Psihologija,  Zdravje,  Znanost

Psihopat in sociopat: kakšna je razlika?

Pogosto se meša izraza “sociopat” in “psihopat”. Kakšna je torej razlika?

Resnici na ljubo izraza mešajo tudi mnogi forenzični psihologi in kriminologi, strokovnjaki pa se ne morejo zediniti, če razlika res obstaja. Sveta knjiga psihologije, Diagnostic and Statistical Manual of Mental Distorders (DSM-5), ki jo je izdala Ameriška zveza za psihiatrijo (APA), tako sociopatijo kot tudi psihopatijo uvršča pod naslov asocialnih osebnostnih motenj. Te motnje imajo skupnih nekaj simptomov:

  • neupoštevanje zakonov in družbenih norm
  • neupoštevanje pravic drugih ljudi
  • odsotnost občutka obžalovanja ali krivde
  • nagnjenost k nasilnemu vedenju

Glavna razlika med psihopati in sociopati je v izvoru in pomembnih dejavnikih motnje. Psihopati naj bi značilnosti v temperamentu (impulzivnost, nezmožnost ponotranjenja norm in tvegano vedenje) imeli prirojene, medtem ko gre pri sociopatih za posledice negativnih družbenih dejavnikov (zanemarjanje staršev, slaba družba, revščina in obe skrajnosti inteligence). Torej gre za dobro staro razliko med naravo in vzgojo. Četudi sta obe motnji rezultat tako genetskih kot tudi družbenih faktorjev, gre pri vsaki za prevladovanje enega ali drugega.

Psihopati niso sposobni sočutja in se niso zmožni čustveno navezati na kogarkoli. Ironija motnje je, da imajo ravno psihopati pogosto osebnosti, ki ljudi hitro očarajo in privlačijo. To jim pomaga tudi pri manipuliranju. Druge ljudi hitro dobijo na svojo stran, saj so odlični pri dobrikanju in pretvarjanju. Naučijo se hliniti čustva in redko jih kdo posumi. Najpogosteje so dobro izobraženi in zaposleni na višjih položajih. Tako dobri so v manipulaciji, da imajo mnogi družine, in živijo na videz povsem običajna življenja. Ko se lotijo zločinov, skrbno sestavijo načrt in vedno imajo plan B v rokavu. Za razliko od sociopatov so psihopati umirjeni in pedantni.

Sociopati so ponavadi živčni in vzkipljivi. Hitro se razburijo in izbruhi jeze niso redkost. Večinoma so neizobraženi, živijo pa na robu družbe. Tkanje vezi z drugimi je težko (a ne nemogoče), ponavadi pa se navežejo na eno osebo ali skupino ljudi. Za občo družbo jim sicer ni mar. Sociopati so že videti moteni in če pride do zločina, je ta ponavadi nepremišljen.

Glavna razlika med psihopatom in sociopatom je torej v tem, da ima slednji manjše pomanjkanje sočutja in večjo kapaciteto za občutek krivde. Sociopatom torej ni mar, če prizadenejo tujo osebo, občutijo pa krivdo, če prizadenejo nekoga, s katerim jim je uspelo stkati vez. Pri sociopatih so tudi opazili, da se njihovo proti-družbeno obnašanje s časom lahko omili, kar pa ne velja za psihopate. Psihopatom ni mar za posledice, medtem ko se jim bo sociopat poskušal izogniti.

Psihologinja Kelly Mcaleer iz New Yorka razliko razloži tako:

Psihopat je trdosrčen in neusmiljen, a očarljiv. S svojo karizmo bodo pretentali vsakogar in z uspešnim oponašanjem čustev bodo videti kot “normalni” člani družbe. Psihopat je v svojem razmišljanju organiziran in ima svoja čustva pod nadzorom. Ob situacijah, ki bi za običanje ljudi bile grozljive ali preteče, psihopat ne pokaže kančka čustev. Psihopatu je kristalno jasno, da stvari, ki jih počne, niso pravilne, a se za to ne zmeni.

