Retro Mediji,  Vojna,  Zeitgeist,  Zgodovina

Prva svetovna vojna posledica nizke samopodobe, sorodnikov in knjige

Vsak osnovnošolec ve, da se je prva svetovna vojna začela zaradi atentata na avstro-ogrskega prestolonaslednika, Franca Ferdinanda. Avstro-Ogrska je bila jezna, napadla Srbijo, v nekaj mesecih pa se je začela vojna. Danes si malo drugače poglejmo kavzalnost, ki je vodila v največjo morijo 20. stoletja.

Atentat na Franca Ferdinanda, 1914

Najprej omenimo, da Franc Ferdinand na svojem dvoru ni bil pretirano priljubljen. Princ Alfred, komornik Franca Jožefa, je prestolonaslednika in njegovo soprogo tako sovražil, da je s skrivnim privoljenjem cesarja Ferdinandov pogreb spremenil v žaljivo kratko ceremonijo. Trupli so do Trsta pripeljali z bojno ladjo, do Dunaja pa s posebnim vlakom. Četudi bi na pogreb prišli mnogi tuji monarhi, je Alfred vsem poslal sporočila, da niso več vabljeni, pogreb pa je potekal v ožjem krogu družine in dvora. Še Ferdinandove tri otroke so izločili iz javne ceremonije! Častnikom je bilo prepovedano salutirati vlaku (kar je vodilo do manjšega upora s strani nadvojvode Karla), javni ogled krst je bil močno omejen, na koncu pa je Alfred hotel, da pogreb plačajo otroci. Prestolonaslednik in soproga sta bila pokopana na gradu Artstetten, saj Sofija ni smela biti pokopana v cesarski kripti. Sofija namreč ni pripadala nobeni od evropskih dinastij, zato ni smela postati uradna cesarica. Nemški cesar, Viljem II, je hotel pogreb izkoristiti za neformalno mirovno konferenco, na kateri naj bi preprečili neizbežno. Načrt ni uspel, možnost za mir pa je bila izgubljena.

Če torej na dvoru ni nihče maral prestolonaslednika, zakaj bi torej šli v vojno zaradi atentata nanj? Za tole interpretacijo vzrokov in posledic moramo potovati skozi čas, vse do leta 1890, a začnimo z letom 1913.

1913: zatohla Evropa se oborožuje

Med letoma 1890 in 1913 so evropske sile srdito kopičile orožje, posebej Velika Britanija, Francija, Nemčija, Rusija in Avstro-Ogrska. Razlog za to je bil nacionalizem, za njim pa je ždela sumničavost in želja po premoči nad nasprotniki. Moč se ni več merila po velikosti ozemlja, temveč po številu ladij, topov in vojakov. Vladarji večjih držav (bratranci) so segli v denarnice svojih narodov in okrepili vojske. Od leta 1890 je vsaka od držav vsaj podvojila vojaški proračun, velikosti vojsk pa so bile pošastne.

Vojaška poraba v Evropi, 1913

Britanija je tako v dobrih dveh desetletjih vojaški budžet povečala za 117% na 290 milijonov današnjih evrov in leta 1913 pristala na 430 tisoč vojakih. Francija je porabo povečala za 92% na 321 milijonov evrov in se zadovoljila z 970 tisoč vojaki. Rusija ni pretiravala in proračun povečala za zgolj 19%, a to je vseeno pomenilo skoraj 400 milijonov evrov, zbobnala pa je vrtoglavi poldrugi milijon vojakov. Nemčija je proračun povečala za 158% (451 milijonov evrov) in zbrala 760 tisoč soldatov, Avstro-Ogrska pa je po 160% večjem proračunu v vojaške uniforme oblekla 480 tisoč državljanov in.

Rusija ni pretiravala in proračun povečala za zgolj 19%, a to je vseeno pomenilo skoraj 400 milijonov evrov, zbobnala pa je vrtoglavi poldrugi milijon vojakov.

Zanimivost: BDP Nemčije je bil leta 1913 dobrih 5 milijard današnjih evrov, kar pomeni, da so za vojsko namenili 9% svojega BDPja. Danes Nemčija za svojo vojsko nameni 44,3 milijarde evrov, kar je zgolj 1,2% BDP.

Zarja, 22. april 1912

Nemški militarizem so opazili tudi slovenski mediji in časopis Zarja je aprila 1912 zapisal, da se je od preteklega leta povečal nemški proračun, ki naj bi v tistem času znašal 112 milijonov mark vsako leto. Omenjen je zanimiv podatek, da se je podražila izgradnja ladij, ter da je leta 1912 ena vojna ladja stala 50 milijonov mark, kar bi danes znašalo okrog 265 milijonov evrov. Novinar v Zarji zelo jasnovidno prepozna, da se z razsipavanjem denarja za vojsko doseže vedno nasproten rezultat od želenega:

Vsaka nova ladja, ki jo zgradi Nemčija, nažene druge države, predvsem Francijo in Angleško v blazno tekmo. Vsako najmanjše ojačenje armade rodi takoj opičje posnemanje soseda. In tako gre to blazno oboroževanje na vseh koncih in krajih naprej ad infinitum.

