Zgodbe

Kratka zgodba: Usodni strel pred vojno

Vida je ležala na rjuhi, premočeni od potu, in z nogami iskala zadnji hladen del postelje. Ura je že prestopila polnoč in petrolejka je osvetljevala planjave Severne Amerike, kjer je pustila Winnetouja, zamrznjenega v času.

Rumenkaste liste sta objemali kardinalsko rdeči platnici iz trde lepenke, in odkar jo je dobila od mame Katarine, si vanjo ni upala pisati. Velikokrat jo je vzela k Soči in po vsej poti razmišljala, kaj bo končno napisala vanjo. A nikoli se ji besede niso zdele vredne lepega zvežčiča. Mama Katarina jo je vedno spodbujala, naj piše. A Vida je raje brala. Celotno zbirko knjig je preselila iz babičine spalnice, eno po eno. Njena družina ni bila premožna, za knjige se je vselej našel denar.

A besede in podobe so se kopičile in jez je popustil. Blokada, ki je tako dolgo varovala beležnico, se je spremenila v grafomanijo. Vida je s svinčnikom na papir prenesla vse, kar ji je stiskalo drobovje. Brata, za katerega ni vedela, kje je; mater, ki je bila kot mesečnik, malodane nema in shirana; očeta, ki je verjel, da dobro skriva strah, ko se je vsako jutro zaprl v kovačijo in delal, dokler mu zvečer niso padale stvari iz rok; mamo Katarino, ki je večji del večerov preživela pri župniku in ga prosila, da z njo moli paternošter. Ko so sledi grafita polnile belino listov, so se v umu izklopile vse ostale funkcije. Edini počitek si je privoščila, ko je ošilila svinčnik in si obrisala čelo. V viharju, ki je divjal v glavi, Vida ni slišala niti osamljenega hrupa dveh avtomobilov, ki sta drvela mimo vasi. Temu zvoku, ki običajno ni bil del nočne kulise, je čez minuto, dve, sledil drug zvok, ki pa ga je slišala. Dva strela.

Skočila je s postelje in se naslonila skozi okno. Tok besed se je ustavil in vso pozornost je preusmerila na zvoke. A slišala je le šumenje Soče. Je res počilo? Si ni strelov izmislil um, ko je pisala o vojni? Ko se je že odločila, da je vse le plod njene domišljije, se je v sosedovem oknu na drugi strani trga prižgala luč. Skoraj sinhrono se je v spalnici staršev oglasilo zamolklo govorjenje. Topot bosih nog, škripanje vrat in bolj jasno govorjenje. Počasi je odprla vrata in v veži videla očeta, ki si je obuval čevlje.

»Mar ne spiš?« jo je vprašal Alojz.

»Sem spala,« se je zlagala Vida. »Dokler me ni zbudilo pokanje.«

»Verjetno ni bilo nič. Pojdi nazaj spat.«

»Grem lahko s teboj?« Vida se je namenila proti svojim čevljem.

»Ostani tukaj. Kmalu se bo zdanilo,« je rekel Alojz in zaprl vrata. Vida je šla nazaj k oknu in videla visokega možakarja, malce prevelikega za svoj okvir, kako je stopil iz hiše, v kateri se je bila prižgala luč. Na vratih je stal obris njegove žene, ki se je hitro odločila, da gre nazaj v posteljo. Tudi v spalnici na drugi strani stene ni bilo ničesar slišati, kar je pomenilo, da se tudi njeni materi pokanje ne zdi preveč pretresljivo.

»Zvenelo je kot puška,« je rekel sosed Ivan in si zapel pas. Govorjenje je v tišini zgodnjega jutra odmevalo po trgu.

»Mogoče sta stražmojstra ujela tihotapca ali pa je bil le opozorilni strel,« je rekel Alojz in se z Ivanom odpravil v smer pokanja. Vida je slišala, da so ob meji z Italijo postavili stražarje, ki so bili večinoma moški, prestari za fronto. Vsakič, ko je šla na polje pod glavno cesto, je nad njivo krčmarja Gašperja videla dva vojaka v temnozelenih uniformah.

