Zgodovina

Nigerijski princ: Prevara, stara več kot 200 let

Vsakdo izmed nas je verjetno že prejel pismo v nerodni angleščini, kjer nekdo (praviloma nigerijski princ) prosi za določeno vsoto denarja, ki jo potrebuje, da lahko pride do večje vsote denarja, ki jo je pripravljen deliti z vami, dobro dušo. Eno najpogostejših pisem je tisto, v katerem sirota Wumi Abdul prosi za pomoč pri dostopanju do dvanajstih milijonov dolarjev, ki jih je zapustil oče, ki so ga bili zastrupili poslovni partnerji.

Primer prevarantskega pisma
Primer prevarantskega pisma

Wumi vas je izbrala predvsem na podlagi vašega slovesa poštenjaka in številnih priporočil ljudi, ki vas nekako poznajo in vedo, da ste zaupanja vredni. Od vas hoče številko bančnega računa, kamor vam bo nakazala 15% denarja (torej skoraj 1,9 milijona dolarjev) in to, da bi bili njen skrbnik, saj ima “le” 26 let. Vsota, ki naj bi jo poslali ubogi siroti, je ponavadi navedena že v prvem pismu, pogosto pa se o tem prevaranti dogovorijo z žrtvijo med nadaljnjim dopisovanjem.

Takšni vrsti prevare pravijo “prevara 419” in je ena najpogostejših prevar na svetu. V osnovi gre za to, da prevarant žrtvi obljubi zajeten delež milijonske vsote, do katere pa naj bi prevarant lahko dostopal le z vašo pomočjo in nekaj vašega denarja. Trenutno prevaranti uporabljajo elektronsko pošto, a pojav sega vsaj dve stoletji nazaj.

Prevara je svoje ime dobila po členu nigerijskega kazenskega zakonika, ki se glasi: “Kdorkoli pod kakršno koli pretvezo z namenom prevare od druge osebe pridobi nekaj, kar se lahko ukrade, je storil hud zločin, ki se ga kaznuje s tremi leti zapora.” (vir) Tovrstne spletne prevare izvirajo predvsem iz Združenih držav Amerike, Velike Britanije in Nigerije, vse pogosteje pa se za tak način služenja odločajo tudi prevaranti iz Slonokoščene obale, Toga, Južne Afrike, Nizozemske in Španije.

Španski zapornik

Najstarejša zabeležena oblika takšne prevare izvira iz 19. stoletja, ko so prevaranti žrtvam v pismu “zaupali”, da so bodisi bogati, a zaprti v španskem zaporu. Nekateri so dodali, da so pravzaprav neznan ali oddaljen sorodnik žrtve. V pismu poudarijo, da svoje identitete ne smejo izdati, sicer jih čakajo hude posledice, nanje pa se obračajo predvsem zato, da jim pomagajo iz zapora. Žrtev naj bi prispevala določeno vsoto denarja, prevarant pa jim v zameno obljubi lep kos pogače, do katere bodo spet imeli dostop, ko bodo na prostosti. Nekateri so obljubili še lepo hčer. Ko je žrtev poslala prvo pošiljko denarja, je prevarant odgovoril, da je prišlo do zapletov in da potrebuje dodatno pomoč. To je ponavljal, dokler ni žrtev obubožala ali pa je spregledala prevaro.

Naslov članka v The New York Times, 20. marec 1898 (celoten članek)

The New York Times je o prevari poročal marca 1898. Zapisali so, da je “ena najstarejših, najbolj privlačnih in najbolj dobičkonosnih prevar” vzbudila zanimanje pri predsedniku Društva za preprečevanje zločinov. Prevara, znana pod imenom “španski zapornik”, naj bi takrat bila med prevaranti priljubljena že vsaj od leta 1860, novinar pa je priznal, da nihče ne ve, koliko ljudi se je že ujelo na limanice. Članek omeni, da očitno dobro izobraženi prevaranti namenoma pišejo v polomljeni angleščini in mimogrede uporabijo tuj idiom, vedno pa igrajo na čut za pravičnost žrtve.