Z

Avtor nato doda, da je kapitalističnemu razredu v veliko veselje in korist, da se oborožuje in tvega vojno; plača pa vedno isti: revež.

Večjo kot ima torej država vojsko, manj ji druge države zaupajo in bolj hočejo okrepiti svoje moči. Istočasno pa gre za princip, ki ga dandanes vidimo v ameriški policiji. Več kot imaš oklepnikov in specialcev, prej jih hočeš uporabiti. In če je v evropskih vojašnicah v svežih škornjih skupno svoje puške čistilo dobre štiri milijone vojakov, so njihovi nadrejeni morali najti razlog, da jih pošljejo v akcijo.

Slovenska orožniška posadka v Galiciji, 1914

Frederick Morton v svoji knjigi Thunder at Twilight opiše naelektreno vzdušje v Evropi leta 1913:

“Vojna,” je dejal nemški kancler von Bethmann-Hollweg v svoji knjigi,” bi bila nevihta, ki bi očistila zrak.”

Kot se je Evropejcem zdelo, da je Stara celina zrela za vojno, ki bi Evropo poživila in prevetrila; Evropo, kjer je bil srednji sloj zadovoljen s sadovi industrializacije in kjer je delavski sloj hrepenel po nečem več kot le garanju v tovarnah ali pisarnah.

Zarja, 8. julij 1912

Julija 1912 je slovenski tisk, spet časopis Zarja, poročal tudi o večjih vojnih izdatkih za Avstro-Ogrsko. Obrambni minister Schönaich naj bi bil obljubil, da do leta 1918 ne bi smelo biti novih zahtev s strani vojske, a so kaj hitro sprejeli reformo, ki je dovoljevala novo oborožitev. Časopis omenja predvsem novo artilerijo in pojav, ki je znan tudi sodobni Sloveniji: nabava nove vojaške opreme, kar pomeni, da mora stara, komaj nabavljena, v “ropotarnico”.

Slovenec, 24. avgust 1912

Poleti 1912 je časopis Slovenec poročal že o načrtih posodobljene in močnejše avstro-ogrske armade. Poleg novih vojakov, podpornih kadrov in artilerije, se omenja tudi novost: “aeroplanski in zrakoplovni” oddelek, kjer je bila avstro-ogrska še posebej zaostala v primerjavi z ostalimi narodi. Zanimiva je opomba, da ni povsem jasno, kako močno se bo okrepila mornarica, saj naj bi Dunaj o tem molčal. Razlog?

Na morju se vsaka država kolikor je to seveda mogoče v naših časih, tajno oborožuje in izpopolnjuje svojo morsko moč.

Slovenec, 24. avgust 1912

Časopis nato zapiše, da naj bi vojno stanje cesarjeve in kraljeve armade znašalo 1.214.000 vojakov, oziroma skupaj z rezervisti, Bošnjaki in črnovojniki več kot tri milijone mož. Vojaški proračun Avstro-Ogrske naj bi tako dve leti pred Veliko vojno prekoračil milijardo kron. Pomenljiv in za naš kontekst zanimiv je tudi zaključek članka:

Oboroženje vseh naših sosedov samoobsebi umljivo sili tudi našo vojno upravo, da izpopolnjuje armado in mornarico, če nočemo, da bi v velikem svetu držav imeli še manj veljave, vpliva in moči, kolikor jo imamo zdaj.

Slovenec, 24. avgust 1912

Znova in znova, z vseh zornih kotov se vidi, kako se vsi oborožujejo in s tem sprožijo domino efekt nadaljnjega oboroževanja po vsej Evropi.

Evropa je leta 1914 torej, oborožena do zob, iskala izgovor za vojno, in ko so po spletu okoliščin v Sarajevu ubili avstro-ogrskega prestolonaslednika, so se po vsej celini zagnali sveže namazani morilski stroji, ki jih vladarji niso več mogli ustaviti. A ker nadaljevanje poznamo vsi, skočimo še nekaj leta nazaj in poglejmo, zakaj se je nacionalistično naelektrena Evropa sploh odločila za oboroževanje.