Zdelo se je, da se obeta dogodivščina, ki je Vida ni hotela zamuditi. Nekaj nenavadnega, kar bo lahko opisala v beležnici. Tiho je smuknila skozi vežo in pobrala čevlje. Ko je bila na balkonu, je po prstih tekla nazaj v svojo sobo in vzela beležnico ter svinčnik. Previdno je za seboj zaprla vrata in bosa tekla do lipe pred župniščem. Tam se je obula in šla za očetom in sosedom. Ko je zagledala sij lanterne in njuna obrisa, se je skrila za drevo. Vas ni bila velika in v temi okrog Vide je spalo več kot štiristo teles. Predstavljala si jih je skozi zidove, kako nepremično sanjajo drugo resničnost. Ozka pot se je priključila na glavno cesto in če sta bila stražmojstra na običajnem mestu, do njiju ni bilo niti deset minut.

Med moškima in seboj je držala razdaljo, da je ne bi opazila. Vso pot sta kramljala in verjetno nista pomislila, da jima sledi.

»Če kaj poznam Petra, lahko upam samo, da ni pomotoma ustrelil tovariša ali sebe,« je rekel Alojz. Ivan je prhnil skozi nos. Zvezde so bile tisto noč posebej svetle in galaksija nad njimi se ni zmenila za pokanje. Vida je postala za trenutek in se zagledala v nebo. Poskušala je dojeti, da je pred njo neskončen prostor z ogromnimi zvezdami, in ne le črna preluknjana rjuha, ki prekriva svetilko. Oče ji je bil povedal, da gleda sliko iz daljne preteklosti in da so mnoge zvezde, katerih svetloba se dotika njenih zenic, že dolgo mrtva. Brezmejne razdalje, črno brezno nad njo, in neskončno število let, so Vido prevzemali s sublimnim strahospoštovanjem, in pozabila je, da sredi noči stoji ob cesti. Očeta in soseda ni več slišala, je pa streljaj stran videla premikajočo se svetlobo njune lanterne. Stekla je za njima. Svetloba se je pridružila skupini svetilk.

Črnovojnika nista bila sama. Ob njima je stalo pol ducata ljudi in niti beseda ni bila spregovorjena. Hiše, ki so ob prvem ovinku tvorile majhen zaselek izven vasi, so bile razsvetljene in vsi njihovi prebivalci so v polkrogu stali okrog avtomobila. V soju svetilk je Vida lahko videla namrščene obraze in nihče se ni zmenil za lajanje, ki je prihajalo iz avtomobila. Ko sta Alojz in Ivan stopila k druščini, je njuna lanterna osvetlila zadnji del vozila in iz teme razkrila simbol za ambulanto.

»Kaj se dogaja, tovariši?« je rekel Alojz. Zbrani so se zdrznili, ko je pretrgal njihovo zamišljeno tišino.

»Ničesar se ne dotikajte,« je rekel eden izmed stražmojstrov. Vida je previdno šla čez travnik in njivo, ter se v popolni temi skrila za brezo. Večkrat je pomežiknila, da bi zbistrila pogled. Luna nad njo je bila v zadnjem krajcu in obris Krna se je komaj še videl. Edino, kar je osvetljevalo avtomobil, so bile svetilke. Ko so se Vidine oči privadile na prizor, je za volanom prepoznala groteskno podobo mrtve ženske. Njen obraz je bil zamrznjen v nejeveri, čelo pa je bilo prekrito s krvjo.

»Ni se odzvala na najine ukaze,« je slišala stražmojstra Petra, ki je živel na koncu vasi. Glas se mu je tresel in proti truplu je bil obrnjen s hrbtom. »Dvakrat sem ji rekel, naj se ustavi. Ni me ubogala, zato sem storil tisto, kar so mi ukazali.

