je pri štirih! Oče je namreč že kmalu opazil njegov smisel za mimiko in neustrašnost pred javnim nastopanjem.

Javnosti sta starša naznanila, da je njun sin prejel videnje od Boga med večernim kopanjem. Takoj sta začela neusmiljen dril, kjer je moral štiriletni Hugh (pred-mesijansko ime) brati Biblijo in se naučiti zahtevne govore na pamet, skupaj z zapleteno koreografijo mahanja z rokami. Če se je utrudil, ga je mati malo dušila z blazino, a ni pustila nobenih znamenj.

Začeli so tako, da so ga predstavili snemalni ekipi studia Paramount, nato pa so potovali po Ameriki, kjer je mali Marjoe pridigal nepreglednim množicam. Poleg raznih svetopisemskih odlomkov sta starša svojega mesijo naučila tudi mnogih taktik za privabljanje denarja. Na srečanjih, kjer naj bi pozdravili bolne in umirajoče, so prodajali “svete” predmete. Do Hughovega šestnajstega leta naj bi starša nabrala že krepko čez tri milijone dolarjev (kar bi danes naneslo nekaj čez 19 milijonov evrov!).

Mali Marjoe z materjo in mlajšim bratom

Kot se za dobrega očeta spodobi, je Hughov stari takoj za tem pobegnil z vsem denarjem, Hugh pa je ves zmešan pobegnil od svoje še bolj zmešane mame v San Francisco. Tam je zanj skrbela starejša gospa, katere ljubimec je kasneje postal. Večino svojih najstniških let je preživel kot potujoči hipi, ko pa mu je zmanjkalo denarja, je uporabil svoje znanje in šest mesecev vsako leto hodil naokrog in pridigal.
Proti koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja je Hugha močno zapekla vest, še posebej, ker je mnogo ljudem grozil z večnim peklom, zato se je odločil da izpelje še zadnjo predstavo. Tokrat pred kamerami.

Skupaj je zbobnal filmsko ekipo in leta 1971 posnel dokumentarec o goljufanju naivnih vernikov, pod pretvezo, da snema čisto normalen dokumentarec o pridiganju. Ne da bi o tem kdorkoli vedel (vključno z njegovim očetom) je Hugh v pavzah med pridigami filmarjem povedal vse trike in skrivnosti svojega posla. Po pridigah jih je povabil v svojo hotelsko sobo, kjer so ga posneli, kako šteje gore denarja. Film je leto kasneje dobil oskarja za najboljši dokumentarec.
Ko je opravil s pridiganjem in dokumentarci, se je Hugh Marjoe Ross Gortner lotil H’wooda, kjer je posnel par B-filmov, zdaj pa šestinpetdesetletnik financira golf turnirje.

Ne verjamem, da bi vas tako nategnili, dragi bralci. Verjamem pa, da je tam zunaj vse preveč ljudi, ki nasedejo vsakemu pridigarju, vsakemu preroku in vsakemu mesiji. Zakaj se ne bi osredotočili na svoja življenja, na krasne trenutke, ki vam jih vsak nov dan prinese, na ljudi okrog vas? Kot je rekel francoski pisatelj André Gide, verjemite tistim, ki resnico iščejo in ne tistim, ki trdijo, da so jo našli.

Sašo

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.