TV,  Zgodovina

Igra prestolov in zgodovina #1: Vojna vrtnic

Ni skrivnost, da je R. R. Martin navdih za svojo epsko zgodbo Igre prestolov dobil v burni zgodovini Anglije, zatorej tu ne odkrivam tople vode. Največji privrženci verjetno poznajo sago z vseh koncev in marsikdo bo rekel, da nisem pravi ljubitelj, če nisem prebral knjig. Nisem jih – jih pa bom. Kakorkoli, postavimo zgodovino Westerosa, Esosa in Evrope ob bok, pred tem pa vas povabim, da si preberete kratko zgodovino angleščine (v 1000 besedah). Začnimo z vojno vrtnic.

Vojna vrtnic je bila 32 let trajajoča vojna med dvema angleškima dinastijama, ki sta se borili za prestol. Kraljeva hiša Plantagenetov se je razdelila na dvoje: rodbina Lancaster in rodbina York. Veji sta se med seboj uradno tepli od leta 1455 do 1487, a zgodovinski viri kažejo, da so se grdo gledali tudi pred in po omenjeni dobi. Predtem je divjala t.i. stoletna vojna, ki se je v resnici vlekla 116 let, končala pa je le dve leti pred začetkom vojne vrtnic. V stoletni vojni so se prepirali Francozi in Angleži, saj se niso mogli zmeniti, kdo bo vladal Franciji. Po koncu vojne je bila angleška družba in njeno finančno stanje v velikih težavah.

A pomaknimo se nekaj stoletij nazaj. Plantageneti so Angliji neprekinjeno vladali slabih 200 let (1189-1377), v katerih se je zgodilo mnogo pomembnih stvari: Henrik II je ubil Thomasa Becketa, Rihard I je šel v Sveto deželo širit krščanstvo, Kralj Ivan pa je podpisal Magno Carto. Leta 1377 je na prestol sedel Rihard II, vnuk Edvarda III in osovražen tiran. Njegov bratranec, Henrik Bolingbroke, ga je često žalil, dokler ga ni kralj izgnal. Ko je leta 1399 umrl kraljev stric, Ivan iz Ghenta, je od Henrika zahteval, naj ga za dediščino prosi na kolenih. Kmalu za tem je šel na kraljevi obisk Irske, izgnani in ponižani Henrik pa se je vrnil v Anglijo. Z vojsko. Po veliki čistki se je oklical za Henrika IV, Riharda pa je zagnal v ječo.

Družinsko drevo kraljeve rodbine Plantagenetov | vir: Brit Royals
Družinsko drevo kraljeve rodbine Plantagenetov | vir: Brit Royals

Henrik je torej prekinil čisto linijo Plantagenetov in četudi je bil njihov potomec, je Angliji vladala njegova rodbina, rodbina Lancasterjev. Deloval je po principu “močnejši ima prav” in bil mnenja, da lahko Otoku vlada vsak, ki ima vojsko in se mu po žilah pretaka kri Plantagenetov. Henrika IV je nasledil Henrik V in ko je ta umrl, je pri devetih mesecih žezlo (figurativno) prijel Henrik VI. Njegova vladavina je bila šibka in ker je kazal znake norosti, je večino vladanja opravila njegova žena, kraljica Margareta Anjouška. Henrik VI je bil istočasno navdih tako za Joffreya in njegovega predhodnika, kralja Robeta Baratheona. Margareta pa se je pogosto obnašala kot Cersei, Joffreyeva mati. Kakorkoli, slabič na prestolu nima kaj iskati, zato je Anglija razmišljala, da je čas za alternativo: Rihard, vojvoda yorški.

Kri, ki se je pretakala po njegovih žilah, je bila ravno tako modra kot Henrikova. Ko je Henrik IV, dedek šibkega Henrika VI, s prestola vrgel Riharda II, ga zaprl v keho, sebe pa oklical za kralja, je to storil zato, ker je bil sin pokojnega Ivana iz Ghenta, ki je bil četrti sin Edvarda III. Rihard, vojvoda yorški, ki so ga v tem trenutku hoteli Angleži za svojega kralja, pa je bil potomec Edvardovega drugega sina. Vem, genealogija angleških kraljevih družin je labirint. Vseeno nadaljujmo.

Ned Stark

Rihard York je trenutnega kralja, Henrika VI, obtožil, da je njegova desna roka, Edmund Beaufort, kriv za kolosalni poraz proti Franciji v stoletni vojni. Vse, kar je pridobil njegov oče, Henrik V, je nato on zapravil in spravil Anglijo v krizo. Ko je Henrik VI spet izgubil pamet, so Riharda imenovali za varuha kraljestva. Pisalo se je leto 1453, ko je Rihard zavladal Angliji in v londonski Tower poslal Beauforta. Rihard je zgodovinska verzija Neda Starka. Kakorkoli, Henrik se je nekako spametoval, preklical vse Rihardove ukaze, ta pa se je s svojo vojsko uprl in se oklical za edinega, ki mu pripada kraljevi prestol. Prva bitka v St. Albansu leta 1455 je začela vojno vrtnic. V naslednjih treh desetletjih so se zvrstile krajše vojne, obe rodbini pa sta oklicali več mož za vladarje Anglije.

Zgodovinarji se sicer še ne strinjajo povsem, kako močan vpliv je imela vojna na Otok, a jasno je nekaj stvari: v vojnah je umrlo ogromno plemičev, fevdalci so postopoma izgubili svoj vpliv in moč, okrepil se je sloj trgovcev, monarhija pa se je pod Tudorji centralizirala. Kmalu se je srednji vek končal in nastopila je renesansa. V teh tridesetih letih so izginile tudi mnoge rodbine: vsaj 24. Predvsem tisti, ki so bili bolj “pogumni in drzni”, predvsem pa ambiciozni.

Sašo

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

2 Comments

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.