Filozofija,  TV

Dexter Morgan, utilitarizem in Immanuel Kant

“Dejanja so pravilna, če vodijo v srečnost; napačna povzročajo nasprotno od srečnosti.” -John Stuart Mill

“Sem zloben ali sem dober? Tega se ne sprašujem več, saj nimam odgovorov. Jih kdo sploh ima?” -Dexter Morgan

Industrijska revolucija je prinesla visoke dimnike in napredek, a ljudje niso bili pripravljeni na tako brutalne spremembe. Mnogi misleci so poskušali razumeti, kaj se dogaja in kaj se bo zgodilo s starimi vzorci mišljenja. To je poskušalo tudi gibanje utilitarizmov, ki je bilo sredi 19. stoletja blazno priljubljeno v Veliki Britaniji, Nemčiji in Franciji. Za boljše razumevanje utilitarizma nam bo pomagal Dexter Morgan, najslavnejši serijski morilec moderne televizije.

Dexter je čeden, lepo oblečen, olikan, pameten in zabaven. Bil bi popoln zet, če ne bi bil morilski sociopat. To nam postane že na začetku serije, ko nam Dexter razloži, da nima čustev in da so vse njegove družbene interakcije ponarejene. Naučil se je biti človeški. A vseeno nima osnovnih človeških potreb, kot je spolna sla ali želja po prijateljstvu. Sam potarna, da zna človeka učinkovito umoriti in razkosati, ne sanja pa se mu, kaj mora reči negotovemu dekletu. Z vsako sezono bolj pa se sprašuje o svoji nezmožnosti povezovanja s soljudmi.

“Vem, da je v meni nekaj temnega in to skrivam. Nikakor o tem ne govorim, a vedno je tam zadaj ta Temni sopotnik. Ko sede za volan, se počutim živega, napol omamljen z vznemirjenjem nad napačnimi dejanji. Ne upiram se mu, saj tega sploh nočem. On je vse, kar imam. Nihče drug me ne bi zmogel ljubiti, niti… še posebej ne jaz sam. Ali pa je to le laž, ki mi jo pripoveduje Temni sopotnik? Zadnje čase se mi zdi, da sem povezan z nečim, z nekom drugim. Kot bi maska drsela z obraza in stvari, ljudje, ki prej niso bili pomembni, zdaj to postajajo. To me na smrt plaši.” -Dexter

Kljub temu njegova osnovna nuja ostaja: ubijati. Krvoločnost mora biti potešena. Četudi ni povsem jasno, od kod morilcem ta nuja, je Dexter našel način, kako jo uporabiti v dobro družbe. Ubija le poredne fante in pred ritualnim umorom se trdno prepriča, da so zares poredni. Tu serija postavlja glavno vprašanje: Je Dexter vigilant, ki dela svet varnejši in lepši ali pa je le še eden izmed zmešanih psihopatov?

Odvisno, koga vprašate. Če sta vaša ciljna publika John Stuart Mill in Jeremy Bentham, potem bosta enoglasno g. Morgana podprla. Bentham je bil wunderkind dveh stoletij, ki je zagovarjal enakovrednost spolov, ločitev Cerkve in države, svobodo govora in dekriminalizacijo homoseksualnosti. Srž utilitarizma je bila po njegovem maksima, da je dejanje moralno, če prinaša čimveč dobrega čimveč ljudem. Bentham je “dobro” definiral kot “tisto, kar prinaša srečo in užitek”, torej čisto nasprotno od Kanta.

Tu ne gre za hedonizem, zato Bentham ne bi zagovarjal psihopatov, ki pobijajo iz golega užitka. Umorjeni namreč ne doživlja ekstaze, ko ga sočlovek reže na pol, sam umor pa družbi ne koristi. Ko z umorom posameznika koristimo družbi (npr. ko se znebimo psihopata, ki ubija iz golega užitka), potem doživljaji žrtve niso pomembne, saj koristnost dejanja presega neprijetnost.

Stuart Mill, Benthamov učenec, je ugotovil, da je utilitarizem problematična zadeva. Vpraša nas: “Če eden gumb ubije dva milijona ljudi, drugi pa tri milijone, vi pa morate pritisniti enega, katerega boste pritisnili?” Nihče noče zagrešiti genocida, a utilitarizem pravi, da je odgovor jasen. Pritisneš gumb, ki ubije manj ljudi. To Millu ni bilo všeč, zato se je raje posvetil svoboščinam posameznika. A ker ni dobil dovolj dobre rešitve, je utilitarizem le še stvar preteklosti.

Kaj torej žene Dexterja, da ubija? Je to sploh važno? Če vprašate Immanuela Kanta, vam bo rekel, da je. Zanj je namen pomembnejši od posledic dejanja in glede na to, da se Dexter drži moralnega zakona, ki mu ga je postavil oče, bi se nemški filozof mogoče strinjal, da njegovi umori niso moralno sporni.

A “Harry’s Code” ni kategorični imperativ, ki je v končni fazi itak nemogoč. Zakon, ki ga je postavil Dexterjev stari, ni nič drugega kot navaden človeški zakon. Zato je tu bolj na mestu ali so Dexterjeva dejanja etična, ne moralna. Moralna nikakor niso.

Sašo

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.