»Nogo ima na zavori,« je rekel drugi stražmojster, ki pa ga Vida ni prepoznala. Peter mu je nekaj odgovoril in kot bi ga nekaj streslo, zakorakal proti vasi. Ko so ga vprašali, če se je namenil zbežati, je odvrnil, da gre po župnika.

»Mogoče ni prepozno za zadnji zakrament,« je rekel.

»Ostani tu,« mu je rekel drugi stražmojster. »Grem še do poštarja, da javim nadrejenim. Nekdo mora priti po to žensko.«

Peter je sedel ob cesto in izvlekel zavojček cigaret. K njemu sta prisedla tudi Alojz in Ivan, ter si skupaj z njim privoščila dim. Minilo je vsaj tri četrt ure, ko se je stražmojster vrnil z župnikom in navodili oficirja.

»Štab je rekel, naj se ničesar ne dotikamo,« je rekel stražmojster, medtem ko je župnik previdno stopil do rešilnega voza. Vida ni slišala, kaj govori, a očitno je molil. Ko je v zraku naredil križ, je vse prisotne povabil h kratki molitvi. Iz resnobnega mrmranja se je dalo razločiti Očenaš. Nebo je postajalo svetlejše in Krn je dobil svetniški sij. Rojeval se je nov dan, pes, ki je bil še vedno privezan na sovoznikovem sedežu, pa se je umiril in le tiho cvilil.

»Res ne bi odvezali psa?« je rekla ena od vaščank iz zaselka.

»Ničesar se ne smemo dotikati,« je ponovil ukaz stražmojster. Spet je na izredni prizor padla tišina in nekaj ljudi se je vrnilo v svoje domove, vključno z Vidinim očetom, in sosedom.

Izza Krna se je pokazalo sonce in osvetlilo okrvavljeno neznanko. Vida je stopila bliže in svojo radovednost takoj obžalovala. Lahko je razločno videla, da je ženski manjkala desna polovica čela, njena obleka pa je bila premočena s krvjo. Iz odprtine, ki je zevala v glavi, je mezela rožnato rdečkasta snov, ki je bila videti kot paradižnikova omaka. Videla je tudi majhnega psa, izmučenega in poškropljenega s krvjo. Sama sebe je presenetila, kako hitro se je privadila na prizor. Mislila je, da ji bo bolj težko gledati mrtvega človeka, četudi v svojem življenju ni videla še nobenega. Tihožitje jo je bolj navdajalo s temačno radovednostjo kot z grozo.

»Pomagajte mi premakniti avto,« je rekel drugi črnovojnik in možem, ki so še stali ob avtomobilu, nakazal, da mu Peter ne bo dosti v pomoč. Vozilo so potisnili na rob ceste, župniku pa so dovolili, da je odvezal psa. Skupaj z eno od žensk je šel v bližnjo hišo, kjer so ga oprali in ga okrepčali. Vida je iz žepa vzela beležnico in do podrobnosti opisala dogajanje. Pisala je s špartanskimi stavki, saj ni bilo časa za poetičnost. To je bil najbolj razburljiv dan dotlej in čutila je dolžnost, da dogodek zabeleži in ohrani za prihodnost.

Ko je bilo čez dobro uro videti, da se ne bo nič več zgodilo, in je Vida že razmišljala, kako se bo neopaženo pritihotapila nazaj domov, je z juga pripeljal velik srebrn avtomobil. Ustavil je ob poti, iz njega pa sta stopila dva starejša moška. Bila sta elegantna in preveč lepo oblečena za podeželski pejsaž. Starejši možakar počesan z briljantino. Flanelast suknjič, srebrna verižica. Monokel. Vida je urno pisala, ne da bi umaknila pogled s prišlekov. Mlajši možakar, ki je stopal za gospodom z monoklom, si je zavihal rokave na srajci in nadel naočnike. Drugi stražmojster je stopil do dvojice in se jima predstavil.

