Jezik

So Američani leta 1776 govorili britansko?

Kot vam je verjetno znano, so ZDA postale neodvisne leta 1776, ko so se rešile nadvlade Njenega Veličanstva. Kot lingvista in študenta angleščine me je zanimalo, če so imeli Američani leta 1776 britanski naglas. Jasno, pod britanski naglas mislim tistega, ki ga lahko slišite na BBCju, ameriški naglas pa je tipična izgovorjava ljudi v hollywoodskih filmih. Ameriški naglas je rotičen, medtem ko standardni britanski ni (kar pomeni, da prvi “r-je” izgovarjajo trdo, slednji pa jih sploh ne).

Vedno se je nekako sklepalo, da so prišleki v Ameriki imeli britanski naglas (govorimo seveda o pionirjih, ne o kasnejših priseljencih), da je ta po revoluciji izginil, in da je v Britaniji ostal bolj kot ne enak skozi leta.
A odgovor je presenetljiv.

Takratni naglasi so bili bolj podobni današnjemu ameriškemu, kot pa modernemu britanskemu in medtem, ko sta se oba naglasa skozi zgodovino spreminjala, je bil prav britanski tisti, ki se je najbolj drastično spremenil.

Leta 1776 sta bila oba naglasa bolj kot ne rotična, a tekom let se je v južni Angliji pojavila ne-rotična izgovorjava, predvsem med predstavniki višjega sloja. Kmalu je ta “prestižna” ne-rotična izgovorjava postala na Otoku standard, večina ameriških naglasov v ZDA pa je ostala rotična.

Če gre verjeti TV seriji John Adams, so kolonisti pred razglasitvijo neodvisnosti leta 1776 zveneli nekako takole (iz ust rojaka Željka Ivaneka):

Amerika je takrat pravzaprav lingvistično že nekaj časa bila neodvisna od Velike Britanije. Kljub raznolikosti priseljencev, ki so v Novi svet prišli iskat srečo, je Amerika govorila dokaj uniformno govorico. Ko je leta 1770 neki Anglež obiskal Maryland, je zapisal:

Kolonisti so prišli vseh koncev Velike Britanije in Irske, pa tudi iz skoraj vsake druge evropske države, zato ni nenavadno pričakovati, da bo tu angleščina spakedranščina. A resnica je povsem nasprotna. Jezik neposrednih potomcev je popolnoma uniformen in nespremenjen; niti si niso izposodili dialektov iz svojih domovin.

Ameriški dialekt so takrat opisovali kot presenetljivo podobnega britanskemu standardu londonske elite, četudi so bile nekatere razlike v izgovorjavi in slovnici očitne.

Če je angleški obiskovalec pričakoval bastardizirano angleščino zaradi talilnega lonca narodov, je standardizacija ameriškega dialekta skoraj gotovo posledica prav tega. Različni narodi so se v novi skupni državi morali nekako sporazumevati – in to čim prej. Ameriška angleščina se je pridno razvijala in spreminjala, dokler ni postala dovolj uporabna in preprosta za vse. Osnova je seveda dialekt južne Anglije, od koder je prišla večina prvih kolonistov, a zavoljo lažjega sporazumevanja so izrazite oblike dialektov odpadale v korist bolj splošnega govora.

Sašo

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.