Sociopat je po drugi strani neorganiziran v razmišljanju in obnašanju. Lahko je živčen in vzkipljiv. Sociopat lahko zelo hitro spontano ravna neprimerno brez razmišljanja o posledicah. V primerjavi s psihopatom je sociopat težje neusmiljen in krut brez posledic, saj so zmožni tkanja prijateljstev in razmerij.

Imajo vest?

Ena ključnih razlik med psihopatom in sociopatom je lahko tudi vest, torej tisti majceni glas v ozadju, ki nam pove, kaj je prav in kaj narobe. Psiholog Michael Tompkins iz Sacramenta pravi, da psihopati nimajo vesti in če vas kakorkoli prizadanejo, ob tem nimajo zadržkov ali občutka krivde. Če je mogoče videti, da jih za koga skrbi, je to skoraj gotovo igra, s katero poskrbijo, da jih ne ujamejo.

Sociopati običajno imajo vest, a je ta šibka. Lahko se zaveda, da je njegovo dejanje krivično in mogoče bo celo čutil nekaj krivde in obžalovanja, a ga to pri dejanju ne bo ustavilo. Podobnost med psihopatom in sociopatom pa je pomanjkanje sočutja, kar pomeni, da si ne moreta predstavljati, kako je v tujih čevljih. Psihopat v tem primeru ljudi vidi kot predmete, s katerimi lahko doseže svoje cilje in se ne meni zanje.

Hladna preračunljivost proti vročekrvnosti

Še ena očitna razlika med psihopatom in sociopatom je v tem, da je prvi hladen in preračunljiv, brez čustev in običajno izredno iteligenten. Tompkins pravi, da so psihopati izvrstni igralci, ki se znajo pretvarjati, da jim je mar.

Sociopati pa so po drugi strani vročekrvni in nepremišljeni. Njihova asocialnost je očitna in ne znajo se pretvarjati, da so družabni in sočutni. Povsem jasno je, da jih skrbi samo zase, za svoje obnašanje pa krivijo druge.

Kaj se dogaja v možganih psihopatov?

Skupina znanstvenikov je obiskala enega od ameriških srednje varovanih zaporov in s seboj odpeljala presnosno napravo za MRS. Če je v splošni populaciji vsak stoti človek psihopat, je v zaporih odstotek pričakovano višji: med 15 in 25%.

Pobudo je dal znanstvenik James Fallon, ki je leta 2006 med vzporednim (in nepovezanim) pregledovanjem izvidov skeniranja PET psihopatov in svoje družine (za študijo Alzheimerja), z zanimanjem občudoval enega od njih. Ugotovil je, da je bolnik gotovo psihopat, nato pa spoznal, da gleda svoj izvid.

V obširni raziskavi v zaporu so ugotovili, da imajo psihopati občutno znižano gostoto sive možganovine na prefrontalni skorji in temporalnem režnju. Ta dva dela sta povezana predvsem s sočutjem in občutkom krivde, kar pomeni, da je razlika med “normalnim” človekom in psihopatom nevrološke narave.

Zanimivo je tudi, da so v raziskavi primerjali zločinske in ne-zločinske psihopate. Ugotovili so, da so njihove možganske slike enake, ko gre za igro nagrajevanja, da pa pride do razlike med povezljivostjo med dvema deloma možganov, ki sta odgovorna za nadziranje in prilagajanje obnašanja, nadziranje vzgibov in samo-kontrolo. Tu gre lahko za dve skupini psihopatov ali pa za razliko med psihopatom in sociopatom.

