21/11/2017 | 20:12
You are here:  / Jezik / Zgodovina / Soča ali Isonzo: Poitalijančevanje slovenskih krajev med prvo svetovno vojno

Soča ali Isonzo: Poitalijančevanje slovenskih krajev med prvo svetovno vojno

Kdor se je kdaj peljal skozi italijanske kraje za mejo, je verjetno opazil, da mnogo krajevnih imen zveni nekam slovensko. Gradisca d’Isonzo, Cervignano, Gonars, Trivignano, Capriva, Jamiano in Palschisce. Verjetno mi ni treba na dolgo razlagati, da so to dolgo časa bili “slovenski” kraji. Z narekovaji tu operiram zato, ker Slovenije kot take ni bilo, je pa bila Avstro-Ogrska in tod so že od nekdaj živeli Slovenci. Po prvi svetovni vojni so kobariškemu čudežu navkljub Italijani dobili celotno Primorsko, a njihov apetit po slovenskem ozemlju ni bil nekaj spontanega. Italijanskim iredentistom se je po teh krajih kolcalo že sredine devetnajstega stoletja, ko so prišli na idejo, da imajo njihova kulturna manjšina pravico do priključitve kraljevini Italiji.

Začetek leta 1915 je med Italijani zaokrožil zemljevid kartografa Achilea Dardana, na katerem je vehementno premaknil italijansko mejo vse do Logatca in še naprej. Konzervativni slovenski časopis Slovenec je to opazil, zemljevid konec septembra objavil in ob tem napisal čudovito jezen komentar. Spomnimo: med nastankom zemljevida in objavo v časopisu so Italijani že vkorakali v primorske kraje in poskušali mejo na papirju udejanjiti tudi v naravi.

Zemljevid italijanskega kartografa A. Dardana z etno-lingvističnimi mejami

Slovenec je komentar začel z opominom, da slovenski narod ni nikoli bil pod italijansko oblastjo: ne pod Rimljani, ne pod furlanskimi vojvodami, niti pod Benečani. Nato nadaljujejo:

Poudarjamo to zategadelj, ker si novodobni italijanski zgodovinarji in drugi znanstveniki, stoječi v službi laškega šovinizma, teptajoč z nogami vsa pravila znanosti, prizadevajo dokazati, da velik del slovenskih dežel zgodovinsko, narodo- in zemljepisno spada pod Italijo.

Nato neimenovani pisec našteje slovenska imena krajev, ki jih je italijanski kartograf brutalno preimenoval. Včasih je poslušal zven besede, včasih pa si je izmislil povsem novo ime. (Kar je avtor v zaključku članka hudomušno obrnil proti njemu.)

Sploh pravi nedosegljivi učenjak Dardano, da je z imeni v neodrešenih krajih imel veliko sitnosti. To mu radi verujemo. Težko je dobiti laško ime za kraje, ki Laha še nikdar videli niso, razen, če je kje kot karamist prodajal pečene hruške ali v karjoli vozil malto.

In vendar se mu je posrečilo. Danes vsi vemo, da naša Hrušica med Vipavo in Planino ni več Hrušica. Starodavno ime je že od nekdaj “Selva Piro”. Tako trdi “učenjak”. Res, ni vreden laške odrešitve, kdor tega ne ve. Neizobraženci, kakor smo, smo mislili, da je vipavski Podkraj slovenski. Toda na učeni karti beremo, da je to čisto italianissimo “Pocreo”. In slavne vipavske Žablje so postale laške “Sable”. Stric Trebušnik je menil, da hodi na Triglav, pa je sopihal na “Tricorno”.

Neki Simon Gregorčič je pel o gori, ki se imenuje Krn. Italijanski učenjak nam šele pokaže, da je to vendar vsem že od nekdaj znani “Monte Nero.” Zlatorog je imel svoje zaklade zakopane v “Vagatino”. Pravljični lovci pa so menili, da hodijo na Bogatin ponje. Čudoviti zlatorogi kozel pa ni bil večji ko je ta “učenjak”, ki tako čudotvorno izpreminja imena slovenskih gora. Razor, veličastni sosed očaka Triglava, je postal “Rasuro”. Menda zato, ker je borit kakor možgani laškega kartografa.

Kranjski in tržaški krčmarji so hodili v Dutovlje kupovat sloveči teran, ki tam raste. Odslej bodo morali hoditi v “Dotogliano”. Stari Repentabor in njegovo zanimivo zgodovinsko gradišče pri Opčinah na Krasu je velemodri Dardano zbrisal s sveta. Na Vrhniko so se vrnili stari Argonavti, ki jo nazivljejo z “Nauporto.” Pač pa je stara častitljiva Ljubljanica ostala “Fiume Lubianizza”.