Omenjeni predsednik, Anthony Comstock, je mesec pred objavo članka dobil eno izmed tovrstnih pisem, podpisan pa je bil D. Santiago de Ochoa. Pisal je takrat znanemu tajkunu iz New Jerseya, naštel pa mu je vse svoje težave, ki jih je imel zaradi izmikanja služenju vojaškega roka v španski vojski. Zaprt naj bi bil za petnajst let, Američanu pa je zaupal, da ima doma skritih skoraj 130 tisoč dolarjev. A skrinjo z denarjem in njegovo hči straži stroga ravnateljica študentskega doma, Američan pa naj bi poskrbel za podkupnino. Pismu je dodal še lažni izrezek iz časopisa, kjer je opisana aretacija, zaklad pa naj bi bil nekje na Floridi.

Luis Ramos

Leta 1905 je londonska policija preiskovala prevaro, katere žrtev je bil trgovec Paul Webb. V izredno lepi pisavi mu je pisal “Luis Ramos”, ki g. Webba v pismu prosi, naj pomaga njemu in njegovi hčeri iz težav. Na podlagi takratnih aktualnih novic je Luis Ramos trdil, da je bil tajnikgenerala Martineza Camposa “med zadnjo kubansko vojno”, a ko se je zamenjala oblast, se je Luis pridružil upornikom. Zaradi izdaje se je moral preseliti v Anglijo, z vsem svojim imetjem, ki ga ocenjuje na 37 tisoč funtov. Danes bi to pomenilo skoraj 3,5 milijona funtov.

Po ženini smrti se je Luis odločil, da se vrne nazaj domov, da bi poskrbel za hčer Mary. Denar je pred tem pustil na “zanesljivi angleški banki”, je dodal. Še dobro, saj so ga med potovanjem prijele oblasti in ga v Barceloni zaprle. Ramos je g. Webba rotil, naj pošlje denarno pomoč, s katero bo rešil svojo hčer iz zapora in od oblasti dobil nazaj vso svojo zaseženo prtljago (v kateri je račun omenjene banke). Ker je šibkega zdravja in se smrt hitro bliža, je izredno malo časa, zato naj, prosim, g. Webb pohiti.

Pismo Luisa Ramosa gospodu Webbu | Britanski državni arhiv
Pismo Luisa Ramosa gospodu Webbu | Britanski državni arhiv

G. Webb je nato kontaktiral osebo, ki se je izdajala za Jeana Richarda, zaporniškega duhovnika. Nato je prispelo drugo pismo, v katerem Luis Ramos zapiše, da je na smrt bolan in da bodo politični nasprotniki gotovo kaznovali njegovo mladoletno hčer, če g. Webb ne pohiti. Poleg tega ga je prosil, naj ne obvešča ne španskih ne britanskih oblasti, saj bi to še bolj ogrozilo malo Mary.

A Luis Ramos je z drugim pismom storil usodno napako. Četudi je bila kuverta poslana g. Webbu, je bilo celotno pismo naslovljeno na nekega Thomasa McGilla, torej na drugo žrtev. Čez štiri dni je Webb prejel identično pismo, tokrat naslovljeno nanj. Naslednji teden je prejel še eno Luisovo pismo, v katerem piše, da je na smrtni postelji in da ves denar zapušča hčeri, g. Webb pa bo njen skrbnik. Nato mu je pisal “zaporniški duhovnik” in potrdil vso Luisovo zgodbo, čez nekaj dni pa je sporočil, da je “g. Ramos po nekaj dneh hude agonije umrl zaradi hepatitisa.” Dodal je mrliški list in novico iz španskega časopisa, v kateri je omenjena Luisova smrt. Dodal je, da od Webba potrebuje 59 funtov (oziroma 5.500 današnjih funtov). Webb ni nasedel, prevaro pa je prijavil londonski policiji.

Ramosova pisma so tipična viktorijanska zgodba zaprtih bolnih staršev in bogatih otrok, ki iščejo skrbnika. Vse je podkrepljeno z zaupanja vrednim posrednikom (duhovnikom – kdo ne zaupa duhovniku?), prepričljivim pisanjem in vso potrebno dokumentacijo (časopisni izrezki, uradni dokumenti, mrliški list…) “Ramos” je svoje prevare nadaljeval tudi v naslednjih letih, njegovo zgodbo (in podobne pripetljaje) pa si lahko preberete tu.

Sašo

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.