Izpostavljeno,  Mediji,  Zgodovina

Kako so o vzponu Hitlerja poročali slovenski mediji

V Evropi verjetno ni človeka, ki ne bi poznal Adolfa Hitlerja, nacizma in kljukastega križa. O Hitlerju naj bi bilo napisanih skoraj 130 tisoč knjig, o drugi svetovni vojni pa še nešteto več.

Tistim, ki so pozorno poslušali med urami zgodovine ali pa so kdaj preklopili na History Channel, poznajo glavne letnice, povezane s Hitlerjem in njegovim vzponom: rojen leta 1889, leta 1919 se pridruži Delavski stranki, leto kasneje pa je ustanovljena Nacionalsocialistična stranka. Takoj zatem ima slavni govor o 25-ih tezah, julija 1921 pa ga imenujejo za predsednika stranke. Leta 1923 je izvedel puč, naslednje leto pa so ga zaprli zaradi izdaje. Leta 1925 izda Moj boj, po le devetih mesecih pa ga izpustijo iz zapora. Leta 1932 kandidira za nemškega predsednika.

Leto 1933 je posebej pomembno za Hitlerja in “Hitlerjance”, saj ga Hindenburg najprej imenuje za kanclerja, nato pa zgori še Reichstag. Hkrati se odpre “Konzentrationslager Dachau” in ustanovi Gestapo.

Poleti 1934 se zgodi noč dolgih nožev, ko avgusta umre Hindenburg, pa Hitler postane Firer. Septembra 1935 naznani nuremberške zakone. Vse ostalo je vsem znana zgodovina in najbolj temačno poglavje 20. stoletja.

The Worker (Avstralija),  15. marec 1933

V tujih medijih je bilo med vztrajnim Hitlerjevim vzponom zaslediti mnoge šaljive prispodobe z Napoleonom in roganje, češ, da je klovn in karikatura samega sebe. A ko je prevzel oblast, so novinarji in poročevalci zamenjali ploščo in brkatega Avstrijca vzeli prekleto resno.

Tudi slovenski časopisi, ki jih je bilo v dvajsetih in tridesetih mnogo, so poročali o “dogodivščinah” v Nemčiji in z vsakim mesecem je Slovencem postajalo jasno, da Adolf Hitler ni nekdo, ki bo po nekaj zdrahah in polomu na volitvah izginil v meglici preteklosti. Poglejmo, kako so o Hitlerjevem vzponu poročali slovenski mediji.

Prva omemba Adolfa Hitlerja v slovenskem časopisju se pojavi 7. decembra 1922, ko tržaški list Edinost objavi daljšo novico o borbi proti fašizmu v Nemčiji. Novica govori o aretaciji Hermanna Ehrhardta, weimarskega komandirja, ki je München obiskal v času množičnih nacionalno-socialističnih zborovanj, ki jih je organiziral Hitler. Časopis citira Hitlerja, ki je rekel, da se nemški narod ne da internacionalizirati po ukazu Francije in da se bo moral nemški narod zateči k samoobrambi, če ne bo mogel ostati nemški. Zanimivost: Ehrhardt je bil tri leta po puču Hitlerjev protikandidat za predsednika nacistične stranke, a neuspešno. Bil je tudi na seznamu noči dolgih nožev, a je uspešno pobegnil v Avstrijo.

Udarniški začetki

Marienplatz, 9. november 1912

In prav o puču, ki se je zgodil v noči med 8. in 9. novembrom 1923, so slovenski mediji množično poročali.  Hitlerjev načrt je bil zavzeti München in ga uporabiti kot odskočno desko za državni udar proti weimarski republiki. Skoraj 2.000 pripadnikov nacistične stranke je zakorakalo proti Feldherrnhalle v središču mesta, kjer jih je pričakala policija. Poleg Hitlerja se tu že pojavijo odmevna imena kot so Ernst Röhm, Rudolf Hess in Hermann Göring. V spopadu je umrlo 16 nacistov in štirje pripadniki policije.

10. novembra so na svojih naslovnicah o dogodku poročali Jutro, Slovenec, Slovenski narod, in Zarja. “Polom pučistov na Bavarskem,” se je glasil naslov v Jutru, ki je poročalo o “krvavem spopadu med pučisti in državno brambo”, o obsednem stanju in razpustom Hitlerjeve stranke. Slovenec je “fašistovski puč” označil za popolnoma ponesrečen in poudaril, da je zmagala ustavna republikanska vlada. Dodaja, da se preostala Nemčija ni odzvala na poskus državnega udara in da vlada popoln mir. Slovenski narod je iz nekega razloga poročal, da so “Bavarski nacijonalisti z Ludendorffom na čelu odstranili vlado” in da je Hitler skupaj s 500 oboroženimi nacionalisti razglasil odstavitev vlade. Časopis Zarja, socialistično glasilo, je obsodilo naslajanje drugih medijev nad dogajanjem v Nemčiji, ter opozorilo, da “nacionalni šovinizem v Nemčiji deluje popolnoma v službi kapitalizma” in da so mnogi Nemci pripravljeni na uvedbo diktature.

