Filozofija

Filozofski koncept #1: Možgani v kadi

V filozofiji obstaja veliko konceptov, ki bi jih moral vsaj bežno poznati vsak slehernik, ki da kaj na svojo izobrazbo. Da vam dokažem, da filozofija ni samo za bradate samotarje in trzajoče profesorje, ampak za vse, ki so radovedni, vam bom predstavil kup konceptov, začenši z Možgani v kadi.

Najprej se spomnimo kultne Matrice, kjer stroji zasužnjijo ljudi, iz njih naredijo žive baterije in jih priključijo na računalniško simulacijo, v kateri živijo. Nikomur se ne sanja, da je svet okrog njih le računalniški program. (Razen peščici upornikov, ki so v glavni vlogi.) “Kaj je resnično?” se vpraša Morfej.

Najbolj zanimivo pri tem je, da nihče izmed nas ne more vedeti ali živi v takšni simulaciji ali ne. Kar poskusite mi dokazati, da niste le možgan, ki je priljučen na imeniten stroj. Ta po sinapsah pošilja impulze, ki vas prepričajo, da je vse v najlepšem redu. Da zdaj sedite pred računalnikom in berete te besede.

Sama možnost, da je to res, spodkopava naše védenje o svetu okrog nas.

Prvi, ki je prišel na to misel, je bil Hilary Putnam, ki je leta 1981 napisal knjigo Razum, resnica in zgodovina. A njegova ideja je le remiks renesančne misli, ki je strašila Renéja Descartesa, gospoda, ki je izrekel nesmrtni stavek, Mislim, torej sem.

Descartes je predpostavljal, da je nad njim vsemogočni demon, ki vara njegove čute. Nebo, zrak, zemlja, barve in oblike, bi lahko zlahka bile le iluzija, ki jo ta demon pošilja ubogemu filozofu. (V Putnamovem primeru je to zlobni znanstvenik, ki je vaše možgane priključil na superračunalnik.) Sicer je sklenil, da je ta demon pravzaprav dobrodušni bog, ki ga nikakor ne bi zavajal. A vseeno se je zanašal na svoj razum (cogito), ki je bil zanj edina resnica. Dokler razmišlja, je.

A na Putnamovo in Descartesovo žalost, je bila večina filozofov bolj navdušena nad tem, da so sposobni zmozgati takšno nerešljivo hipotetično stanje, kot pa nad reševanjem iz njega. Putnam je skušal pokazati, da je situacija možganov v kadi protislovna, saj možgani, ki bi bili v tej visokotehnološki “kadi”, ne bi mogli sploh začeti razmišljati o tem, da so pravzaprav samo možgani v kadi in ne pravi človek v topli sobi za pisalno mizo. Torej imamo vsaj to rešilno bilko.

Seveda Descartesov dvom v svet okrog sebe prav tako ni nekaj novega. Dve tisočletji pred njim je o navideznih svetovih govoril veliki Platon in izumil Prispodobo o votlini.

Sašo

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.