In Žabnica na Koroškem je odslej “Campo Rosso” – Rdeče polje. Lah bi bil posvsod lahko zapisal “Campo Rosso” – polje, rdeče od laške – krvi. Kajti to Lah že lahko ve, da bo še v potokih tekla po slovenskih krajih laška kri, preden bo zamogel nas učiti svojih učenosti ter nam pačiti lepa naša slovenska imena.

Ajdovščina je postala Aidussina, Bovec Plezzo, Kobarid Caporetto, briški Hum pa so preimenovali v Colmo; Škoflje so spremenili v Scoffe, Krvavi potok je bil po novem Chervari, Jelšane Elsane, Drežnica pa Dresenza Piccola; Socerb je bil San Servolo, goriški Dornberk Montespino, Vogrsko pa Vogresca; Postojna Postumia in Predjama Castel Lueghi; Tolmin je postal Tolmino, Most na Soči pa Santa Lucia d’Isonzo; Vipava se je preimenovala v Vipacco, Podnanos pa v San Vito di Vipacco. Reka Soča je postala Isonzo, moja rodna vas Srpenica pa Serpenizza. Kar se sicer ni spremenilo, saj se še danes mnogi Slovenci zmotijo in zapišejo “Serpenica”…

Avtor nato pomiri Ljubljančane, da se mesto ne bo preimenovalo v Emona, saj je novi zemljevid iredentistov ne zaobjema. Poudari pa, da bo italijanski general Cadorno te kraje dosegel takrat, ko doživi Metuzalemovo starost (torej enkrat leta 2819). General Cadorna in njegov carne da cannone do krajev na robu izmišljene meje res ni prišel, saj so ga med omenjenim čudežem pri Kobaridu avstrijske in nemške sile pregnale vse do reke Piave. A zahvaljujoč Angležem, Francozom in Rusom (ter ZDA, katerih Woodrow je dodal, da slovensko Primorje zagotovo pripada Italiji), ki so aprila 1915 Italijanom obljubili naša ozemlja, so iredentisti doživeli svojo ero.

Za Primorsko usodni členi Londonskega sporazuma

Julija 1917, torej čez slabi dve leti, je liberalni časopis Slovenski narod citiral interpelacijo poslancev Rybar, Gregorčič, Fon in ostalih, v kateri se upirajo poitalijančevanju slovenskih imen. V teh dveh letih so Italijani na zasedenih območjih že izbrisali slovenska imena in uporabljali izključno italijanske označbe. Poslanci poudarijo, da “laška taktika” deluje, saj so tudi izven Italije in okupiranih ozemelj ljudje zmedeni; celo avstrijskim oblastem naj ne bi bilo več jasno ali so ti kraji res nekdaj bili pod Italijo ali ne. Ko se je v svetovnih medijih poročalo o soških bitkah, so bila omenjena italijanska imena, zato so mnogi mislili, da gre v resnici za osvobajanje in ne za okupacijo. Če dodamo, da se je Italija iz koristoljubja postavila na zavezniško stran, je toliko bolj razumljivo, zakaj je po svetu prevladala njihova verzija resnice.

Poslanci nato omenijo kraje, ki jih je prizadelo poitalijančevanje, ki jih Slovenec dve leti poprej ni omenil:

Sedaj pa, ko je veliko omenjenih krajev po junaštvih naše brezprimerne soške armade zaslovelo po vsem svetu, se mora čutiti tem bridkeje, da italijanska imena teh krajev vzbujajo v vsem svetu videz, kot da bi se Italijani borili za “osvoboditev” ozemelj, v katerih bivajo njihovi rojaki. In vendar leže Doberdo, Opacciasella, Jamiano, Chiappovano, Auzza, Monte Santo itd. v čisto slovenskem jezikovnem ozemlju, kjer ni niti enega Italijana. Te kraje pozna tamošnje, sedaj žal pregnano prebivalstvo, samo po slovenskih imenih: Doberdob, Opatje selo, Jamlje, Čepovan, Avče, Sveta gora.

Čisto neumljivo je, da se v prevodih italijanskih vojnih poročil ohranjajo naravnost izmišljena italijanska imena Boscomalo (Hudi log), Duttogliano (Dutovlje), Cominiano (Komen), Frigido (Vipava), itd.

Pač je skrajni čas, da ves svet izve že iz imen onih krajev, da gre za slovensko ozemlje, po katerem Italijani stegajo svoje poželjive roke. Zato vprašajo podpisani:

Ali je vlada voljna ukreniti takoj vse potrebno, da se bodo za kraje, hribe in reke, nahajajoče se v slovenskem ozemlju Goriške in Gradiščanske v uradnem občevanju civilnih in vojaških oblasti uporabljala izključno slovenska imena?