Slovenec, 10. november 1923

Zanimiv je tudi zapis v Goriški straži 15. novembra, ko pod podnaslovom “Pošast revolucije ni še utonila” omenijo, da nemška vlada noče postreliti nacionalističnih upornikov, saj ima Hitler še mnogo skritih in javnih privržencev, in da bi njegova smrt “obdala nacionalizem s sijem mučeništva”.

Do leta 1924 je Hitler že postalo ime, ki so ga poznali vsi načitani Slovenci. Narodni dnevnik je konec februarja objavil daljšo biografijo, kjer so citirali njegov antisemitizem, nacionalizem in to, da pripravlja nekaj “večjega od svetovne vojne”. Sestavek si lahko preberete spodaj.

Narodni dnevnik, 26. februar 1924

Skozi vse leto se je poročalo o sojenju, ki je potekalo proti Hitlerju in Ludendorffu. Socialist v kratki novici o “procesu zaradi zločina veleizdaje” doda, da sojenje razkriva “z žarko lučjo, kakšne gade si redi nemška republika”. Narodni dnevnik je nato zapisal, da sodnik Neidhard neprestano izgublja oblast na lastnem sodišču in da Hitler ter njegovi tovariši blestijo v sodni dvorani na enak način kot so poprej na svojih shodih. Hitler naj bi histerično kričal, Ludendorff pa se je le “dobrohotno smehljal”. Edinost 23. marca poroča o tem, da je Hitler dobil 8 let zapora, Ludendorff pa 2. Teden kasneje so zapisali, da je Ludendorff oproščen, Hitler pa je dobil pet let zapora. Julija Narodni dnevnik zapiše, da se je Adolf Hitler spametoval in da iz zapora spravljivo sporoča, da je “vstajenje nemškega naroda mogoče le z duševno obnovitvijo.” Časopis obžaluje, da ga kmalu že izpustijo iz zapora, saj bi se mogoče po več mesecih na hladnem spremenil v “mislečega politika”. Glasilo Naprej je prav tako julija zapisalo, da Hitler iz zapora zapušča svojo stranko, ki se “razkraja na vseh koncih in krajih, in da jo še miši zapuščajo.” Straža oktobra začudeno zapiše, da Hitler še nima urejenega nemškega državljanstva. Sodniške prigode so sicer v našem časopisju načeloma postavljene v ozadje, saj se Slovenci v tistem času predvsem ukvarjajo s krizo lastne vlade, in fašističnim nasiljem nad klerom in komunisti v Italiji.

Leta 1925 se Hitler zelo malo omenja, razen konec decembra, ko Naša straža v piše o porastu nacionalizma v Nemčiji in začne z novico, da sta dva mlada moška poskusila umoriti zunanjega ministra Stressmanna. Navdahnil naj bi ju prav Hitler, ki je agitiral proti ministru. Nato omeni tajne umore, ki se dogajajo v Nemčiji, zagrešili pa naj bi jih člani “tajnih bojnih organizacij”. Časopis omeni društvi “Stahlhelm” in “Schwarze Reichshwer”. Zanimivo je, da je po nemškem porazu v prvi svetovni vojni v Nemčiji mrgolelo paravojaških organizacij, v katerih so vojni veterani klicali po revanšizmu in nacionalizmu. Člani Stahlhelma (železna čelada) so se zaradi političnih razlogov jasno ločevali od NSDAP tako, da so si rekli “Nemški fašisti”. Ni presenetljivo, da so tudi oni bili proti Judom.

Leta 1926 se je Slovenija predvsem ukvarjala s korupcijo (Stjepan Radić & Standard Oil Company) in z zunanjim ministrom Nikićem, Adolf Hitler pa je bil redko v kranjskih mislih. Aprila se je poročalo, da so nemški radikalci opustili načrte za novo revolucijo, ter da je Hitler tožil bivšega odgovornega urednika časopisa Berliner Tageblatt, ker naj bi mu ta očital, da Hitlerja skrivaj financira Francija. Ker urednik očitkov ni mogel dokazati, je moral plačati tisoč mark globe (oziroma slabe tri tisočake današnjih evrov). Konec leta pa je mariborski časopis Tabor pisal o tem, da je v Nemčiji v okviru različnih vojaških organizacij vsaj 3 milijone oboroženih mož. Novinar zapiše, da obstajajo trije tabori: prvi je Hitlerjev, ki ga sestavlja več gard; druga skupina so “zmernejši” nacionalisti; tretja pa so vojni veterani. Vsi oboroženi nacionalisti so tesno povezani z avstrijskimi, doda.

Vedno močnejša stranka

Konec februarja 1927 je v enem od časopisov omenjen Hitler, ki je v Celju beračil od hiše do hiše, nadlegoval ljudi, in se na koncu sprl s stražnikom. Šlo je za Antona Hitlerja iz Karlovca, ki se mu verjetno takrat priimek ni zdel nič posebnega.

