16/08/2018 | 01:22
You are here:  / Zgodovina / Cross Bones: Pozabljeno londonsko pokopališče za prostitutke in reveže

Cross Bones: Pozabljeno londonsko pokopališče za prostitutke in reveže

Southwark je danes živahno kulturno središče Londona, kjer turisti obiskujejo galerijo Tate, Shakespearovo gledališče, imenitne restavracije in prijetne kavarne. Tu nad mestom kraljuje nov nebotičnik The Shard, ob reki pa mu vlada mestna hiša. A ta starodavni del je bil večino svoje zgodovine zanikrn in temačen, začenši z invazijo Rimljanov, ki so si London podredili leta 43 in mu nadeli ime Londinium.

Pokopališče, označeno na zemljevidu iz leta 1746, ki ga je izdelal kartograf John Rocque

Južni breg reke Temze je bil vedno tesno povezan z zabavo in užitkom, zato ni čudno, da v tem koncu najdemo prej omenjeno galerijo Tate, gledališče Globe, Royal Festival Hall in Narodno gledališče. Katedrala, ki se je nekoč imenovala St. Mary Overie, je postala zavetišče tistih, ki so iz mesta bežali pred roko pravice. Območje je namreč stalo izven londonskega obzidja, njeni prebivalci pa so bili drugorazredni, kar je pomenilo, da niso smeli voliti svojih predstavnikov v mestno hišo. Tu je bilo do 17. stoletja sedem zaporov, a kljub temu so se nasilni izgredi vrstili. Soseska je bila v lasti različnih verskih ustanov, vključno z nadškofom canterburyjskim. Vseeno so tu svoje mesto našle tudi mestne prostitutke, ki jim je posel tako zacvetel, da jih je moral škof Winchestra obdavčiti, one pa so dobile vzdevek “Winchesterske goske”.

John Stow, ki je leta 1603 podrobno opisal London, je Southwark tako kot domačini poimenoval Bridge Warde Without – torej okraj preko mosta, izven zidu. Nato omeni, da je na tej strani reke nekdaj bil “Bordello”, oziroma “Stewes”, kar je takrat bila sopomenka. V te “stewhouses” so po njegovih besedah hodili “moški brez spolnih zadržkov in njim podobne ženske”.

Pokopališče je danes urejeno, pred vrati pa ga varujejo lokalni brezdomci. Zemljišče je v lasti londonske podzemne, v načrtih pa je gentrifikacija. (foto: Katie Nicholls)

Stow je nato zapisal pravila, ki jih je postavil Henrik II za vse bordele: noben lastnik ne sme zadrževati žensk; ženskam ne sme zaračunati več kot štirinajst penijev na teden za sobo; med prazniki mora zapreti bordel in iz njega poslati vse ženske; pod svojo streho ne sme sprejeti verne in/ali poročene ženske; policija mora vsak teden preiskati bordel…”

Zanimivo je tudi, da so bordeli lahko svoje storitve oglaševali, dokler je to bil napis, ki je gledal proti reki, in ne izvesek nad ulico. Dovoljeni simboli so bili merjaščeva glava, prekrižani ključi, pištola, grad, kardinalova kapa, zvonec, labod in tako dalje.

Nato pa Stow zapiše naslednje:

“Od starodavnih mož, ki jim gre verjeti, sem slišal, da so tem samskim ženskam odrekli cerkvene obrede, dokler so se bavile z grešnim življenjem. To pomeni tudi, da so jim odrekli krščanski pokop, če se niso spovedale pred smrtjo. Zato so del zemlje, ki so ga imenovali Pokopališče samskih žensk, namenili njim, daleč od farne cerkve.”

John Stow, A Survey of London (1603)

Dandanes neposredno nasproti pokopališča stoji cerkev in škofijski odbor za izobrazbo. Kakorkoli, bordele so v 17. stoletju zaprli, na začetku viktorijanske dobe pa je Southwark postal eden najhujših slumov v mestu. Polno je bilo kriminala, razsajala je kolera, policija pa si ni upala pomoliti pendreka v te sumljive ulice. Pokopališče prostitutk je dobilo nov namen: britof za reveže. A kot da ubogi ljudje niso imeli dovolj težkega življenja, so jim večni spanec kalili tatovi grobov, ki so kradli trupla in jih prodajali zdravnikom ter profesorjem medicine v bližnji bolnišnici Guy’s. V tistih časih se je namreč sodobna medicina šele razvijala in nadebudni kirurgi so potrebovali trupla, ki pa niso bila na voljo v znanstvene namene. Zato so zamižali na eno oko in se posluževali manj moralnih taktik.

Okoliški prebivalci so se začeli pritoževati, saj je s pokopališča grozljivo smrdelo, oblasti pa so ugotovile, da je prenaseljeno čez vse meje. Takrat je veljalo prepričanje, da je pokopališče eno izmed krivcev za kolero, a čez nekaj let so ugotovili, da bi morali prst uperiti v enega izmed vodnjakov. Kakorkoli, pokopališče so zaprli leta 1853, tri desetletja kasneje pa so ga dali na trg. Kmalu za tem je nov zakon prodajo razveljavil, na parceli pa se je za trenutek udomačilo zabavišče.

Pokopališče se nahaja v še vedno nezavidljivem koncu mesta

V devetdesetih letih 20. stoletja so na tem kraju oblasti hotele zgraditi električno postajo za podzemno železnico, a so jih pred tem arheologi prosili za dovoljenje, da preverijo trupla ljudi, ki so bili tam pokopani. Izkopali so jih 150 in ocenili, da je vseh trupel verjetno več kot 15 tisoč. Med primerki so bili večinoma otroci, kar je kazalo na visoko smrtnost novorojenčkov v 19. stoletju. Poškodovane kosti v cenenih krstah so izdajale številne bolezni, vključno s sifilisom, skorbutom in rahitisom. Življenje prostitutk in revežev v tem delu ni bilo prijazno.

Danes je na pokopališču urejen divji vrt, za katerega skrbi lokalni pesnik in posebnež John Constable. V njem na vsako noč čarovnic priredi molitev in krajši obred, v katerem se ljudje spomnijo številnih žensk brez imen in mestnih revežev, ki jih niso hoteli na posvečeni zemlji krščanskih pokopališč.

John Constable, pesnik in sodobni zavetnik pozabljenega pokopališča

Cross Bones, ujet med prikupnimi trgovinicami in sijočimi poslovnimi stavbami v ozadju, danes še vedno spominja obiskovalce, da je bil London nekoč umazano in nevarno mesto, ženske pa so morale že pred tisočletji za preživetje prodajati svoja telesa, zaradi česar jih je družba potisnila na rob in nanje najraje pozabila – četudi so najimenitnejši člani prav k tem ženskam hodili po uteho.

LEAVE A REPLY

Your email address will not be published. Required fields are marked ( required )

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.