29/05/2017 | 06:54
You are here:  / Geografija / Zgodovina / Kako je Jugoslavija hotela potopiti mojo vas

Kako je Jugoslavija hotela potopiti mojo vas

Najprej moramo razčistiti dve stvari: naslov je malce zavajajoč, saj moje vasi ni hotela potopiti *vsa* Jugoslavija, ampak le slovenski del; natančneje Elektrogospodarska skupnost Slovenije. Druga stvar pa je ta, da Jugoslavija ni bila prva, ki je o tem razmišljala. O ogromnem akumulacijskem jezu v Gornjem Posočju so sanjali že Italijani, ki so si naše ozemlje prilastili po prvi svetovni vojni. A prišla je druga svetovna vojna in po njej se na srečo Italijani niso vrnili.

A konec petdesetih so v Ljubljani že delali študije. Leta 1959 so napisali energetski projekt, ki je obravnaval izrabo Soče in Idrijce. Štiri leta kasneje so do potankosti preučili tako reko Sočo kot tudi geološko sestavo tal od Bovca do Kobarida. Leta 1964 so pripravili dokumentacije za hidroelektrarne Trnovo, Kobarid in Solkan. Slednjo so zgradili, prvih dveh pa na srečo ne. Rešiteljev je bilo več: neustrezna podlaga, skrb za okolje, upor domačinov in finančna vprašanja. Verjamem, da je bil slednji razlog odločilen, saj bi vlada brez vprašanj poplavila več odmaknjenih vasic, da bi proizvedla malce več elektrike. V primeru, da bi elektrarno zgradili ob vasi Trnovo ob Soči, bi akumulacijsko jezero izgledalo nekako takole:

HE-TRNOVO-zemljevid

Zanimiv je zapis v zborniku Kaplje iz leta 1966, ko je Janez Bizjak ostro obsodil načrte oblasti, da bi zajezile Sočo v Gornjem Posočju. V njem najprej omeni druge absurdne načrte, ki so jih kovali ljubljanski birokrati: Bohinjsko jezero naj bi postalo zabetonirana kad triglavskih hudournikov, proizvedena elektrika pa naj bi Gorenjski prinesla nesluteno blaginjo. Nato so razmišljali o železobetonskem bunkerju na vrhu Triglava, v katerem bi bil vremenoslovski observatorij. Bizjak nato ne štedi z besedami, ko pride do načrtov za mojo dolino:

“Ali je res nujno in edino možno vse nove načrte navezovati prav na predele, na katere je slovenski človek najbolj čustveno navezan? Žal se dogaja, da so pokrajinski posegi še vedno plod slepega hlastanja po čimhitrejših, a gospodarsko dvomljivih rešitvah, nastalih v ozkih strokovnih krogih, brez obzira na nasprotujoče utemeljitve, posebno pa še brez ozira na prihodnost.”

Dejstvo je, da je imela Slovenija na prehodu med šestdesetimi in sedemdesetimi leti težave z električno samooskrbo. Zato so pospešeno iskali nove vire energije. Na srečo so nekaj let po ideji s hidroelektrarno pri nas začeli razmišljati o jedrski energiji in leta 1975 zgradili elektrarno v Krškem.

Fotografija iz študije "Geološke raziskave soške doline med Bovcem in Kobaridom"

Fotografija iz študije “Geološke raziskave soške doline med Bovcem in Kobaridom”

A sredi šestdesetih je bila hidroelektrarna med slapom Boka in vasjo Trnovo ob Soči predstavljena kot odrešenje za naše energetske težave. Nekateri so celo obljubljali razvoj turizma ob čisto novem jezeru, lične promenade pod vršaci in jadrnice pod hribi. Načrti so bili tako resni, da so v Ljubljani organizirali simpozij. Tam so naposled le sklenili, da bi bila hidroelektrarna že ob svoji izgradnji leta 1972 premajhna in negospodarna. A podporniki gradnje se niso dali. Bizjak zapiše, da so glasno žvižgali in vpili, vsakič, ko je pred zbranimi govoril nasprotnik gradnje. Eden izmed njih je celo ugasnil luč v dvorani, zagovorniki gradnje pa so posmehljivo vzklikali, naj s svojo romantiko in sentimentalnostjo poskrbi, da se vrne luč.

Leta 2011 so se ideje o hidroelektrarnah v Gornjem Posočju vrnile. Pahorjeva vlada je hotela spremeniti energetski zakon, ki je dotlej prepovedoval načrtovanje energetskih objektov med izvirom reke Soče in Mostom na Soči (kjer akumulacijsko jezero že obstaja od leta 1938). Območje so s posebnim zakonom zavarovali leta 1976, ministrstvo za gospodarstvo pa je nameravalo nad vasjo Žaga zgraditi hidroelektrarno Učja. Protesti lokalnega prebivalstva so na srečo ustavili tudi to idejo.

Dejstvo je, da v teh časih elektriko lahko dobimo na boljše načine: veter, sonce in jedrska energija. Ideja, da smo v naši dolini (samo v 20. stoletju) dvakrat pregnali tujce z megalomanskimi idejami, ki bi uničile starodavne vasi in čudovito pokrajino; nato pa so prišli rojaki iz glavnega mesta in hoteli storiti isto, je absurdna in srhljiva. A zgodovina skriva mnogo neverjetnih skrivnosti in ambicij, ki pa se na srečo niso uresničile.

LEAVE A REPLY

Your email address will not be published. Required fields are marked ( required )