Adolf Hitler je bil v tem letu omenjen v kontekstu treh različnih zgodb. Prva je bila objavljena junija v ljubljanski Orjuni, kjer je bila opisana “diplomacija” italijanskega diktatorja Mussolinija in o gradovih v oblakih, ki jih je rad gradil. Njegovim pravljicam naj bi nasedel tudi Hitler, ki je v tistem času v govoru navijal za zbližanje Nemčije in Italije.

Druga zgodba je veliko bolj zanimiva, objavljena pa je bila v Mariborskem Večerniku v začetku julija. Bavarski fašisti pod vodstvom “znanega Hitlerja” naj bi svojim privržencem s pomočjo posebnih podjetij prodajali rjave in črne srajce, značke, našitke z mrtvaškimi glavami, jopiče, palice in celo strelno orožje – torej to, čemur dandanes rečemo “merchandise“. Hitler je namreč že od samega začetka vedel, da del uspeha leži tudi v uspešni blagovni znamki. Leta 1937 je NSDAP celo izdala več kot 600 strani dolg priročnik, v katerem je točno določen brand nacional-socializma (PDF).

Mariborski večernik, 2. julij 1927

Tretjič, ko je bil leta 1927 Hitler omenjen v našem časopisju, je Orjuna decembra poročala o “Hackenkreuzlerjih”, ki se potikajo po slovenski Koroški in “prirejajo nekake sestanke”.

Hitler je bil leta 1928 v naših medijih omenjen le enkrat in sicer, ko je časopis Enotnost 25. maja poročal o nemških volitvah, kjer so “Hakenkreutz” dobili 806 tisoč glasov in 12 mandatov. Leta 1929, ko je svet udarila finančna kriza, so ga omenili 11. julija, ko je Slovenski narod pisal o “nacionalni fronti”, ki so jo ustanovili nemški nacionalisti, in o republikancih, ki so menili, da se spet pripravlja diktatura. Pod sestavkom je omenjen tudi šesti atentat, ki so ga izvedli skrajni desničarji. V hiši nekega deželnega svetnika so namreč podtaknili bombo, ki je stavbo skoraj zrušila.

Leta 1930 se je Hitler spet več pojavljal v slovenskem tisku in sicer v drugi polovici. Konec avgusta je Jutro poročal o volilnih reformah v Nemčiji in posmehljivo dodal, da si težko predstavljajo desničarsko vlado, v kateri bi imel Hitler glavno besedo. Zapišejo tudi, da je kriza nemške demokracije le odsev splošne krize, ki je vidna v vseh parlamentarnih državah, a da v nobeni drugi državni ni govora o nasilnih prevratih.

Septembra je Delavska politika poročala o zanimivem, manj znanem dogodku, ko so se Hitlerjevci sprli med seboj. Vojaško organiziran napadali del stranke se je pritoževal nad tem, da vodstvo uličnim pretepačem ni še izplačalo mezd. Hitler je moral v Berlin, da bi pristaše pomiril, shod pa se je sprevrgel v petje komunističnih pesmi in pozivom, naj se odtlej voli za komuniste. Ko je končno obljubil, da bodo vsi plačani, so se pomirili, Hitler pa je moral razpustiti en oddelek, v katerem je bilo kar 200 komunistov.

Nato je časopis Jugoslovan pisal, da se za nedeljo, 28. septembra, pripravlja Hitlerjeva parada, kjer naj bi NSDAP z “revijo svojih vojaško organiziranih bataljonov” prikazala moč stranke. Napovedovalo se je, da bodo Hitlerjeve milice lahko na tisti dan nosile svoje uniforme in orožje, ki so bile sicer prepovedane. Z vseh koncev naj bi prišlo do 8.000 nacistov. Ironično, tik ob tej novici je natisnjena tudi vest, da francoski mediji poročajo o vedno večji popularnosti ideje “evropske federacije”.

Slovenec je oktobra poročal o ustanovitelju angleškega tabloida Daily Mail, lorda Rothermera, ki je odkrito hvalil Hitlerja in njegove ideale. Dejal je, da bi tudi za Anglijo bilo dobro, če se ukorenini narodni socializem, Hitlerju pa je priporočal, naj svojo politiko izenači z Mussolinijevo in iz svojega programa črta antisemitizem. Čez štiri leta je Rothermere še vedno hvalil črnosrajčnike.

Daily Mail, 15. januar 1934

Decembra je časopis Jutro pisal o profesorju Einsteinu, ki je sredi meseca prispel v New York. Ko so ga novinarji vprašali, kaj meni o Hitlerju, je rekel, da je do moči prišel predvsem zaradi revščine in praznih želodcev. Menil je, da bo njegova slava “otemnela” takoj, ko v Nemčiji spet nastopijo normalne razmere.

Dober teden za tem je Slovenski narod Hitlerju očital tisto, česar dandanes mnogi nočejo razumeti: to, da je narodni-socializem socializem le po imenu. “Hitler je v službi kapitalizma”, so zapisali. Kot zanimivost: centimeter niže izvemo, da je Posarje prepovedalo predvajanje filma Na zahodu nič novega, saj naj bi ogrožalo javni mir in red.