»Pontoni. Doktor Luigi Pontoni iz Gorice,« je v popolni slovenščini rekel starejši moški in se pobožal po beli bradi, da bi se izognil rokovanju s stražmojstrom. Pokazal je na kolego. »To je doktor Wolfgang Weinlechner, moj sodelavec. Razume samo nemško.«

Ob omembi svojega imena je Wolfgang pokimal prisotnim in se osredotočil na žensko za volanom. Z dvema prstoma je preveril utrip na vratu in Luigiju nekaj rekel v nemščini.

»Kolega pravi, da gospe lahko pomaga samo še Vsemogočni,« je prevedel Luigi in zbranim obelodanil nekaj, kar je bilo jasno že več ur. Ženska v avtomobilu se ni premaknila, odkar ji je krogla razčesnila pol glave. Tudi Luigi je stopil k njej in si jo skrbno ogledal. Namrščil se je, ko je skozi monokel preučeval izhodno rano, nekaj zagodrnjal sebi, nato pa kolegu narekoval nekaj v nemščini. Doktor Wolfgang je zapisal vsako besedo v črno beležnico. Starejši zdravnik je nato stopil korak nazaj in z vidno bolečino v očeh zavzdihnil. Stražmojster ga je vprašal, če žensko mogoče pozna. Doktor je pospravil monokel in se kislo nasmehnil.

»Seveda jo poznam. Vsa Gorica jo,« je rekel. Ozrl se je k truplu. »Mogoče bi jo premaknili s sonca? Kmalu bo pasje vroče.«

»Ukaz smo dobili iz štaba, naj ničesar ne premikamo, dokler ne pride kdo z višjim činom. Dolžnost je dolžnost.« je rekel stražmojster.

»Potem se bodo z grofom Christalniggom ukvarjali oni,« je rekel doktor in se namenil proti svojemu avtomobilu.

»Grof Christalnigg?« je oživel Peter. Vida je zapisala grofovo ime. Kristalnik.

»Da. To je njegova žena, če nisem omenil. Pravzaprav čakate njega.« Petrova polt se je iz blede prelevila v mrliško in vsi strahovi so se pomnožili.

»Ubil sem grofovo ženo,« je rekel pod glasom in ramena so se mu povesila kot bi se vse kosti v njem razkrojile. »Poslal me bo na fronto ali pa me dal ustreliti na licu mesta.«

»Kot ste dejali; dolžnost je dolžnost,« je rekel doktor Pontoni in ravnodušno salutiral vojakoma. Weinlechner mu je sledil v avtomobil. Ko sta se odpeljala proti jugu, je iz vaškega zvonika zadonela jutranjica.

Vida je na nesrečno žensko gledala drugače. Grofica. O aristokratih ni veliko razmišljala in poznala jih je le iz knjig mame Katarine. Kraljice, princese in grofice so v zgodbah nosile razkošne obleke in večino svojih dni spletkarile. Vida ni še nikoli slišala za grofico, ki je oblečena v kombinezon vozila avtomobil.

Spačena figura, ki je še vedno v istem položaju strmela predse, je postala osrednja atrakcija morbidnega druženja, ki je bil videti kot absurden vaški sejem. Ljudje so okrog novega rešilnega voza kramljali, klepetali in se smejali. Preplašene svečanosti nočnih ur ni več bilo in kljub temu, da se je Vidi zdelo, da počne nekaj neprimernega, se tako kot ostali ni mogla upreti privlačni noviteti. Ne zgodi se vsak dan, da pred domačo vasjo prelijejo modro kri.

»Mislil sem, da je bilo sinoči jasno, da ostani doma,« je za Vidinim hrbtom rekel očetov glas. Ko je bil čas za budnico, zajtrk in opravila, sta z materjo ugotovila, da je postelja prazna. »Stvari ti ukažem z razlogom.«

»Saj mi nisi nič ukazal. Bolj svetoval,« ga je poskušala oviti okrog prsta in računala na običajno naklonjenost, ki jo je izkazoval najmlajšemu otroku. A oče se ni dal prepričati. Vido je prijel za roko in se odpravil proti vasi. Prišla sta do ovinka, ko sta za seboj zaslišala topotanje kopit. Vida se je izpulila iz očetove dlani in stekla nazaj. Nikakor ni hotela zamuditi nadaljevanja prigode.

