12/12/2017 | 03:22
You are here:  / Zgodovina / Klub ljudožercev v viktorijanskem Londonu

Klub ljudožercev v viktorijanskem Londonu

V londonski ulici, ki je nosila ime svetega Martina, je stala poceni, a čudovita restavracija Bertolini’s. Vsak torkov večer so se v imenitnejši sobi zbrali sodniki in zdravniki, pravniki in politiki, pesniki in pisatelji. V družbi prijateljev so popivali in kadili, ter rohneli nad šalami in zgodbami, ki jih je prinesel vsak gost iz svojih logov. Najraje so se pogovarjali o britanskih kolonijah in o “divjakih“, ki so tam živeli. Kaj vse so počeli ti ljudje! Imeli so več žena, občevali so z živalmi, obrezovali so svoje hčere, ubijali in bogovom darovali svoje sinove, ter se prehranjevali z ljudmi.

Še preden je Darwin obrnil svet na glavo, so se moške glave po gostilnah prepirale o številu skupnih prednikov. Ena skupina je trdila, da vso človeštvo izhaja iz enega prednika, medtem ko je druga zagovarjala teorijo, da ima vsaka rasa drugega prednika.

Klub gospodov v viktorijanskem Londonu

Neprijetna resnica o Sapiensu

Preden nadaljujemo, mi dovolite, da se za trenutek dotaknem dejanske znanosti okrog naših prednikov. Homo sapiens se je iz prejšnjega modela razvil okrog 150 tisoč let nazaj, 80 tisoč let nazaj pa se je iz svoje zibelke, Vzhodne Afrike, odločil preseliti v Arabijo, od koder je kmalu odkorakal proti Evraziji. Ko je Homo sapiens stopil na arabski polotok, je bila večina Evrazije naseljena z drugimi človeškimi vrstami. Ne, neandertalci in avstralopiteki niso naši predniki, ampak naši izumrli bratje in sestre. In kje so ti naši sorodniki?

Obstajata dve teoriji. Prva zagovarja tezo, da se je Sapiens pomešal med ostale vrste, se z njimi razmnoževal in ustvaril malce drugačno vrsto. Kaj to pomeni? Evrazijci so mešanica Sapiensa in neandertalca, Kitajci in Korejci so posledica romantike med Sapiensom in Erectusom, in tako dalje. Ta teorija torej predvideva, da je mešanje z vsako od vrst ustvarilo drugo raso, a se znanstveniki zaradi rasističnih podtonov tej teoriji raje izogibajo.

Nasprotna teorija pa je bolj krvava in veliko bolj sprejeta med strokovnjaki. Teza je, da je Sapiens vse svoje brate in sestre preprosto iztrebil. Glede na človeško naravo to niti ni tako neverjetna teorija. A raziskave DNK so pokazale, da nobena od teorij ni ekskluzivno resnična. 4 % DNK Evropejcev in ljudi z Bližnjega vzhoda so neandertalski. DNK aboridžinov v Avstraliji je vsaj 6 % Homo denisova. Viktorijanski možakarji niso čisto vsega potegnili iz trte. Vrnimo se torej k njim.

Übermensch, dvojno življenje in pornografija

“Belci nikakor ne morejo imeti istega prednika kot prej omenjeni divjaki!” je vzkliknil marsikateri gentleman v londonskem pubu. “Mar ni logično, da ena rasa vlada, druge pa so ji podložne? Čemu potem britanska zastava plapola na četrtini ozemelj tega planeta?” Viktorijanski možakar si je vsako jutro uredil brke in si ponovil, da ni imenitnejšega bitja na Zemlji kot je angleški gentleman. Da bi dokazali nadvlado bele rase, so se mnogi znanstveniki ločili od ostale znanstvene srenje v Londonu in zavzeto merili velikosti lobanj iz vseh koncev sveta. Takrat seveda še niso poznali DNK. Med drugim so ti posamezniki svoje rojake prepričevali, da zasužnjeni Afričani v Združenih državah biološko gledano niso primerni za nič drugega kot za suženjstvo. Kar nikakor ni bila nova pogruntavščina, saj je že Aristotel v Politiki zapisal, da so nekateri ljudje po naravi sužnji.

V tej struji rasistov se je rodila še bolj ekskluzivna klika, imenovana Klub ljudožercev. Kdor se je zaradi naslova veselil temačnih obredov, je treba poudariti, da se člani kluba niso prehranjevali z ljudmi, so pa bili silno navdušeni nad konceptom. Klub je vodil visok možakar temnih las in gostih brk, vojak in pisatelj Sir Richard Francis Burton. Silno rad je zabaval svoje goste in jih poskusil vsakič bolj šokirati. Burtona mnogi častijo kot imenitnega poliglota (29 jezikov) in sposobnega raziskovalca, a veliko ljudi ga ima za morilca, sprijenca in vsesplošnega pretepača. Gibal se je v družbi kraljice in premierja, in ko ga je mlad duhovnik vprašal, če je kdaj koga ubil, je ponosno razglasil, da je prekršil vseh deset zapovedi. (Nasprotniki so dokazovali, da temu ni bilo tako.) In če je bil Burton zlodejev najljubši grešnik, je bil Klub ljudožercev njegovo svetišče.

