Kultura,  Umetnost

Nighthawks: meditacija o nočnih ptičih in domišljiji

Nighthawks Edwarda Hopperja je moja najljubša umetnina pod soncem in njena replika visi tudi v moji spalnici. Sliko je Hopper naslikal leta 1942 in od takrat visi v Inštitutu za umetnost v Chicagu.

Prizor, zamrznjen na sliki, je kot bi bil sličica iz filma. Minimalistična kompozicija, geometrične linije in poudarjena fasada stila Art Deco so oder, na katerem se odigra tiha in skrivnostna igra med štirimi osebami. Kavarna temelji na pravem lokalu na Mannhattnu, na aveniji Greenwich, kjer je Hopper živel več kot petdeset let. Hopper je poziral pred ogledalom, da bi čimbolj natančno zadel moške, rdečelaska pa je njegova žena Jo.

hopperdrawing07_800-618x482

Mnogi sliko komentirajo kot odličen prikaz osamljenosti v velemestu. Nekateri menijo, da so ulice prazne, protagonisti pa tihi, ker je v tistem času Amerika vstopila v drugo svetovno vojno. Uporni Američani so se počutili ogrožene, generacija mladih pa je šla na vse konce sveta v skoraj gotovo smrt.

Hopper je priznal, da je mogoče nehote naslikal utelešenost osamljenosti, ni pa ob slikanju tega nameraval. Soproga Jo je v beležko zapisala detajle, ki so bili pomembni za Nighthawks:

Noč + osvetljena notranjost cenene restavracije. Osvetljeni predmeti: pult iz češnje + vrhovi stolov; svetloba na kovinskih sodih zadaj desno; svetel snop žadasto zelene barve čez 3/4 platna na dnu kota steklenega okna. Svetli zidovi, pusta oker vrata v kuhinjo na desni. Izredno čeden svetlolas fant v belem (plašč, kapa) za pultom. Dekle v rdeči bluzi in z rjavimi lasmi, ki je sendvič. Moški nočni ptič (kljun) v temni obleki, jekleno siva kapa, črn trak, modra srajca (čista), drži cigareto. Druga oseba levo, temna in zlovešča. Svetel pločnik zunaj, bledo zelenkast. Nasproti temne rdeče opečnate hiše. Napis na vrhu restavracije “Phillies 5c cigar”. Slika cigare. Zunanjost lokala temno zelena. Opomba: malce svetlega stropa v restavraciji kot kontrast temni ulici zunaj, na robu okna.

Nighthawks je verjetno najbolj visoko zastavljen “esej” v zajemanju umetne svetlobe ponoči. Ogromna okna restavracije dopuščajo svetlobi, da pobegne na pločnike in opečnate hiše. Svetloba v restavraciji prihaja iz večih virov, kar pomeni tudi več senc. Nekateri deli prostora so svetlejši od ostalih. Čez cesto je očitna senca, ki jo ustvarja svetloba iz restavracije. Zunaj svetloba prihaja tudi od ulične svetilke (izven kadra). Tudi nekatere površine v lokalu odbijajo svetlobo, kar je Hopper čudovito prikazal. Odsev ljudi in predmetov na pološčenem lesenem pultu podnevi ne bi bil tako viden.

Nighthawks so zanimivi tudi zato, ker hitro zbudijo domišljijo. Ko gledalec nekaj časa opazuje sliko, se začne spraševati o zgodbah in ljudeh na sliki. Seveda je celoten prizor izmišljen in prikazani ljudje ne obstajajo. A domišljije to ne briga:

Mar gospa v rdečem diši po heni in po starem cigaretnem dimu, ki se je vpil v njeno obleko? Se med tema vonjema na plano trudi priti njen Miss Dior? Klasičen vonj mandarine, jasmina in pačulija? Ji je parfum v rožnati steklenici s pentljo kupil gospod ob njej?

In kdo je ta možakar, ki nosi tvidast suknjič, izdelan po meri, ter moder fedora klobuk? Mogoče tudi on diši po Madrigalu, ki ga je bil kupil še pred vojno? Mogoče nad njim in gospodično v rdečem visi pogovor, ki ga oba odlašata? Možakar bi moral biti v tistem trenutku, a zamišljeno strmi strmi mimo krčmarja, medtem se mu cigareta neustavljivo krajša. Mogoče misli na svojega sina, ki se je nazadnje javil iz Monte Cassina. Ima koga na bojiščih? Je on že prestar, da bi oblekel uniformo? Ima doma še vedno lično pospravljeno tisto preprosto in rjavkasto iz prejšnje vojne, ki naj bi končala vse vojne?

Krčmar je videti utrujen. Komaj čaka, da zapre kavarnico. Tako ali tako se bo moral vrniti že čez nekaj ur. Lahko bi spal kar v majhni in tesni pisarni zadaj. Pogleduje proti rdečelaski, a pozornost ni vzajemna. Opazil je, da je njen zmenek prišepal v lokal in da mora z njim govoriti glasneje. Par je prihajal dokaj pogosto, a možakar je vsako nedeljo prišel na palačinke s sirupom – z drugo žensko in dvema otrokoma. Soproga ni bila tako sproščena kot prijateljica. Svetlolasa, stroga, vzvišena. Sam je živel z mačko v stanovanju nad restavracijo. Oranžen maček Corsair se je rad skril v tihe kotičke med kupi knjig. Ženske ga nikoli niso zares zanimale. Obleke in koža mu po koncu vsakega dne smrdijo po znoju, olju in raku iz druge roke.

Restavracija je edini odprt lokal v celotnem vesolju. Nevidni ljudje na drugi strani ulice poskušajo spati. Svetloba iz restavracije vdira v njihove tihe spalnice in njihove nemirne sanje. Edini zvok je globoko godrnjanje velemesta, sirene in nočni vlaki. Ulice so sterilne, brez smeti, brez ljudi, brez avtomobilov, brez rumenih taksijev. Mogoče pa so to le sanje?

Ena slika, a na milijone zgodb, ki se narišejo čez njo.

Sašo

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.