Leta 1931 se je v Nemčiji veliko dogajalo. Člani NSDAP so korakali iz parlamenta, ker so jim hoteli omejiti skakanje v besedo, Hitlerja pa so nehali sodno preganjati zaradi vpletenosti v umor, ki so ga zagrešili člani SA leto prej. V Sloveniji se Hitlerja v tem letu ne omenja veliko.

V prvi četrtini leta 1932 se je Hitler predvsem omenjal v sestavkih, ki govorijo o vedno močnejši stranki NSDAP; o agitatorskih sposobnostih predsednika; o tem, kako se hoče Hitler pred volitvami prikupiti Hindenburgu; 12. marca pa je Slovenec poročal, da je Nemčija na nogah, ker naj bi Hitlerjevci v primeru poraza na volitvah spet poskušali izvesti državni udar. Mesec pred volitvami so se strasti pomirile, saj Slovenec poroča, da je Hitler odpovedal napovedani pohod na München. 31. julija je na volišča šlo skoraj 85% Nemcev, v parlament pa je prišlo šest strank, med drugim Hitlerjeva NSDAP, Wesovi Socialdemokrati in Thälmannova Komunistična stranka. Prvič se je zgodilo, da največja stranka v parlamentu ni mogla sestaviti vlade, zato so novembra izvedli še ene volitve. Hitler je takrat dobil še manj glasov, a mu je uspelo s pomočjo kanclerja Von Papena ustvariti t.i. “Hitlerjevo vlado”, ki je trajala vse do 30. aprila 1945.

Slovenec je tako julija zapisal, da se organizirajo proti Hitlerju množični protesti in da bo “pot diktatorja Hitlerja v Berlin namočena s krvjo”. 1. avgusta je Jutro poročalo o neuspelem atentatu na Hitlerja in o vsesplošnem pretepu med jurišniki NSDAP in nasprotniki. Ves avgust se je pisalo o terorju, ki so ga sejali Hitlerjevi pristaši z ročnimi granatami in streljanjem. Slovenija se je spraševala, če bo zaradi tega Hitler sploh dobil oblast, ter primerjala lahkoten Mussolinijev skok na oblast s težavami nemškega fašista.

Konec novembra, torej po drugih volitvah, se je pisalo o dolgih urah, ki jih je Hitler preživel na avdiencah pri Hindenburgu, kar se mu bo več kot obrestovalo v naslednjem letu.

Hitler na oblasti

Hitler se rokuje s Hindenburgom

Kot pričajo vsi učbeniki, je bilo leto 1933 usodno za Nemčijo in ves svet. 30. januarja je predsednik Paul von Hindenburg Adolfa Hitlerja imenoval za nemškega kanclerja, v to pa ga je prepričal sam Franz von Papen, ki je dobil mesto pod-kanclerja. Vlada, ki so jo imenovali Vlada Narodne Odrešitve, je bila koalicija strank NSDAP in konzervativne Ljudske stranke. Prva je z ustrahovanjem poskrbela za razpad druge in zelo kmalu je bila nemška vlada ekskluzivno nacistična. Dva meseca kasneje je Hitler sprejel zakon, ki mu je podelil absolutno moč.

Še preden je slovenski tisk začel celoletno poročanje o vedno bolj napetem dogajanju v Nemčiji, je 15. januarja nedeljska izdaja Slovenca, najbolj branega katoliškega dnevnika, objavila dva članka, v katerem obravnava Jude. V članku z naslovom “Židovsko vprašanje” so zapisali naslednje:

“Židje se radi selijo, dostikrat so v to prisiljeni, ker jih preganjajo. To jih je pa dovedlo do tega, da svoje imetje drže v likvidnem stanju, v denarju. Zaradi tega so se vdali bankarstvu, delniškim družbam in borznim špekulacijam. Židje poznajo vse tajne v trgovini in na borzi in prav zato so tudi zagospodovali.”

V drugem prispevku z naslovom “V židovskem mravljišču”, v katerem novinar poroča s Poljske, pa piše to:

“Židov je na Poljskem ogromno. Strašna narodna manjšina 3-4 milijone, fanatična, vjedljiva uš, trmasta ko parazit, ki pije kri na glavni življenjski sili. Židu je vseeno, kdo gospodari v državi. Vsakemu se prilagodi, vsakogar jezik se nauči, vsakega brez očitkov vesti tudi ob prvi priliki izda, če je tako treba.”


Slovenec,15. januar 1933

Ko je čez slab teden ta zapis komentiral časopis Delavska politika, se ni toliko zgražal nad antisemitizmom, ampak nad tem, da tako nacisti kot tudi katoliški tisk z nastrojenostjo proti Judom v resnici bijejo bitko proti pravim nasprotnikom, socialistom. Časopis nato doda, da kljub temu, da se Slovenec postavlja proti Judom, gre še vedno “34 milijonov Din slovenskega denarja za enega Žida”. Socialistični časnik torej ni imel težav z antisemitizmom, ki je prav v tistem času Nemčijo spreminjal v klavnico Judov, ampak t.i. hinavščina katoliškega tabora, ki po eni strani zmerja Jude, po drugi pa so prijazni do njih.