1898 – Nemčija začne krepiti mornarico

Britanski dreadnought, ki je bil odgovor na nemško oboroževanje

Nemški cesar Viljem je dolgo časa sanjal o ogromni nemški mornarici, s katero bi si zagotovil “prostor pod soncem”, ali po domače: kolonije. Predvsem si je želel ozemelj v Afriki in v Tihem oceanu. Hotel je mornarico, ki bi se lahko kosala z mogočno britansko mornarico, ki jo je občudoval že kot majhen deček, ko je opazoval ladje pod zastavo njegove babice Viktorije.

Skupaj z admiralom Alfredom von Tirpitzom je leta 1897 razkril memorandum, v katerem je ukazal izgradnjo bojnih ladij, ki naj bi bile temelj premoči na morju. Izrecno je omenil, da hoče prekositi Veliko Britanijo, takrat pomorsko velesilo. Zapisal je, da hoče njeno mornarico tako močno zdesetkali, da bi jo nemška zaveznica z lahkoto pokončala. Zaradi te nevarnosti bi ga morala Velika Britanija bolj spoštovati.

Leta 1898 je Nemčija tako zgradila 12 bojnih ladij, 8 oklepnic in 10 velikih križark. Do leta 1912 je Viljem imel 38 bojnih ladij, 18 križark, 144 torpednic in 72 podmornic. Več o tem kasneje.

Izrecno je omenil, da hoče prekositi Veliko Britanijo, takrat pomorsko velesilo. Zapisal je, da hoče njeno mornarico tako močno zdesetkali, da bi jo nemška zaveznica z lahkoto pokončala. 

Velika Britanija je v zadnjem desetletju 19. stoletja gradila bojne ladje kot po tekočem traku, a se je bolj obremenjevala s Francijo in Rusijo, saj so Britanci Nemce imeli prej za zaveznike kot sovražnike. Leta 1902 pa je bila Nemčija tudi uradno grožnja britanskemu imperiju, zato so na Otoku poskrbeli, da so bili vedno korak pred njimi. V prelivu so nastanili 17 bojnih ladij, osem pa jih je bilo v pripravljenosti, da se odpravijo bodisi proti Otoku bodisi v Sredozemlje.

A postavi se vprašanje: od kod Viljemu sploh ideja, da potrebuje mornarico? Skočimo še dlje v preteklost, v leto 1894.

1894 – Družinski spor in nizka samopodoba cesarja Viljema

Britanska kraljica Viktorija in njeno sorodstvo, vključno z vladarji treh pomembnih držav (1894)

Na zgornji fotografiji iz leta 1894 lahko vidimo britansko kraljico Viktorijo in njeno sorodstvo. Med njimi so tudi bratranci: angleški kralj Edvard, ruski car Nikolaj in nemški cesar Viljem. Slednji je torej moči pomorskih sil meril z bratrancem Edvardom, Nikolaj pa je počakal na pomlad 1915, da je pokazal svoje zobe pred prihajajočim družinskim sporom. Možje na prijetni družinski fotografiji so bili čez natanko dvajset let v vojni drug z drugim.

A če se pomaknemo še malce nazaj, ugotovimo, da se je vse začelo iz sila osebnih razlogov. Viljem se je spraševal, zakaj ni priljubljen med Angleži. Nemčiji je šlo sicer izredno dobro, a njihovega vladarja je skrbelo le, v kakšni luči ga vidijo v bratrančevi deželi.

Najprej je treba omeniti, da se je zaradi težav pri porodu Viljem rodil z Erbovo paralizo in posledično z vsaj 15 centimetrov krajšo levo roko. Zato ga na vseh portretih lahko vidite, kako levico skriva. Ta hiba je po mnenju zgodovinarjev vplivala na njegov čustveni razvoj. Zato je Viljem tudi zahteval, da so njegovi portreti čim bolj mogočni, zaradi česar so se iz njega norca delali po vsej Evropi.

Primerjava med mogočnim portretom in karikaturo, ki so jo narisali Francozi.

Viljem je bil obseden s svojo popularnostjo, saj kljub svojemu položaju v državi ni mogel popraviti ranjenega ega. Pogosto je podanikom poudarjal, da je on tisti, ki zadnji odloča o vsem. Da bi skril svojo telesno hibo, je bil venomer oblečen v vojaško uniformo in je naravnost oboževal vse, povezano z vojsko – surovo premočjo. Poleg tega, da ga je motila nepriljubljenost pri Angležih, ga je motilo, da je bratrančeva država močnejša od njegove. Zato se je odločil, da bo zgradil najmogočnejšo mornarico v Evropi.

Viljem je bil obseden s svojo popularnostjo, saj kljub svojemu položaju v državi ni mogel popraviti ranjenega ega.

