21/11/2017 | 20:02
You are here:  / Zgodovina / John Kapsch: slovenski veleposestnik v Ameriki in njegov zakopan zaklad

John Kapsch: slovenski veleposestnik v Ameriki in njegov zakopan zaklad

Ely je tipično majhno ameriško mestece na skrajnem severu Minnesote z okrog 3.500 dušami. Postavljeno je med tisočerimi jezeri na meji s Kanado. Ustanovljeno je bilo sredi 19. stoletja med zlato mrzlico, a prišleki so namesto zlata našli nahajališča železove rude. Izkopali so pet rudnikov in mesto je kmalu zaživelo. Proti koncu stoletja je v te kraje prišlo ogromno priseljencev iz Evrope, med njimi tudi Slovenci.

Rudarji pred rudnikom v mestecu Ely, 1890

Med njimi je leta 1885 v Ely prišel tudi Janez Kapsch, v Novem svetu znan kot John. Bil je potomec Bavarcev, ki so v 15. stoletju šli v Kočevje branit meje Svetega rimskega cesarstva. Okrog 200 družin je dobilo parcele na vrhovih okrog Črnomlja in Metlike, ter poseben, tlake osvobojen status. Poleg tega jim je cesar dal posebno zaščito, s katero so lahko potovali kamorkoli. Če jim je kdo storil kaj hudega, so ga čakale vislice. Iz teh družin so nastali krošnjarji. In John Kapsch je bil krošnjar v mestecu Ely, ki je v tistem času bilo še dokaj majhno, z manj kot tisočerimi prebivalci. Johnu ni bilo treba delati v umazanih rudnikih, saj je Črnomelj zapustil kot bogat kmet, ki je imel vsaj 50 hektarov kmetijskih površin. Kruha mu ni bilo treba iskati na drugi strani oceana, a John je hotel boljšo in večjo pogačo. In si jo je tudi spekel.

Od bogatega kmeta do bogatejšega veleposestnika

Rudarjem in gozdarjem je sprva prodajal kuhinjske pripomočke, kot se za človeka iz Kočevja spodobi. Ko so iz večjega mesta Tower leta 1888 pripeljali železnico in so Ely povezali z s pristaniškim mestom Duluth, je John ob glavni ulici Sheridan zgradil gostilno s sobami, njegov brat Matt pa je poleg nje postavil še trgovino, mesnico in klavnico. Nato sta brata na vzhodu mesta postavila še farmo, kjer sta gojila prašiče, krave, piščance in vlečne konje. Zanju je delalo na desetine ljudi. John je v Ely prišel z načrtom, da na hitro obogati in se vrne nazaj v Slovenijo. A v začetku 20. stoletja je ugotovil, da je postal prebogat za vrnitev, zato se mu je leta 1902 končno pridružila tudi žena Ana.

Ulica Sheridan v centru mesta Ely, kjer je John imel številne trgovine (TeVern)

John Kapsch ni bil pretirano dober človek in zelo malo ljudi je imelo o njem dobro mnenje. Bil je avtoritaren, strog in sebičen. Zaupal ni nikomur, še najmanj pa bankirjem, odvetnikom in bankovcem. Zato je naokrog vedno hodil z zlatniki v žepu. A bil je tudi skopuh, če ni šlo zanj osebno ali za nakup novega zemljišča. In teh je kupil ogromno. V lokalnih časopisih so brata večkrat omenili. Od leta 1884 pa do 1920 lahko vsako leto večkrat preberemo, da je John Kapsch kupil neko poslopje ali pa zemljo. Z bratom sta bila tako znana, da so večkrat v časopisu mesta Duluth napisali, da je bil kdo izmed njiju na obisku zaradi poslovnih ali drugačnih razlogov.

Septembra 1905 so poročali, da je od Antona Lovšina kupil dve parceli v mestu (Duluth Evening Herald)

Na svojem vrhuncu moči je imel v lasti (poleg vseh trgovin) vsaj 500 hektarov zemljišč v mestu in okolici. Kupoval jih je predvsem zato, ker je upal, da se pod zemljo skrivajo rudnine, a je imel hudo smolo.