2. februarja je Slovenec nato komentiral novo nemško vlado z naslovom “V znamenju kljukastega križa”, v katerem opozarjajo, da se Hitlerjeve čete lahko polastijo oblasti “javnega organa” in s tem dejansko izvedejo uspešen državni udar, hkrati pa časnik miri, da “tretjemu cesarstvu” na poti stoji ustava, za katero je gotovo še vedno Hindenburg. V tistem času je Nemški celjski list spraševal, kakšno stališče bo Jugoslavija zavzela do kanclerstva Adolfa Hitlerja, na kar jim je Slovenski gospodar, še en katoliško-konzervativni časopis (za Mariborsko regijo) odgovoril, da se “drevo oceni po sadu, vrednost vlade pa po njenih delih”. Obenem upajo, da Jugoslavija ne bo gojila “nepotrebnih čustev nestvarnih antipatij in prekipevajočih simpatij”.

Na ponedeljek 27. februarja pa se je zgodil še en pomemben zgodovinski dogodek: pogorelo je poslopje državnega zbora, oziroma Reichstag, Hitlerjeva vlada pa je sporočila, da so blizu prizorišča prijeli nizozemskega komunista Marinusa van der Lubbeja. Komuniste so (ironično) obtožili, da načrtujejo državni udar, van der Lubbeja so usmrtili, Hindenburg pa je izdal poseben odlok, ki je ukinil mnoge ključne svoboščine nemških državljanov. S tem so lahko nacisti zaprli vsakogar, za katerega so menili, da je sovražnik, ter uvedli cenzuro za vsak državi neprijazen medij. Zgodovinarji ta trenutek označujejo za začetek enopartijske nacistične vlade v Nemčiji.


Mariborski večernik, Slovenski narod , 28. februar 1933

Slovenski tisk je seveda naslednji dan objavil uradno verzijo dogodka in zapisal, da je bil “preprečen komunistični puč v Nemčiji” ter da se dogodki v Nemčiji odvijajo s “filmsko brzino”. Kot zapiše Mariborski večernik:

Napočila je ura neizprosnega uničenja ali komunizma in marksizma nasploh ali pa bo rdeči val pogoltnil Nemčijo ter s tem ustvaril glavni pogoj za bolševizacijo Evrope.

Slovenski narod se je tudi vprašal, če je to začetek komunistične revolucije in da je Nemčija tik pred razpustom tako komunistične kot tudi Socialdemokratske stranke.

Jutro, Slovenski narod,  3. marec 1933

Čez tri dni se je dim dobesedno razkadil in v našem tisku je zavladala povsem drugačna zgodba: “Nemški parlament so zažgali hitlerjevci sami!” je na naslovnici zapisal Slovenski narod. “Hitlerjevska strahovlada v Nemčiji” je pisalo v časopisu Jutro istega dne, z dodatkom, da je Hitler tako dobil izgovor, da zatre levičarski tisk, ukine državljanske svoboščine in izvrši več tisoč aretacij. Glavni dvomi o požigalcu so prišli ravno iz vrst socialnih demokratov in skrajnih levičarjev, po Berlinu pa naj bi se več dni širile govorice, da se pripravlja atentat, odgovornost za katerega bodo zvalili na komuniste.

Aktivni antisemitizem

Nato se je začela uradna gonja proti judovskemu prebivalstvu. 11. marca je Mariborski večernik na prvi strani obsodil govor predsednika državnega zbora, Hermana Göringa, ki ga je imel v Essenu. Citiram članek:

“[…] in izjavil, da ni dovolj, da je nasprotnik poražen, temveč mora biti tudi popolnoma uničen. Komuniste je označil kot popolnoma brezpravne, na najnesramnejši način pa je psoval socialne demokrate in Žide. […] Policija ni zato tu, da bi ščitila Žide, ki so si nagrabili premoženje pod prejšnjimi režimi. Dalje je Göring pozival hitlerjevske napadalne oddelke v boj prodi Židom.”

Čez dobra dva tedna je o začetku sistematičnega nasilja nad Judi pisal tudi Slovenski narod, ki je v poudarkih zapisal:

“Židje morajo izginiti iz nemškega javnega življenja – 1. aprila se bo pričela po vsej Nemčiji sistematična akcija za iztrebljanje Židov. Vse židovske trgovine zaprte.”

Časopis doda, da je za prvi april napovedano, da bo SA postavila straže pred vse Judovske trgovine in preprečila, da bi ljudje kupovali pri njih. Njihov načrt je bil “stopiti Židom na prste”. Citat iz Nemčije se je glasil: “Kdor se hoče boriti z vlado nacionalne revolucije, ta mora sprejeti borbo 65 milijonov Nemcev.”