»Pridi, samo še to poglejva,« je rekla očetu. »Mogoče je pa prišel grof.«

Iz iste smeri kot zdravnika sta vranje črna konja pripeljala enako črno kočijo. Streha je bila obrobljena s pozlačeno štukaturo, na obeh bokih pa je v debelih zlatih črkah pisalo Grapulin und Pellizon. Na vrhu kočije se je v soncu svetil zlat križ. Voz se je ustavil tik ob rešilnem avtomobilu. Vida je v beležko zapisala: dva koščena moška, povsem ovita v črnino. Brez pozdrava sta izginila za kočijo in nekaj trenutkov kasneje prinesla krsto. Odložila sta jo ob avtomobilu na voznikovi strani, ko jima je stražmojster povedal o ukazih z vrha hierarhije. Mrka možakarja sta se vrnila k svoji kočiji in se naslonila nanjo. Manjši je iz žepa povlekel pipo in si jo prižgal.

Izza kočije je nato prišla ženska, ki se je očitno vozila v zadnjem delu, skupaj s krsto. Drobna, prav tako svečana v črnini. V roki snežno bela obleka. Ženska je vsem pokimala v pozdrav in se pridružila kolegoma.

»Pogrebniki iz Gorice smo, grofičina družina nas je poslala, da jo preoblečemo, uredimo, in pripeljemo v Šempeter,« je rekla stražmojstru in predenj pomolila obleko.

»Žal mi je, ampak počakati boste morali,« je rekel stražmojster. Ženska je pokimala in se vrnila v zadnji del kočije.

»Na soncu bo začela zaudarjati,« je svoj molk prekinil starejši pogrebnik. Stražmojster je le skomignil. Pod očmi so se mu nabrali podočnjaki in z mežikanjem je poskušal navlažiti utrujene oči. Pogledal je Petra, ki je zataval v svoj oblak skrbi in slikovite prizore strelskega voda.

»Ne morem pomagati, ukazi,« je rekel.

Vida si je ogledovala krsto, ki je čakala na svojo prvo in poslednjo potnico. Lesena škatla se ji je zdela preveč preprosta za grofico, zato je sklenila, da je to le začasno, dokler je ne pripeljejo domov, kjer jo čaka bolj imenitna rakev.

»Še župan je imel lepšo krsto,« je nehote rekla naglas.

»Tako kot berači in tatovi umrejo tudi kralji,« je rekel oče, ki je stal za njo. Zdelo se ji je, da ne govori o krsti, ampak o smrti nasploh. Mogoče ga je tolažilo, da vse čaka enak konec. Mogoče je v tem videl kozmično pravico, ki izravna vse razlike, ki vladajo med živimi. »Poleg tega mora kljub nazivu čakati uradnike in postopke in dovoljenja. Imenitna in spoštovana, ko je bila še živa, zdaj pa v najhujši uri na ogled vsem.«

Preden se je Vida odločila ali je vredno omeniti, da mu naslajanje ne pristoji, jo je prijel za roko in jo povlekel proti vasi. »Ne kosilo ne opravila nimajo časa čakati na grofa,« je rekel. Iz žepa je vzel srebrno dedkovo žepno uro in jo kot predložil kot dokaz. Kazalca sta naznanjala nekaj minut po tretji. Ura je bila videti dragocena in Vida ni razumela, zakaj jo oče tako neodgovorno nosi naokrog.

»Kaj pa, če ti jo kdo ukrade?« mu je rekla, ko je uro pospravil nazaj v žep.

»Potem ne bi več vedeli, koliko je ura in tebi ne bi bilo treba zjutraj vstajati,« je rekel oče in ji pomežiknil. »Komu koristi ura v predalu?«

Vas je bila živahnejša od velemesta. Siti in odpočiti so se vaščani vračali po opravkih, v gostilnah je spet završalo, po glavni vaški poti pa so tekali otroci. Vidina glava se je sesuvala sama vase, želodec je kričal, in šele takrat je opazila, da je izmučena. A popoldanski dremež ni bil odrešitev, na katero je lahko upala.

