Kultura,  Zabava

Q&A: Nataša Briški

Nataša Briški je Novinarka z veliko začetnico. Po mnogih letih dela na komercialni televiziji se je podala v ‘indie’ vode in na svitlo postavila Metino Listo, prečudovit medij, ki ga ne obremenjujejo bogati strici iz ozadja ali politična barva. Vprašal sem jo o Meti, medijih nasploh, Združenih državah, lažeh, drogah in biografiji. Govora je tudi o sekti Briškijevcev.

Od kod ideja za Meto in kako dolgo je nastajala?

Zametki Metine liste segajo v čas, ko sem še živela v ZDA (2003-2010). Tam sem videla veliko odličnih medijskih projektov, predvsem pa sem se navduševala nad aktivizmom in pozitivno nastrojenostjo Američanov. Ko imajo idejo ali projekt, v katerega zares verjamejo, enostavno začnejo na tem delati. Dostopnost in razcvet sodobnih tehnologij nam vsem ponujajo nebroj možnosti.

Namesto tarnanja, kaj vse ni v redu in kje vse bi se dalo bolje, smo želeli preiti od besed k dejanjem. In tako je bilo z Metko. Ideja je precej preprosta, narediti prostor, na katerem ljudem ne bi kradli časa s plevelom, ampak ponujali vsebine, ki širijo obzorja, izpostavljali odlične posameznike/ce, ideje in projekte ter spodbujali aktivnega duha. Predvsem pa smo si želeli, da bi o svojih izkušnjah pisali tisti, ki imajo kaj povedati, gurujem se v velikem loku izogibamo.

Kaj manjka mainstream medijem pri nas?

Predvsem manjkajo lastniki, ki bi vedeli, kaj z mediji početi. In ker riba smrdi pri glavi, gre škoda premosorazmerno navzdol po lestvici. Manjka marsikaj in vedno se da bolje, sama bi si denimo želela preudarnejšo presojo pri izbiri sogovornikov.

Razpasla se je grozljiva praksa, da največ govorijo tisti, ki so najglasnejši in ne nujno tisti, ki imajo kaj povedati. In ker prazna flaša najbolj doni, so slednji najbolj prodorni. Težavo vidim tudi v tem, da se uravnoteženost poročanja razume kot soočenje za ali proti, ne glede na to, kako trdne argumente ima kdo v tej enačbi.

Pravila glede komentiranja na forumih in pod članki so samomorilska. V večini medijev gre tudi za popolno nerazumevanje novih medijskih platform in možnosti, ki jih ponujajo družbena omrežja.

Kakšne so lastnosti najboljšega novinarja?

Profesionalnost, tako v odnosu s sogovorniki kot nad- in morebiti podrejenimi. Odprtost v razumevanju ljudi in prostora. Nenehno učenje. Spoštovanje pravil igre in nastopajočih v njej, interaktivnost, spoštljivo komuniciranje, prilagodljivost na spremembe. In dnevni pregled izbranega branja v Meta Priporoča.

Kakšna je razlika v novinarstvu doma in v ZDA, iz prve roke?

Dobila sem občutek, da je v ZDA hierarhija jasnejša, ve se, kdo je vrhovni šef/lastnik, kdo urednik, kdo novinar in kaj je njihovo delo. Odnos do sogovornikov je spoštljivejši, nivo komuniciranja takisto, konkurenca veliko hujša, delavnik daljši …

Kako si doživljala Ameriko in kako bi v enem stavku opisala, česa te je Amerika naučila?

Yes I can :).

Kako je izgledal intervju z G.W. Bushem? Je res tako izgubljen kot izgleda? Si čutila kaj podobnega kot Chavez?

Ne vem, kaj je čutil Chavez, težko tudi sodim, če izgleda izgubljen, zame je bil intervju z Bushem vsekakor odlična izkušnja. Gre za priložnost, ki se redko ponudi. Organizacija je bila izjemno profesionalna, od priprav do vsega, kar se je na koncu dogajalo v Beli hiši.

Predsednik je deloval zelo sproščen, dlje od kakšnih 17 minut (bruto, za intervju sem imela na voljo max 10 minut) pa tudi nisva bila skupaj. PR ustroj Bele hiše je deloval kot dobro naoljena mašina, novinarji, ki smo ga tisti dan intervjuvali (3), smo imeli svoje spremljevalce, načrtovana je skoraj vsaka minuta, ki jo preživiš v Beli hiši. Intervju snemajo s tremi kamerami v studiu, ki je vnaprej postavljen in pripravljen, posnetke najprej sami pregledajo, preden jih dobiš v roko, in to je to.

Kako novinar ve, da intervjuvanec laže in kakšen je profesionalen odziv na očitno laž?

To lahko ve edino, če sam dobro oz. morda celo bolje od sogovornika pozna problematiko ali področje, ki ga pokriva. Profesionalen odnos bi pomenil, da pred objavo preveriš verodostojnost izjav. Če poznaš vsebino in delaš pogovor v živo, se mi zdi zelo na mestu, da sogovornika prekineš in denimo izzoveš s podvprašanjem.

Ravno zato, ker se brez preverjanja vse prevečkrat objavljajo laži, pol laži in očitne manipulacije, smo na Metki štartali s projektom Meta Analiza, saj si želimo odgovornejšega delovanja najvidnejših predstavnikov naše družbe v javnem prostoru.