Ko so Avstrijci prevajali italijanska vojaška poročila, so seveda imena krajev le prepisali in novo nomenklaturo posejali še med ne-italijansko populacijo. Zato je omenjenim trem poslancem prekipelo in so od avstrijskih oblasti zahtevali, da vsaj oni uporabljajo izvirna slovenska imena.

Zanimivo je, da Italijani novih imen niso proizvajali kar tako, med dolgim kosilom ali ob kavi, ampak so ustanovili posebno komisijo, ki se je dela lotila povsem birokratsko. Seveda se niso poglobili v etimologijo (kar je očitno), ampak so hoteli krajem le dati italijanski zven. Imena nekaterih krajev so dejansko našli v starih arhivih Beneške republike, ostalim pa so novo identiteto dali na podlagi lokalne fonetike. Do konca leta 1917 so produktivni Italijani predelali več kot 2500 imen.

Okupatorji se namreč niso ustavili le pri imenih krajev, rek in hribov, temveč so spremenili tudi imena ulic. V Kojskem so naenkrat dobili ulice z imeni Via Avellino, Via Toscana in Corso Vittorio Emanuele. Tudi v Kobaridu (oziroma Caporetto) so dobili Via Vittorio Emanuele in Via Cividale. Vse je postalo italijansko: napisi, oficirji, vojaki, šole, sodišča in občina. Slovensko se je lahko govorilo samo še doma in v cerkvi, a tudi v slednji so zaradi italijanskih špicljev in ovaduhov raje molili italijansko.

Fašistični plakat iz Vodnjana, ki prepoveduje petje in rabo “slovanskega jezika” v javnosti

Italijani so torej za krojenje zgodovine in alibi za okupacijo po hitrem postopku poitalijančili slovenska imena, kjer ni bilo ne duha ne sluha o pripadnikih njihove manjšine. Kot rečeno so v inozemstvu radi verjeli, da Italija osvobaja svoja nekdanja ozemlja. A kot poroča Slovenec maja 1917, se je v Goriških Brdih mudil vojni poročevalec angleškega časopisa Times, John Carraige. Domačine je v poročilu imenoval Jugoslovani in omenil, da je bil zelo začuden, ko je ugotovil, da ti ljudje govorijo “jugoslovanski dialekt”. (To, da je Brda imenoval “Coglio” le dokaže povedano, mimogrede.) Slovenec zapiše:

Začel jih je izpraševati, kako da so prišli sem in ali so samo tja pribežali.  A moral je čuti, da so tam ti Jugoslovani že od pamtiveka in da je to čisto slovenska zemlja, po kateri sega sedaj Italijan.

Carriage nato v svojem članku doda, da od Krmina proti severu ni niti enega Italijana, ampak samo Slovenci. In da so celo v Gorici, kjer je po novem italijanska prefektura, lahko obiskovalec na hišah prebere slovenske napise in imena. To mu ni šlo v račun, saj je mislil, da so ti kraji nekoč bili v lasti angleških zaveznikov in da jih morajo zasluženo dobiti nazaj. Anglež je bil tudi presenečen, kako ponosni so bili ti ljudje, da so Jugoslovani in prisotnosti italijanskih vojakov navkljub lahko povsod sliši le domačo govorico. Omeni tudi, da so ti Jugoslovani bistroumni in pridni, ter da izkoristijo vsako priliko za kupčijo.

Razglednica Ilustriranega glasnika, na katerem vojaki pozivajo Jezusa, naj jim pomaga ubraniti slovensko zemljo

Anglež je svetu poročal tudi o trpljenju Bricev in zapisal zgodbo o starki, ki je v joku pogledovala proti Gorici in gostemu dimu, ki se je valil iz mesta. Na fronti je imela pet sinov, a da že leto in pol ni slišala nobene novice o njih. Carriage doda, da je takšnih stark mnogo in da vse tiho prenašajo gorje. Nato zapiše, da so ti ljudje tudi zelo pobožni in da radi hodijo v cerkev. Kako ne bi, ko pa je tam njihov jezik doma; ko se le tam sliši slovenska pesem. Posebej ga je ganilo, da je pred skupino starcev in stark molil sivolasi gospod. V vasi namreč ni bilo več mladine, niti duhovnika, ki so ga Italijani internirali. Anglež zaključi, da je tem Jugoslovanom zelo hudo, saj so njihovi sorodniki bodisi v avstrijski vojski bodisi v italijanskih taboriščih. Na koncu članka upa, da bo bodočnost teh ljudi, katerih “čaša trpljenja je grenkejša od drugih”, milejša.

1 COMMENT

  • Odličen članek!

LEAVE A REPLY

Your email address will not be published. Required fields are marked ( required )