Ko sta prišla do hiše, so očeta ustavili sosedje in ga izprašali o ustreljeni grofici. V vasi ni bilo prisebne duše, ki ne bi že vedela vsega. Vida ga je pustila na trgu in šla v kuhinjo. Na mizi so bili trije krožniki; dva prazna in en poln hladne hrane. Za mizo je sedela mati, ki je predse strmela v tišini.

»Čakaš naju?« je rekla Vida.

Mati se je nasmehnila, a Vida ji je videla v očeh, da ni v istem prostoru ali v isti dimenziji. »Naloži si sama,« je rekla mati. Vida je pogoltala svoj delež kosila, in če se ne bi oče kmalu prikazal, bi pojedla še njegovega. Po kosilu je vzela metlo in pometla po hiši. Pospravila je mizo, medtem ko je oče prepričeval mater, naj kaj poje. Težko ju je gledala, zato je šla pred hišo in si našla delo.

Misli so bežale nazaj ob cesto nad Gašperjevo njivo. Odprla je beležko in si ogledovala eksotični priimek. Kristalnik. »Še njihova imena so razkošna,« je rekla nikomur določenemu. Je mogoče, da je grof končno prišel? Zdelo se ji je nepravično, da ni mogla videti zaključka zgodbe. Kot bi nekdo iztrgal zadnjih nekaj strani iz knjige.

Pospravila je beležko in se odpravila nazaj proti kraju, ki je bil tistega dne središče vesolja. Ko je pospešila in tekla skozi vas, je utrujenost izginila, njeno telo pa je poganjala živa radovednost. Hotela je zapisati, kakšen je grof, kaj čaka Petra, kaj so naredili s psom. Hotela je videti človeka, ki ga živi in mrtvi zvesto čakajo že ves dan. Vedela je, da oče ne bo vesel, ko jo bo spet iskal, a hotela je prebrati epilog.

Množica okrog rešilnega voza je bila redkejša in drugačna. Vaščane so zamenjali okoliški furmani, ki so bili namenjeni po dolini. Le stražmojstra in župnik so še vztrajali, bržkone zaradi dolžnosti do cesarja in Boga. Grofica je bila na istem kraju v istem položaju kot ponoči in zjutraj. Kot bi bila že od nekdaj del pokrajine. Nihče ni več predlagal, da se truplo premakne. Krvave oči, bleda polt, teža sveta na ramenih, je Vida oblikovala besede v mislih, ko si je ogledovala obraza stražmojstrov.

»Kje je grof?« ju je vprašala.

»Si že nazaj?« je rekel drugi stražmojster in zazehal. »Ne vem, upam, da pride kmalu. Bojda čaka oficirje iz Trsta.«

Vida si ni predstavljala, koliko časa traja vožnja iz Trsta, a gotovo ne ves dan. Stopila je bliže stražmojstru.

»Kaj se bo zgodilo z njim?« mu je rekla tiše, da je ne bi slišal Peter.

Stražmojstrov obraz se je zvil v grimaso, saj je to vprašanje viselo nad njima od noči. Vedela sta, kaj vojska lahko naredi, a upala, da do tega ne bo prišlo.

»Ne vem,« ji je odgovoril.

Župnik je naznanil uro šest in sonce se je na Krnu spreminjalo v škrlatno barvo, ko se je po poti zdravnikov in pogrebnikov pripeljal še tretji avtomobil, dolg in črn. Ustavil se je sredi ceste, iz njega so se izkrcali štirje moški. Njihove jekleno modre uniforme so zamrznile množico in kot bi vsa favna spoštovala avtoriteto mož iz Trsta, je okrog rešilnega vozila nastala stroga tišina.