Nevrologija nas postavi pred zoprno dejstvo: če je psihopatsko obnašanje pogojeno z biologijo, potem se nam lahko podre tudi koncept odgovornosti v pravnem smislu. Če je za zločin kriva “napačna” napeljava v glavi, kako kriv je potem zločinec? Raziskava iz leta 2012 kaže, da so sodniki (vsaj v ZDA) veliko bolj prizanesljivi, če obstaja dober dokaz za bio-mehaničen vzrok psihopatije. Nova veja prava, ki ji nekateri pravijo nevro-pravo, je sklenila, da ljudje sicer imamo zavesten nadzor nad svojimi izbirami, a da obstajajo nevrološki mehanizmi, ki vplivajo na našo oceno informacij, ki vplivajo na odločanje.

Vaš direktor je verjetno psihopat

Kot rečeno je odstotek psihopatov v splošni populaciji 1%, raziskave pa so pokazale, da je med direktorji število veliko višje: vsak petindvajseti šef je klinično psihopat.

Moraš biti psihopat, da postaneš šef? Rezultate raziskave med 203 korporativnimi profesionalci si lahko interpretiramo tudi tako. Psihopati, ki so povsem nemoralni in so osredotočeni izključno na svojo moč in užitke, so v poslovnem (in političnem?) svetu bolj pogosti, ker so te lastnosti pravzaprav prednosti. Kjer je pohlep nekaj dobrega, kovanje dobička pa najpomembnejša vrednota, psihopati dobro uspevajo.

“Pohlep je dober.” -Gordon Gekko

Glavna lastnost, ki pomaga psihopatom pri uspehu, je šarm in manipulativnost, kar se v svetu posla hitro zamenja za sposobnost vodenja. Kot je poročal Guardian, je raziskava pokazala, da so psihopati sicer slabi v vodenju podjetij, a priplezajo na vrh prehranjevalne verige zaradi sposobnosti skrivanja svojih pomanjkljivosti. Zelo hitro lahko zmanipulirajo tako nadrejene kot tudi podrejene in na koncu je težko ločiti med dejansko sposobnim voditeljem in psihopatom.

V katerih poklicih je največ psihopatov?

Direktorji so torej na prvem mestu. Na drugem mestu so pričakovano pravniki, na tretjem pa medijske osebnosti (TV in radio). Sledijo jim trgovci, kirurgi, novinarji, policisti, duhovniki, kuharji in javni uslužbenci. V teh poklicih je najbolj verjetno, da boste našli človeka, ki nima čustev, je hladnokrven, nima občutka krivde, je manipulativen in impulziven.

Kje pa je najmanj psihopatov? Tudi na to imamo odgovor. V knjigi The Wisdom of Psychopaths avtor piše, da so duševno najbolj uravnovešene medicinski tehniki, terapevti, obrtniki, kozmetičarji, uslužbenci v dobrodelnih ustanovah, učitelji, umetniki, zdravniki in računovodje. Poklici na desni strani imajo veliko stikov z ljudmi in ogromno opravka s čustvi. Večina ne nudi veliko moči, psihopate pa po naravi privlačijo položaji z veliko vpliva. Takšni poklici so našteti na levi strani, zahtevajo pa preračunljive in klinično hladne odločitve.

Pravzaprav ni tako lahko prepoznati psihopata. Res jih je na svetu 60 milijonov, a le redki primejo v roke sekiro in pomorijo ducat ljudi. Večina jih odrašča v srečnih družinah, svojo negativno energijo pa preusmerijo v bolj nenasilne (a velikokrat ravno tako nevarne) smeri. Kot je na primer direktorski stolček.

Sašo

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

3 Comments

  • Diler resnice

    Navedbe o simptomih psihopatov so strokovno zaznavne,vendar avtor ne navaja vzrokov takšnega posledičnega stanja.Vzroki pa so lahko genski,bolezenski(shizofrenija),posledice nesreč(šok,foibije,živčna obolenja itd) Vsi ti pospeševalniki lahko povzročijo inpulzivnost oziroma neobvladljivost v jezi!Drugače pa so te osebe občasno intelekt.razgledane,ter zelo prepričljive v skrivanju svoje travme,da jih tudi psihiatri težko prepoznajo!?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.