Deutsche Zeitung, 23. marec 1933

Konec marca je bila ena od glavnih tem med Slovenci tudi “Kljukasti križ v Celju”, kot je afero poimenoval Slovenski narod. Časopis Deutsche Zeitung, eden izmed mnogih časopisov nemške manjšine v Celju, je namreč 23. marca ponosno zapisal naslednje besede:

“Kdor od nas je imel priliko, da je daleč od nemške materine zemlje to svečano, zgodovinsko važno uro doživel pred radijem, je ne bo več pozabil. Še svojim vnukom bo pripovedoval, kako mu je trepetalo srce ter mu solze silile v oči, ko je slišal s svojimi ušesi, kako so na povelje ljudskega kanclerja Adolfa Hitlerja vstale stotine državnega zbora.”

Tako Slovenec kot Slovenski narod sta jasno povedala, da je takšno pisanje nedopustno in dejala, da če bi takšno liriko pisali slovenski Korošci o svoji domovini, bi jih že zdavnaj zaprli kot izdajalce.

Čistka v lastnih vrstah

Začetek julija 1934 se je v nemško zgodovino zapisal predvsem zaradi “Operacije Kolibri”, ki jo danes poznamo pod imenom “Noč dolgih nožev”. Herman Göring (Gestapo) in Heinrich Himmler (SS) sta se počutila nelagodno ob vedno večji samostojnosti SA, ki je bila od samega začetka gorjača nacistične stranke. Vodja SA, Ernst Röhm, je namreč hotel nadaljevati nacistično revolucijo, medtem ko je Hitler hotel relativno stabilno državo, ki bi jo lahko v miru znova oborožil do zob. Rešitev je bila vsesplošna čistka, ki se je zgodila v roku nekaj dni. SS in Gestapo sta šla po spisku in odstranila po najbolj konzervativnih ocenah 85 ljudi, po bolj divjih pa na stotine. Ob tem so aretirali tudi na tisoče “državnih sovražnikov”. Dogodek so nacisti uradno označili za zatiranje državnega udara, ki naj bi ga organiziral Röhm. In slovenski mediji so uradno razlago ponovili.

Časopis Jutro je prvega julija na naslovnici razglašal: “Zadušena revolucija proti Hitlerju.” Naslednji dan je časnik zapisal: “HITLER JE ZOPET NEOMEJEN GOSPODAR NEMČIJE”, ob Hitlerjevem portretu pod novico pa še “Hitler je zmlel izdajalce!” Ob srhljivi fotografiji Göringa je uredništvo sklenilo, da sta “bitko dobila plemstvo in industrija”.

Mariborski večernik je prav tako objavil uradno verzijo, češ, da je šlo za zatiranje upora, je pa za razliko od senzacionalističnega naslajanja Jutra uporabil bolj kritičen jezik. “Hitlerjeva železna roka” naj bi tako “z brezobzirnimi odredbami preprečila proti-revolucijo”. Na koncu sestavka sklenejo, da je Hitler zopet popoln gospodar položaja, da pa je veliko vprašanje “v kakšno smer se bo sedaj razvijala njegova politika.”

Ponedeljski Slovenec je čistko označil za “Krvavo čiščenje nemškega fašizma” in ponovil zanimiv detajl, ki ga je po evropskih medijih zasejal Hitlerjev propagandni stroj:

“Hitler je v soboto ob 2 rano zjutraj, ko se je z letalom iz Bonna podal v Monakovo, da te voditelje osebno aretira, zalotil zarotnike pri grdih orgijah. Nekateri so imeli pri sebi dečke, ki so jih v svoje perverzne namene izrabljali, nekoga je zalotil pri gnusnem grehu, drugi so se bili živinsko napili. Hitlerja je to prav posebno zabolelo.”

Hitler naj bi bil zaprepaden nad dekadentno izprijenostjo mladih jurišnikov in da noče, da nemške matere svoje sinove pošiljajo v takšno mladinsko organizacijo stranke. “Jaz sem to gnilo bulo iztisnil”, naj bi dejal Hitler.

Ponedeljski Slovenec, 2. julij 1934

Še en delček propagande, ki je upravičil prihajajoče pogrome nacizma, se je znašel v francoskih medijih in posredno tudi v naših. Nacistični časopis Völkischer Beobachter naj bi objavil novico, da za poskusom Röhmovega državnega udara stoji Francija (spomnimo se podobnih očitkov Hitlerju nekaj let pred tem). Pariško časopisje je to glasno zanikalo in dodalo, da je do čistke prišlo, ker:

“[…] so nemške množice spoznale, da narodno-socialistični režim v Nemčiji ni rodil nobenih sadov […] je ugotovilo, da je vodilo akcijo neko homoseksualno društvo […] je sam Hitler izjavil, da so v njegovi stranki imeli glavno besedo homoseksualci, ki so razsipali narodno premoženje.”