Eden od oficirjev, katerega obraz bi lahko opisali le kot standardno vojaški, si je ogledal prizorišče in si nekaj zapisoval. Drugi oficir, prav tako srep kot Kerber, je pogrebnikom ukazal, naj pripravijo krsto in obleko. Tretji oficir je kričal na stražmojstra, ker je dovolil vaščanom pasti zijala. Do oficirja, ki si je ogledoval rešilni voz, je stopil četrti moški. Imel je drugačno opravo in drugo avro. Tesno zapet suknjič s štirimi šesterokrakimi zvezdami na ovratniku je izdajal višji čin. Ob levem boku je visela sablja, na katero se je z levico opiral. A ceremonialni opravi in gosposkim brkom so kljubovale prijazne oči. Te so se odele v črnino, ko so zagledale znan obraz, zmaličen in okrvavljen.

Vidi se je zdelo, da se je okrog možakarja ustvaril vakuum, kot bi potrjeni strahovi posrkali ves zrak. Modre oči so se zasvetlikale pod oficirsko čepico, a je vojaški duh nemudoma zadušil vso žalost in vrnil nadzor razumu.

»Kdo je soldat, ki je ubil mojo ženo?« je rekel in se ozrl proti stražmojstroma. Petru je strah napolnil pljuča in razširil zenice, ko je dvignil tresočo roko. Sijoči črni škornji so drobili pesek pod seboj, ko je oficir odkorakal do njega. Obmolknili so še tisti vaščani, ki jih ni utišal prihod avtoritete, in prisluhnili, kakšna kazen čaka vojaka. Peter je bil na robu solz, ko se je videl obešenega ali polnega krogel. Oficir je snel čepico in ponudil Petru roko.

»Oscar Christalnigg.«

Peter mu je opisal vsako minuto od usodnih dveh strelov, grof pa je potrpežljivo poslušal. Na vsako piko je prikimal in kljub raportu o zadnjih trenutkih njegove soproge ostal miren. Medtem so pogrebniki dobili ukaz, naj grofico končno premaknejo iz avtomobila. V pogrebnem vozu jo je drobna ženska za silo umila in uredila, ter jo oblekla v poškrobljeno poslednjo obleko. Ko je Peter obnovil zadnjih osemnajst ur, si je grof spet nadel čepico in segel z desnico v žep. Petru so odrevenele mišice.

»Kar si storil, je nepopravljivo,« je rekel in iz žepa vzel pest kovancev. Vzel je srebrnik, na katerem je bil Franc Jožef upodobljen kot rimski cesar, z lovoriko na glavi, in ga izročil Petru. »Žal mi je, da se je to zgodilo, a opravljal si svojo dolžnost. Soldat je le soldat.«

Peter se je vidno tresel in ni mogel dojeti, kako je njegova usoda krenila v drugo smer. Med vaščani je završalo, Vida pa kljub veselju, da Petra ne bodo usmrtili, ni mogla verjeti svojim očem.

Grof je Petru dal pet kron, je zapisala in obrnila stran. Je res dolžnost tako pomembna? je dodala. Medtem sta pogrebnika z dvema oficirjema naložila krsto v vojaški avtomobil, in počakala, da je zraven svoje žene sedel še grof. Črno vozilo je izginilo v prahu, sledil mu je mrtvaški voz, eden od oficirjev pa je poskusil čim bolje očistiti volan in sedež reševalnega avtomobila. Ko je bil zadovoljen s higieno, je zaprl vrata in odpeljal. Bizarni cirkus je odpeljal in središče vesolja se je vrnilo na svoje staro mesto. Vaščani so se počasi vrnili v vas, stražmojstra pa so namesto v posteljo peljali na zaslužen kvartin vina. Vida je samodejno sledila glasovom po cesti in plavala v mislih o vsem, kar je videla na tisti izjemen dan. Bolj kot mrtva aristokratinja ji je možgane kljuvalo tistih pet kron. Na to, kaj jo čaka doma, niti pomislila ni. Odločila se je, da bo Arturju napisala pismo in mu vse povedala. Ko bi le vedela, kam ga mora poslati.

Sašo

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.