Nemčija ima okrog 2.000 km obale, kar je malo v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Francija je ima 4.800 km, Španija 5.000 km, Italija 7.600 km, Velika Britanija pa 12.000 km. Zakaj bi torej Nemčija tekmovala z Britanci, ko pa ima šestkrat manj obale in občutno manj kolonij? Za odgovor se moramo pomakniti še za štiri leta v preteklost.

1890 – Knjiga, ki je spremenila svet

Knjiga, ki je posredno spremenila svet

Leta 1890 je ameriški admiral Alfred Thyer Mahan napisal sila vplivno knjigo z naslovom The Influence of Sea Power Upon History (na voljo tu). V njej je opisal vlogo mornarice v 17. in 18. stoletju in razpravljal o različnih faktorjih, s katerimi doseže država premoč. Metoda je preprosta: imej največjo floto. 

“V pomorski vojni, tako kot v vseh ostalih, sta ključni dve stvari – ustrezna baza ob meji, kar v tem primeru pomeni ob obali, ki služi kot odskočna deska za vse operacije; in organizirana vojska, v tem primeru flota, velikosti in kakovosti, ki ustrezata zahtevam omenjenih operacij.”

The Influence of Sea Power Upon History, str. 514

Če imaš torej mogočno mornarico, te morajo ljudje jemati resno – posebej Angleži, si je mislil cesar Viljem. Kot piše v njegovi biografiji, je cesar požiral strani, ki jih je bil napisal Mahan.

Cesarja Viljema so Mahanove ideje privlačile. Ambicioznemu vladarju je najbolj nagovarjala povezava med Seemacht in Weltmacht. Kasneje je britanskemu prijatelju pisal naslednje: “Knjige kapitana Mahana ne berem, ampak jo požiram, poskušam se jo naučiti na pamet. Vrhunsko in klasično delo v vseh pogledih je.” Na podlagi te knjige je Viljem hotel najti nemškega Mahana. 6. aprila 1891 je gostil uradno večerjo v čast upokojenega generala Helmuta von Moltkeja v mornarski bazi v Kielu. Viljem je povabil vse svoje oficirje, da predebatirajo obstoječe stanje v mornarici v kontekstu Mahanovih načel.


Citat iz biografije cesarja Viljema, By Order of the Kaiser

Dolgo so tuhtali in nihče ni našel rešitve. Nato se je oglasil kapitan Alfred Tirpitz in cesarju dejal, da ve, kako Nemčijo narediti velesilo na morjih.

Tirpitzov načrt

Po admiralovem načrtu je Reichstag v letih 1898, 1900, 1908 in 1912 sprejel zakone, ki so poskrbeli, da je imela Nemčija do leta 1914 drugo največjo mornarico na svetu (čeprav še vedno skoraj pol manjšo od britanske). Kot rečeno je Nemčija v tem času zgradila 17 sodobnih bojnih ladij, pet bojnih križark, 25 križark, 20 bojnih ladij starejšega dizajna in 40 podmornic. Tirpitz je imel sicer še veliko neuresničljivih ciljev, a to oboroževanje je bilo dovolj, da so Britanci postali pozorni in še sami začeli širiti že tako ogromno mornarico. Admiral je razvil teorijo, po kateri Velika Britanija ne bo tvegala vojaškega spopada, dokler se Nemčija oboroži do določene mere. “Teorija tveganja” je predpostavljala, da si britanska mornarica ne bi upala tvegati prevelike škode. A admiralov načrt je bil politično in strateško obsojen na propad. Britanci so se ravno zaradi nemškega oboroževanja lotili ukrepov, na katere pred tem niti pomislili ne bi. To v praksi pomeni množično vračanje flot v domače morje, posledično pa tudi zbližanje z večnim sovražnikom, Francijo.

Samovšečnost, nizka samozavest, želja po priljubljenosti in častihlepnost sta privedli do oboroževalne tekme, ta pa je privedla do neizbežnega: vsesplošnega vojaškega spopada. Zapleti pri rojstvu so botrovali telesni hibi, ta pa pomanjkanju samozavesti pri možakarju, ki je na prestol Nemčije (oziroma Prusije) sedel leta 1888. Dve leti kasneje je izšla knjiga, ki je vplivala na mnoge admirale in voditelje po svetu, predvsem pa na dotičnega vladarja, ki je hotel biti spoštovan. Zgradil je mogočno mornarico, zaradi česar so to storile tudi druge evropske države in prej ali slej je bilo jasno, da sovraštvo in tisočeri vojaki na razpolago pomenijo le še vojno. Vojno, ki je vzela 18 milijonov življenj, zarisala nove meje, ustvarila nove sovražnike in Nemčijo pahnila v bedo, iz katere je vstal Tretji rajh, katerega želja po premoči je dokončno spremenila 20. stoletje.

Sašo

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.