Smrt predsednika

Mariborski večernik, 2. avgust 1934

Čez natanko en mesec je Nemčijo pretresel nov zgodovinski dogodek, smrt Paula von Hindenburga. 1. avgusta je ležal na smrtni postelji zaradi raka na pljučih. Ko je Hitler to izvedel, je izdal poseben zakon, ki določa, da se po Hindenburgovi smrti položaja predsednika in kanclerja združita v en položaj, ki se bo imenoval Führer und Reichskanzler. Naslednji dan je Hindenburg umrl, čez dve uri pa je vsa Nemčija izvedela, da je zakon stopil v veljavo. To je pomenilo, da je Hitler postal absolutni diktator. Kasneje se je izvedelo, da je Hitler že aprila vedel, da Hindenburg ne bo videl naslednjega leta, zato je vročično poskušal na svojo stran spraviti vojsko – edino organizacijo v državi, ki bi ga bila še sposobna odstraniti s prestola. 19. avgusta je Hitler izvedel referendum, na katerem je Nemce vprašal, če se strinjajo z združitvijo obeh položajev, na kar je 90% ljudi odgovorilo pritrdilno.

V naslednjih dneh so seveda vsi slovenski časopisi poročali o smrti nemškega državnika in mu pisali dolge nekrologe. Slovenec je na primer 3. avgusta zapisal naslednje:

“Kot da bi se podiral in ugašal kamnat svetilnik, ki je zvesto svetil v največjih neurjih. Kot da bi se lomil hrast, ki je kljuboval najhujšim viharjem. Kot da bi popušča zid, ki je zadrževal najbolj besne povodnji. Kot bi umiral lev ne od nasprotnikovih ran, marveč od tuge, da je osamljen. Hindenburg je bil simbol nemške skupnosti, njene nravne veličine in njene kulture.”

Slovenski narod in Mariborski večernik sta bila manj poetična in sta se predvsem spraševala, kaj se bo zgodilo z Nemčijo pod Hitlerjem. O Hindenburgu se je lepo pisalo v večini evropskih medijev, kar bi mu verjetno bilo všeč, saj je tudi sam imel dobro mnenje o sebi kot o poosebljeni pruski tradiciji. A če parafraziram zgodovinarja Christopherja Clarka, je bil Hindenburg vse drugo kot mož tradicije. Kljub prisegam je sodeloval s sovražnikom republike in kljub temu, da je javno razglašal, da Hitlerja ne bo postavil na noben položaj, je slednji prav zaradi Hindenburga – ne volje ljudstva – prišel do absolutne oblasti.

Absolutni diktator nasilja

Leto 1935 je bilo leto grozljivih novosti, ki so prišle tudi do naših medijev. O Gestapu, tajni nacistični policiji, je slovenski tisk prvič poročal 1934 (ustanovljen je bil leta 1933). Slovenec je 22. decembra poročal o “tajni policiji, ki pometa” in da so nacisti “otvorili koncentracijska taborišča za nezadovoljne in zablodnike”. Drugi slovenski časopis, ki je sploh omenil Gestapo pred letom 1935, je bil Prosveta, ki je izhajal v Chicagu. 30. avgusta je poročal, da namerava Hitler uničiti vse levičarje in da bo pri čistki imela glavno vlogo tajna policija.

Slovenec, 3. maj 1935

Aprila 1935 pa se je zares začelo govoriti o njeni moči in pooblastilih. Slovenec je 6. aprila pisal o skrivnostni smrti dveh nemških političnih prebežnic v Angliji. Našli so ju v londonskem hotelu in časopisi vseh političnih opcij so razglašali, da so ju ubili nemški agentje (zgodovina se ponavlja tudi v letu 2018, a z agenti druge narodnosti). Časopis Jutro je nekaj dni kasneje zapisal, da je Gestapo država v državi in da nihče ne more pobegniti njeni dolgi roki. Poleg londonskega primera časnik našteje še skrivnostne umore na Tirolskem, v Pragi, in v Švici. Slovenec je 3. maja napisal dolg sestavek o “tolovajski organizaciji, ki ne spoštuje nobenega moralnega zakona”.

Septembra je nato napočil čas za sedmi strankarski kongres in shod v Nurembergu, ki so ga leta 1935 imenovali “Shod svobode”. “Svoboda” se je nanašala na ponovno uvedbo obveznega vojaškega roka in s tem osvoboditev od določil Versajske mirovne pogodbe. Hitler je na tem shodu predstavil Nuremberške zakone. Ti so bili jasno antisemitski in naj bi “varovali nemško kri in čast”. To je pomenilo, da se Nemci in Judje niso smeli poročati in da se Nemke mlajše od 45 let niso smele zaposliti v judovskem gospodinjstvu; le čistokrvni Nemci so imeli pravico do nemškega državljanstva; kasneje pa so med “sovražnike etnične države” dodali še Rome in temnopolte.

Mediji seveda niso mogli vedeti, kam ti zakoni vodijo, so pa omenili, da gre za skrajne ukrepe, neprimerne za Evropo. Jutro je 18. septembra razložilo, da je nacizem s pomočjo znanosti dokazal manjvrednost “židovskega plemena” na vseh znanstvenih področjih, vključno s statistiko.