Sir Richard Francis Burton

Ko so se člani tajnega društva zbrali v prej omenjeni restavraciji, oblečeni v imenitne ročno sešite suknjiče, z dragimi klobuki na glavah, jih je Burton vedno pozdravil z ritualnim udrihanjem lesenega kladiva v obliki afriške lobanje, ki grize stegnenico. Nato je eden od članov vstal in zrecitiral klubsko himno, silno bogokletno pesem, ki jo je napisal dekadentni pesnik Algernon Swinburne, prav tako član. Glasila se je takole:

Varuj nas sovragov naših;
Ti, bog vseh sonc in vseh nebes;
Čigar obedi so iz mesa in teles;
Pijača kelihi krvi;
Naj milost sladka jih pogublje;
Njih duše pekel prisvoji.

Swinburne, majhen in krhek možakar, je bila pojava, presunljivo nasprotna gori mesa, ki je bila Burton. A kot samomorilsko razpoloženi alkoholik, razvratnež in ljubitelj mazohizma, je svojega prijatelja prekašal v razuzdanostih. Podnevi je bil predlagan za Nobelovo nagrado za literaturo, ponoči pa se je potikal po londonskih bordelih in iskal potešitev svojih nenavadnih želja. On in njemu podobni možje so po himni jedli, pili in se veselili, govorili o vseh mogočih stvareh, brez tabujev. A najraje so se norčevali iz angleškega čistunstva, ki je prevevalo takratno družbo.

Imenitni in spoštovani možje so živeli dvojna življenja. Čez dan so poveljevali četam, sedeli v parlamentu, delili pravico in pisali pesmi. Zvečer pa so se zbrali in se dogovarjali, kako bi zadrto Anglijo spremenili v bolj odprto družbo, kjer ni tabujev in ljudje zaradi obscenosti ne pristanejo v zaporu. Njihova glavna misija je bila razpečevanje pornografije tako med seboj kot tudi drugim članom elite, ki so si takšnih nečednosti želeli. Seveda so temu nadeli kvazi-znanstveno preobleko, saj je bilo predajanje vsem možnim mesenim užitkom le znanstveno raziskovanje in antropološki eksperiment, ki bi lahko razložil različne kulture po svetu.

Epicenter pornografske industrije viktorijanskega Londona je bila ulica Holywell, streljaj od Bertolinija. Ozka in temna ulica med neuglednimi lesenimi hišami je bila kot srednjeveški otoček v vedno bolj sodobnem velemestu. V vsaki umazani izložbi so ležali kupi knjig, ponekod so se vsipale z mize na ulici, vsak dan pa so kočije pripeljale novo čtivo sumljive vsebine. Vsak dan so se na ulici trli moški (včasih tudi ženske), ki so stopali okrog izložb in za trenutek izginili v določene antikvariate, da bi na skrivaj kupili gradivo, ki je bilo po zakonu obsceno in prepovedano. Najpogosteje je bila pornografija skrita za običajnimi platnicami, ki pa so nosile namigujoče naslove, po katerih so stranke vedele, kje naj iščejo. Naslovi kot so na primer Zapeljivi kardinal, Poželjivi Turek, in tako dalje.

Količina skrite pornografije je kazala na dvoličnost viktorijanske Anglije

Konec neke ere

A v drugi polovici 19. stoletja se je klub začel redčiti. Leta 1869 je umrl predsednik društva, ki je zagovarjalo večvrednost bele rase, Burton pa je moral v inozemstvo zaradi svojih diplomatskih dolžnosti. Britanska in francoska podjetja so začela masovno tiskati pornografske razglednice, Darwinova knjiga pa je bila uspešnica. Ekskluzivni klub rasistov in navdušencev nad pornografijo ni več imel smisla, saj se je družba odpirala, a ne povsem tako, kot so si želeli imenitni imperialisti. Burton je hotel v sedemdesetih letih 19. stoletja klub ljudožercev oživiti, a mu ni uspelo. Leta 1886 je od kraljice dobil viteški naslov, čez štiri leta pa ga je nikjer drugje kot v Trstu pokopal srčni infarkt. Zanimivo čtivo za tiste, ki jih več zanima o Burtonu in njegovih prijateljih, je The Highly Civilized Man.

LEAVE A REPLY

Your email address will not be published. Required fields are marked ( required )