Jezik,  Zgodovina

Kako je pismenost 400 let reševala pred vislicami

Pisalo se je leto 1166, sto let po tem, ko so Normani okupirali britanski otok. Po Sveti deželi so divjale križarske vojne in veliko dvorcev je ostalo praznih, saj so njih gospodarji umirali v muslimanskih deželah. Po dvorcih so se naselili skvoterji in ker v takratni Angliji ni bilo nekih uradnih zapisov o lastnini, so nastale težave.

Preden je Henrik II postal kralj, sta se za prestol klala kralj Štefan in vladarica Matilda, državljanska vojna pa je po smrti obeh plačance pognala v zločin, saj ni bilo nikogar več, ki bi jih plačeval. Zaslužni v vojni so za nagrado prejemali zemljišča, kar je le še povečalo težavo iz prejšnjega odstavka.

Henrik II

Povrh pa sta se sprla še Henrik II in nadškof iz Canterburyja, Thomas Becket. Kralj je namreč Cerkvi očital, da deluje po principu države v državi in se ne podreja kraljevim zakonom v polni meri. Cerkev je namreč imela svoje sodišče, ki je odgovarjalo le papežu. Zato je kralj uveljavil nov sodni sistem, v katerem so sodišča odgovarjala le njemu. To nadškofu ni bilo po godu, zato je kralju jasno povedal, da nima pristojnosti nad klerom in karkoli duhovniki in škofje storijo, odgovarjajo le cerkvenemu sodišču. Henrik II je čez štiri leta (1170) storil usodno napako in nad nadškofa poslal štiri viteze, ki so ga umorili. Ne ravno zen reševanje konfliktov.

Atentat je razjezil angleški narod, ki se je obrnil proti svojemu kralju. Če je hotel ostati na prestolu in obdržati glavo, se je moral Henrik II s Cerkvijo pobotati. Leta 1172 je bil uradno opran krivde pri umoru Thomasa Becketa, a to je plačal z imuniteto klera. Ta ni odgovarjal civilnemu sodišču, razen za visoko izdajo in nekaj drugih izjem.

In tu se zanimivost, o kateri sploh pišem, šele začne. Zakon, ki je klerikalcem podeljeval imuniteto, se je imenoval Privilegium clericale (prevod očitno ni potreben), član duhovniškega stanu pa je svojo pripadnost dokazal s svojo duhovniško obleko in tipično frizuro. Čez čas se je to spremenilo in obtoženi klerikalci so dobili imuniteto pred civilnim pravom z dokazovanjem pismenosti. Človek pač ne more drugim brati svete knjige, če je sam nepismen.

Edvard III

Ni vam treba biti pravnik, da vidite luknjo v zakonu in tako so vsi, ki so znali brati, začeli koristiti Privilegium clericale. Leta 1351 je kralj Edvard III to luknjo kar uzakonil in nenadoma je bila pismenost Monopoli “karta iz zapora”.

A tu se zgodba ne konča. Za preverjanje pismenosti so brez izjem uporabljali Psalm 51, kar je pomenilo, da se je obtoženi rešil kraljeve kazni že s pomnenjem omenjenga psalma. Naenkrat je Grešnikova izpoved postala rešitev pred vislicami. Če je obtoženi storil res grd zločin, so mu ukazali, naj prebere naključni psalm in če ni bil res pismen, se je kaj kmalu zibal nad trgom.

Benjamin Jonson

Najbolj znana oseba, ki se je s psalmom rešila vislic, je bil Ben Jonson, Shakespearov glavni tekmec. Ob koncu 16. stoletja je bil obtožen umora in kot literat je seveda znal prebrati tudi Psalm 51. Če se ne bi s tem rešil, danes ne bi imeli številnih odličnih del, s katerimi je kratil spanec bolj slavnemu Bardu.

V času Tudorjev, natančneje v času Henrika sedmega, so se tega izkoriščanja lotili z označevanjem ne-klerikalcev. Spremenjen zakon je namreč dovoljeval le enkratno sklicevanje na Privilegium clericale in tistim, za katere so ugotovili, da ni duhovniškega stanu, so označili palec. Tako se ob naslednjem zločinu ni mogel več sklicevati na privilegij.

Henrik osmi se je končno odločil, da ima Cerkev preveč posebnih pravic in sporni zakon omejil. Določeni zločini so postali “imuni na klerikalizacijo”, kar seveda ni bilo všeč ne papežu Leonu desetemu ne canterburyjskemu škofu. Henrik VIII in papež sta se že tako prepirala zaradi ločitev, to nasprotovanje pa je zlomilo kameli hrbet. Henrik je pomahal RKC, se ločil od žene, jo obglavil in uveljavljal svoje zakone nad vsemi. Do konca stoletja te Psalm 51 ni več rešil vislic, če si moril, posiljeval, zastrupljal, kradel, zganjal čarovnije ali vlamljal. Niti če si bil duhovnik.

Sašo

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.