Po kakšnem ključu Meta izbira izjave za “resnicomer” in kako izgleda raziskovanje?

Upoštevamo več kriterijev. Prednost imajo izjave s področij, ki jim na Metini listi posvečamo še posebno pozornost: okolje, ustvarjalnost, gospodarstvo, pravična družba, manjšine, vloga žensk v družbi, prihodnost, mladi. Preverjamo trditve, ki vsebujejo preverljive podatke, presojamo pa tudi kontekst, v katerem so bile trditve izrečene.

Upoštevamo aktualnost dogajanja in tudi to, kdo so avtorji izjav. Glede na sredstva, ki so nam trenutno na voljo, lahko naredimo največ tri analize na mesec. Ko najdemo izjavo, poiščemo avtorja analize, bodisi gre za raziskovalca, akademika, ki je doma na določenem področju ali novinarja, ki se spozna na določeno temo, nekoga, ki je morda že del Meta preiskovalnega urada, in potem naprej sodelujeva pri pripravi.

Ne zanima nas aktivizem, nismo na nikakršni ideološko naravnani misiji, ne zanimajo nas teksti “naj bi”, “govori se” in podobno. V Meta Analizah je naše vodilo, kaj je res ali ni res na podlagi javno preverljivih podatkov. Data žurnalizem. Glavno delo opravi avtor/ica, posamezno analizo običajno pogledamo in delno tudi preverjamo podatke vsaj trije. Z avtorjem/ico se glede na rezultate analize potem tudi skupaj odločiva glede ratinga na resnicomeru.

Kako izgleda običajno napet novinarski dan?

Ne glede na to, za katero vrsto medija delaš, dan se običajno začne s sestankom dežurne ekipe. Ki pregleda dnevno dogajanje, pokomentira včerajšnjo oddajo, razdelijo se naloge, ekipe gredo na teren … Potem je vse odvisno od dogajanja in temu primerno se spreminja dinamika dela.

Včasih je “mir” do petih ali šestih zvečer (govorim o delu na TV, kjer imam največ izkušenj), potem pa kakšna izredna novica povsem podre shemo in začne se  divjanje po redakciji. Jaz sem večji del svoje kariere delala kot novinarka voditeljica in kasneje dopisnica, nemalokrat se je kaj zgodilo v zadnjem trenutku, na to moraš biti pripravljen.

Katero dejstvo se ti zdi najbolj neverjetno?

Najbolj neverjetno se mi zdi, da ne znam delati čudežev. In da bo ena takšna oseba kot sem jaz enkrat morala umreti. In da še nimam svoje sekte, čeprav imam sledilce na Twitterju. Neverjetno, res :).

Kaj je smisel življenja?

Učenje, potovanje, spoznavanje in druženje z zanimivimi ljudmi, humor, dobra hrana.

Najljubša knjiga in pesem?

Nisem ena od tistih, ki imajo na to vprašanje en sam odgovor :). Nekak seznam ljubših sem pred časom napisala za MKL Knjižnico Bežigrad in nanj uvrstila vse tole:

  1. Marko Zorko – Mein Kampf
  2. Hunter Thompson – Fear and Loathing in Las Vegas
  3. Vladimir Bartol – Alamut
  4. Frank McCourt – Angela’s Ashes
  5. Jon Krakauer – Into thin Air
  6. John Steinbeck – Ulica ribjih konzerv
  7. Fran Saleški Finžgar – Pod svobodnim soncem
  8. Lawrence Durrell – Aleksandrijski kvartet
  9. Umberto Eco – Ime rože
  10. Gabriel Garcia Marquez – Sto let samote

Zadnja knjiga, ki me je navdušila, je Stoletnik (ki je zlezel skozi okno in izginil). Pesem pa, odvisno od priložnosti in družbe, nobena posebno in spet vsak dan nekaj njih.

Kaj je tvoja najljubša “droga”?

Šport. Z naskokom in brez primerjave. V osnovni šoli košarka, v srednji in na faksu odbojka, ves čas tenis, zadnjih 12 let pa predvsem tek.

S čim bi se moralo človeštvo trenutno najbolj ukvarjati?

Ljudje bi se morali več zanimati za dogajanja izven plota lastne hiše. In vsako prosto minuto nameniti branju in izobraževanju, le tako se bodo manjkrat pustili žejne peljati čez vodo.

Kdo bi te igral v biografskem filmu?

Krasno vprašanje. Ta film bi denimo na Kickstarterju prej kot kakšna finančna sredstva, dobil en kick v zadnjico, ampak, sanje umirajo zadnje. Vlog in igralcev bi bilo več, že iz zgoraj napisanega je razbrati, da imam rada več možnosti :). Za akcijski del bi izbrala Matta Damona, v seriji Bourne sem čisto sebe videla. Za del, ko potujem po ZDA, bi izbrala Geeno Davis in Susan Sarandon. Sploh zaključek, ko se Thelma & Louise zapeljeta čez cliff, sem namreč zares tudi sama snemala v Dead Horse Point parku v Utah, v tem primeru bi šlo takorekoč za dobeseden prevod. Za športne scene bi uporabila pa Woodyja Allena.

Na Apparatusu lahko poslušate tudi odličen intervju v zvočni obliki.

Sašo

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.