Infografike,  Politika,  Terorizem,  Zeitgeist

Kaj za vraga je PRISM in kaj počne NSA?

Ljudem se je že dolgo dozdevalo, da stvari iz špijunskih filmov niso čista fikcija in da jim na nek način gotovo nekdo prisluškuje. A junija letos je Edward Snowden, mladenič, ki ga pozna praktično vsak, svetu razodel, da ameriška varnostna agencija NSA vohuni za vsemi, predvsem pa za Američani. [1] Kot je sama obveščevalna skupnost rekla, je iskanje zločestih posameznikov enako iskanju igle v kopici sena, a najprej potrebuješ kopico sena. [2] To so naši podatki.

Časovnica

Štab NSA | foto: Trevor Paglen/Creative Time Reports
Štab NSA | foto: Trevor Paglen/Creative Time Reports

Šestega junija sta The Washington Post in The Guardian dobila 41 strani dolgo Powerpoint prezentacijo, kjer je omenjen strogo varovan vohunski program PRISM, ki agencijama NSA in FBI omogoča dostop do podatkov, ki jih posedujejo korporacije Microsoft (in Skype), Yahoo, Google (in YouTube), Facebook, AOL in Apple. [3] Podjetja so seveda zanikala kakršnokoli vpletenost [4], direktor krovne obveščevalne organizacije, James Clapper, pa je javnost pozval, naj preprosto zaupajo njihovim vohunom in da je zgodba prenapihnjena. [5]

Devetega junija je svet izvedel, kdo je “žvižgač” in Edward Snowden, 29-letni uslužbenec privatnega podizvajalca Booz Allen Hamilton, je postal najbolj prepoznavno ime na planetu. V naslednjih dneh je ameriška vlada opozarjala, da je sporni program preprečil več kot 50 terorističnih napadov, Obama pa je večkrat početje javno zagovarjal in dodal, da je vse, kar počnejo, zakonito.

Kaj je PRISM?

PRISM je špijunsko orodje, s katerim NSA (National Security Agency) zbira zasebne elektronske podatke uporabnikov spletnih strani kot so Gmail, Facebook ali Outlook. Razvoj se je začel pod Bushevo administracijo, ko je podpisal zakon Patriot, sam program PRISM pa je ugledal luč sveta pod dolgočasnim imenom US-984XN, omogočen z zakonom Protect America iz leta 2007. [6] (To, da ima uradno ime programa v sebi letnico 1984, že ni naključje, ne?) Seveda je o Prizmi še veliko neznanega, a srž je v tem, da Agencija lahko od večjih korporacij zahteva podatke o njihovih uporabnikih.

Ameriška vlada vztraja, da to počnejo le takrat, ko to vohunom dovoli posebno tajno sodišče FISC, a pred kratkim je javnost izvedela, da niso ravno izbirčni pri podeljevanju dovoljenj. Poleg tega ima FISC takšna pooblastila, da je neke vrste Ustavno sodišče v senci. [7]

kaj-pomenijo-kratice-prism

 

Kaj NSA sploh zbira?

Četudi se največ govori o Prizmi, je Snowden v svojih razkritjih posvetil tudi na druga tajna početja vohunov. Ta početja lahko razdelimo na dve kategoriji. Prva so programi kot je PRISM, ki od ameriških ponudnikov spletnih storitev dnevno črpajo terabajte meta-podatkov [7].

Druga kategorija pa je prisluškovanje, ki mu pravijo “upstream”. V tem primeru podatke pobirajo naravnost iz podmorskih telekomunikacijskih kablov. [8] O tej vrsti vohunjenja se je govorilo že leta 2006, ko se je izvedelo, da ameriško podjetje AT&T iz posebne sobe NSA pošilja podatke o svojih uporabnikih, s tem pa so začeli že pred desetletjem. [9]

Programi NSA zbirajo dve vrsti podatkov: meta-podatke in vsebino. Meta-podatki so stranski proizvod elektronskega sporazumevanja, ki jih uporabnik lahko vidi na svojem izpisku: klicatelj, čas klica, trajanje klica in podobno. PRISM med drugim prečeše elektronska sporočila, pogovore prek spleta (Skype, Facebook…), IP klice in datoteke v oblaku. Ameriška vlada zagotavlja, da same vsebine pogovorov ne nadzorujejo, a strokovnjaki opozarjajo, da so meta-podatki ravno tako zgovorni. Špijuni vidijo podatke o vaši elektronski pošti, vaš položaj (GPS) in zgodovino spletnega brskanja. Če določene zakone ZDA redno posodabljajo, je zakon, ki pokriva tovrstne podatke, star več desetletij. To pomeni, da meta-podatki niso blazno zaščiteni. [10]

Kako NSA zbira podatke?

O metodah zbiranja podatkov ni veliko znanega, a pravno gledano, početje temelji na dveh predpisih: člen 702 zakona FISA in člen 215 zakona Patriot. [11] Prvi omogoča zbiranje podatkov s pomočjo programa PRISM in njemu podobnih, drugi pa dovoljuje zbiranje meta-podatkov pri ponudnikih telefonskih storitev (Verizon in AT&T). Dokumenti, ki jih je razkril Edward Snowden, pa kažejo, da je sodišče FISC te zakone interpretirala tako, da dovoljuje veliko večje pristojnosti, kot je bilo v zakonih mišljeno. Podatke, ki jih zberejo, lahko hranijo in pregledujejo do pet let.

Ko analitik NSA v sistem kot je PRISM vpiše iskalni niz (selektor), se ta poveže z vsemi “zbiralniki” (SIGAD). Teh je več, najdemo pa jih po celem planetu in celo v vesolju. NUCLEON na primer zbira vsebino telefonskih pogovorov, MARINA pa meta-podatke s spleta. Razkriti dokumenti kažejo, da je tarča vohunov lahko katerikoli tujec, ki komunicira na ameriških tleh, analitik pa mora biti 51 % prepričan, da gre za tujca. Američanom ni všeč, da so kriteriji tako ohlapni, saj pri preiskovanju tujcev in njihovih stikov lahko kaj hitro pokukajo v življenje svojih državljanov.

nsa-zbiranje-podatkov-info
Od kod NSA črpa naše podatke. (kliknite za večjo sliko)

 

Vir: The Verge
Naslovnica: Laura Poitras (Snowden), Vlada ZDA (NSA HQ & logotip)

Sašo

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.