“Kriminalisti so ugotovili, da so Židje v pretežni meri udeleženi pri onih deliktih, ki zahtevajo veliko moralno propalost, brezdomovinstvo in zvijačo za izigravanje obstoječih zakonov,”

je časopis citiral nacistično propagando. Avtor članka se poudaril dejstvo, da so Nemci potegnili ostro črto med arijci in semiti in da Judje ne smejo uporabljati nemške zastave, da pa

“jim zakon zasmehljivo dovoljuje nositi židovske oznake in embleme. Od tega velikodušnega dovoljenja do znane rumene krpe, ki so jo morali nositi na obleki Židje v srednjem veku, je morda samo še korak.”

Avtor se z napovedjo ni zmotil. Slovenski narod je o dogodku poročal faktološko, Mariborski večernik pa je uvedbi rasističnih zakonov namenil le kratko novičko, v kateri sklepe nemškega državnega zbora označuje za “interesantne”.

Mariborski večernik, 16. september 1935

Taborišča

Zadnja tema, ki jo je treba omeniti, so taborišča – natančneje koncentracijsko taborišče Dachau. Tega so uradno odprli 22. marca 1933, Himmler pa ga je opisal kot “prvo taborišče za politične zapornike”, zaradi katerega naj bi znova zavladal mir v državi. Po uveljavitvi nuremberških zakonov leta 1935 so v Dachau so poleg Judov zapirali tudi Jehove priče, homoseksualce, katoliške duhovnike in priseljence.

Prvi, ki je o novem taborišču poročal pri nas, je bil časopis Delavska politika, ki je 19. julija 1933 zapisal, da se “Dachau zopet uveljavlja”. Dachau je namreč med prvo svetovno vojno bil zapor za vojne ujetnike, leta 1919 pa je po besedah časopisa “reakcija veliko komunistov spravila na ‘oni’ svet”. Avtor zapiše:

“Sedaj je Dachau prišel zopet v veljavo in je napolnjen z novimi “zločinci”. Tudi je smrt med njimi dnevni gost. Po poročilih münchenskih listov je do 12. julija umrlo 41 internirancev. Večina je bila židovskega pokolenja.”

Slab teden kasneje je časopis Jutro podrobneje opisalo odprtje taborišča z naslovom “Namesto prisilnega prostovoljno delo”, češ, da se je “zadosti ljudi prijavilo za prostovoljno delo”. V zapisu avtor citira pariškega dopisnika za Daily Herald, ki je objavil poročilo bavarskega socialnega demokrata, ki je nekaj časa preživel v Dachau, preden je pobegnil v Pariz.

“Poveljnik koncentracijskega tabora v Dachauu je odredil, da morajo na vseh oknih v barakah viseti vrvi, ki naj bi jetnike spominjale, da jim je vsak čas dano na prosto, da se obesijo, če jim bivanje v Dachauu ni po godu. Paznikom je bilo naročeno, naj ne pretepajo jetnikov z gumijevkami, biči ali jeklenimi palicami, temveč z vrečami, napolnjenimi s peskom, ker ne puste na telesu nobenega zunanjega znaka. S temi vrečami tepejo jetnike po prsnem košu tako dolgo, dokler jim ne počijo notranji organi.”

Časopis Slovenija je konec avgusta v “slikah iz hitlerjevske Nemčije” poročal o množičnih aretacijah, taboriščih in smrtnih obsodbah. Nemčija naj bi imela v tistem trenutku več kot 40 koncentracijskih taborišč in na deset tisoče jetnikov, piše časopis.

Delavska politika 4. oktobra zapiše, da taborišče Oranienburg “ni baš najslabše med taborišči”, saj so v Dachau mnogo hujše razmere. Avtor nato na opiše ta kraj.

V naslednjih letih se je v okviru “končne rešitve” na območju Nemčije in okupiranih ozemljih odprlo okrog 1.200 koncentracijskih taborišč, skupno pa naj bi v njih umrlo do 20 milijonov ljudi. V nasprotju z zgodbami, ki jih širijo nekateri lokalni zgodovinarji, da je šlo za sirotišnice in podobno, so to bili pekel na zemlji. A o tem se je pisalo veliko kasneje.

Tako so o Hitlerjevem vzponu na oblast in začetku morilskega Rajha poročali slovenski tiskani mediji. S pogledom v preteklost je zanimivo brati časopisna poročila o dogodkih, za katere vemo danes, da so bili zgodovinski in o katerih vemo veliko več kot so vedeli takrat. V slovenskem tisku pred vojno lahko vidimo tudi, da so se predsodki o Judih ali komunistih priplazili tudi med Slovence, in zlahka opazimo orise prihajajoče državljanske vojne, ko se v časopisih dolga desetletja zmerjajo klerikalci in socialisti. Zanimivo je tudi videti, kako so mnogokrat novinarke in novinarji, ki so pisali o dogodkih v Nemčiji, znali prepoznati njihovo razsežnost in kam vse skupaj pelje. Kljub temu pa si verjetno niso mogli niti predstavljati, da stvar pelje v novo svetovno vojno in v holokavst. Zgodovina se ponavlja, a tik pred kataklizmo se ljudje nikoli ne zavedajo, kam jih lahko pelje tok.

Sašo

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

One Comment

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.