Če beremo lokalne časopise tistega časa, lahko vidimo, da sta se brata Kapsch pogosto pravdala po sodiščih zaradi zemljišč. 23. novembra 1912 v Duluth Herald tako poročajo, da je Matt na okrožnem sodišču tožil nekoga po imenu P.R. Vail za 650 dolarjev (okrog 15 tisoč evrov) zaradi obdavčitve, obresti in neplačanih davkov, ki jih je moral plačati ob nakupu zemljišča od omenjenega toženca. Gospod Vail je trdil, da je plačal vse davke, preden je zemljo prodal Kapschu.

23. november 1912 (Duluth Herald)

Črna roka in oborožen upor proti izsiljevanju

Leta 1921 je John, v mestu vsem znan kot veleposestnik in oštir, pristal v središču pozornosti. Od neznancev, najverjetneje italijanske mafije, je dobil sporočilo, naj na otočku Shawaga blizu mesta pusti dva kovčka z denarjem, sicer mu bodo zažgali vse trgovine. Sporočilo je bilo podpisano s “črno roko” (Mano Nera), kar je bila vrsta mafijskega izsiljevanja. Ponavadi so se s tem ukvarjali priseljenci iz Neaplja ali Sicilije, a v tem primeru ni povsem jasno, kdo je Johnu grozil.

Obširen članek o izsiljevanju tipa “mano nera”, september 1909

John je grožnjo prebral in nemudoma poiskal dva kovčka. A napolnil ju je z narezanim časopisnim papirjem, na vrh in na dno pa je dal nekaj dejanskih bankovcev. Kovčka je pustil na otoku, vse svoje zaposlene (vsaj 30 mož) pa je oborožil in jim ukazal, naj stražijo njegova poslopja. Kovčkov ni prišel iskat nihče, sta pa dva od zaposlenih naslednji dan skrivoma pobegnila v Slovenijo in se nikoli več oglasila.

Smrt, ki je začela drugo zlato mrzlico

Čez sedem let, torej leta 1928, je John padel v diabetično komo. Z družino ni mogel več komunicirati, razen s premikanjem kazalca. Sin John ml. je opazil, da kaže v vedno isto smer, zato je sklepal, da je na dvorišču za hišo zakopal denar. Da bi ga našel, je prekopal vse, a ničesar ni našel. Stari John je zelo kmalu umrl, sorodniki pa so presenečeni ugotovili, da klan ni tako premožen, kot so mislili. Na banki je namreč ostalo le še za en mesec obratovanja (torej za plače in stroške). Res pa je tudi, da je banka sorodnikom povedala, da je stari John vsak mesec k njim prinesel točno toliko zlatnikov, kolikor je bilo potrebno za tekoče posle. Zato so se začele govorice, da je preostanek denarja nekje res zakopan. Za to so izvedeli someščani in začela se je druga zlata mrzlica. V naslednjih mesecih so vztrajno kopali okrog trgovin klana Kapsch, sinova pa sta morala vsako nedeljo vse luknje zakopati, da sta lahko v ponedeljek zjutraj odprla poslovalnice. Nihče zaklada ni še našel.

Zemljevid mesta Ely (University of Texas)

John ml. je poskušal rešiti trgovine, gostilno, mesnico, in ostali posel, a so do leta 1941 vse propadle ali pa so jih morali prodati. Več desetletij po smrti starega Johna so meščani sumničavo gledali na vsakega, ki je živel preko svojih možnosti ali pa je nenadoma pristal na veliki nogi. Takoj so pomislili na to, da je mogoče nekdo končno našel Johnov zaklad.

A vnuk še danes meni, da zaklada nikoli ni bilo in je njegov dedek svoje premoženje preprosto zapravil. Tako kot večina premožnejših prebivalcev mesta Ely je verjetno tudi John špekuliral z delnicami rudnikov ali pa stavil z nakupovanjem omenjenih parcel, ki na njegovo žalost niso bile polne rudnin. Tako je bogati kmet iz Črnomlja in še bogatejši veleposestnik iz ruralne Minnesote umrl obubožan.

Vir: An Odyssey That Began in Ely

LEAVE A REPLY

Your email address will not be published. Required fields are marked ( required )