Zgodovina

Otok, ki ga je ameriška mornarica bombardirala 60 let

Leta 1941 je ameriška mornarica kupila dve tretjini otoka Vieques, ki se nahaja dobrih 13 kilometrov JV od Portorika. Do pomladi 2001, torej celih 60 let, so tam Marinci vadili invazije z morja, obleganje obale z bojnimi ladjami in bombardiranje z letali. Ko so leta 2003 bazo zaprli in jo vrnili Portoriku, je ameriška agencija za varovanje okolja (EPA) naredila seznam okolju nevarnih snovi, ki so ostale za mornarico.

Poleg neeksplodiranih eksplozivnih teles in kopice ostankov, so na zahodnem delu otoka popisali nevarne količine živega srebra, svinca, bakra, magnezija, litija, napalma in osiromašenega urana. Na vzhodni strani so našli količine polikloriranih bifenilov (PCB), raztopil in pesticidov.

Mornarica je bazo zaprla zaradi množičnih protestov, voda čez rob pa je bil incident aprila 1999, ko je ameriški lovec F-18 spustil dve bombi, težki 500 kg, preblizu kraja, kjer je delal civilist varnostnik David Sanes Rodriguez in ga ubil.

Ko je mornarica odšla, je ozemlje prišlo v roke notranjega ministrstva, ki je v naslednjih letih ugotovil, da je na otoku ostalo skoraj 10 tisoč ton vojaških in industrijskih odpadkov, kot so olja, raztopila, maziva, barvila in kisline, vsa na zahodnem delu otoka, ki je mornarici služil kot odlagališče odpadkov. Vzhodni del, ki je bil namenjen vajam, je bil bombardiran povprečno 180 dni na leto, kar je skoraj 30 let vsakodnevnega bombardiranja v šestih desetletjih obstoja vojaške baze. Mornarica naj bi zmetala okrog 23 tisoč bomb, večina katerih je vsebovala razstrelivo.

Kasnejše raziskave so pokazale, da je število rakavih obolenj na Viequesu za 27% višje od sosednjega Portorika. Študija iz leta 1999 je pokazala, da je 69% prebivalcev otočka, ki v dolžino meri dobrih 32 km, zastrupljenih z arzenom in kadmijem, dobra tretjina pa ima v krvi nevarno preveč živega srebra. (Na otoku živi 9.300 ljudi.)

Poleg vsega so med vajami leta 1972 potopili odslužen rušilec USS Killen, ki je bil poskusni zajček v jedrskih poskusih v letih 1958 in 1962. Mornarica naj ne bi vedela, da je na ladjo padlo več atomskih bomb in se ni dosti ubadala s tem, da leži v plitkem zalivu blizu vojaške baze. Ladja je še vedno tam.

A tu se zgodba ne konča. Hrup, ki ga je povzročilo dva tisoč ton padajočih bomb na leto, naj bi pri 96% prebivalcev povzročilo vibroakustično bolezen. Pri tej se odebeli srčno tkivo, kar je posledica prebijanju zvočnega zidu. Bolezen večinoma povzroči srčno aritmijo ali celo smrt. Kasneje je ekipa kardiologov in epidemiologov iz Španije, Mehike in ZDA ugotovila, da srčne težave domačinov niso povezane z eksplozijami.

Mornarica si s svojim letnim proračunom od 4 do 95 milijard dolarjev (1941-2001) lahko privošči vse in ostane bolj ali manj nekaznovana.

Sašo

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.