Multimedija,  Slike,  Zgodovina

Stare fotografije Ljubljane in njihove zgodbe II

Ker je bil seznam več kot 60 zgodovinskih slik Ljubljane izjemno priljubljen, sem zavihal rokave in poiskal novo serijo prizorov iz ljubljanske preteklosti. Tudi pri teh fotografijah sem poskusil najti čim več ozadja in zgodb. Ker se nekateri kraji kljub novim fotografijam ponavljajo, sem opise takšnih znamenitosti pobral iz prvega članka.

1867 – Čevljarski most

1867 - Čevljarski most

1873 – Kazina, Kongresni trg

1873 - Kongresni trg in Kazina

Na severni strani Kongresnega trga stoji neoklasicistična hiša s številko 1. Pravijo ji Kazina, ki pomeni prostor za druženje, zabavo in ples. Ljubljana je prvo Kazino dobila leta 1775 v deželnem dvorcu na Novem trgu ov Gosposki ulici. Ker se je skozi čas višji sloj večal in so “za izobražene kroge primerne zabave” postale nagnetene, so leta 1838 odprli novo Kazino na današnji lokaciji. V pritličju je bila kavarna z biljardom, dvorana v prvem nadstropju, v katero so imeli dostop le člani društva, še vedno velja za najbolj čudovit notranji prostor v mestu. V Kazini so se v času Avstro-Ogrske predvsem družili bogatejši Nemci, zato so pred stavbo pogosto protestirali, trdnjava nemštva pa je ostala vse do leta 1918. Poleti 1921 je Kazino prevzela Jugoslovanska demokratska stranka, v stavbi pa je bilo več klubov, kavarna, plesna dvorana in balinišče, klientela pa je bila predvsem slovenska liberalna srenja. Med drugo svetovno vojno je bil tu glavni italijanski štab Ljubljanske pokrajine. Mimogrede, zakaj je nasproti Kazine sidro? Leta 1954, ko se je razdelilo Svobodno tržaško ozemlje, je Slovenija dokončno dobila izhod na morje.

1890 – Stolnica

1890 - Stolnica in del Pogačarjevega trga. Tržnica je bila zgrajena šele čez pol stoletja.

Prva cerkev na Pogačarjevem trgu je bila omenjena že leta 1262, že takrat pa je bila v imenu čolnarjev in ribičev posvečena sv. Nikolaju. V naslednjem stoletju so cerkev razširili, obnovili, in dodali še zvonik, a je leta 1361 pogorela. Sto let kasneje je bila ustanovljena Ljubljanska škofija, zato so drugo cerkev razširili in predelali, proti koncu 17. stoletja pa je Škofija ugotovila, da je cerkev dotrajana. Leta 1706 je tako zrasla nova baročna cerkev, ki so jo skozi čas okrasili Giulio Quaglio, Matej Langus, Francesco Robba, Angelo Pozzo, brata Gropelli, in Jože Plečnik. V tistem času so v Ljubljani množično obnavljali cerkve: jezuiti so prenovili svetega Jakoba, frančiškani in klarise prav tako, avguštinci pa so zgradili ob svojem vrtu zid. Znamenito kupolo so stolnici dodali šele leta 1841. Fotografija prikazuje stolnico leta 1890, Plečnikovo tržnico pa so zgradili pol stoletja kasneje.

1895 – Cankarjevo nabrežje po potresu

1895 - Cankarjevo nabrežje po potresu. Špitalski most na levi je bil kasneje razširjen, leta 1932 pa ga je nadomestilo Tromostovje

Znamenito nabrežje nasproti Prešernovega trga se je nekoč imenovalo po cesarju Francu I., 15. julija 1919 pa so ga preimenovali po pisatelju Ivanu Cankarju, ki je bil umrl pol leta prej. Fotografija prikazuje opustošenje po potresu leta 1895. Najbolj leva stavba, ki še dokaj stoji, je čez tri leta postala Filipov dvorec, Špitalski (oziroma Francov) most na levi pa je bil zaradi nove tramvajske proge in vedno večjega prometa kmalu premajhen. Plečnik ga je razširil in obnovil, na vsaki strani pa je dodal še dva mosta za pešce in tako leta 1932 ustvaril Tromostovje.

1895 – Marijin trg

Stavba, ki jo popravljajo, je današnja Galerija Emporium, je bila po potresu podrta, na njenem mestu pa je veletrgovec Feliks Urbanc (ki je imel tudi Pod Trančo) leta 1903 zgradil prvo ljubljansko veleblagovnico. Zunanjost je graški arhitekt Friedrich Sigmundt zasnoval v secesijskem slogu, notranjost pa je urejena v stilu Art Nouveau. Nad vhodom stoji kip Merkurja, rimskega boga trgovine in obrti.

1895 – Kavarna Evropa, Slovenska cesta

1895 - kavarna Evropa

Kraj, na katerem stoji priljubljena Kavarna Evropa, ima razburljivo preteklost, ki sega do rimske Emone. Na tem mestu je takrat namreč bilo grobišče, v 17. stoletju pa so tu v krčmi žejo gasili domačini. Sam Valvasor jo je omenil leta 1633, a so jo zaradi pritoževanja sosednjih menihov prej ali slej zaprli Leta 1869 je Luka Tavčar tu zgradil palačo, v kateri je bil hotel s kavarno v pritličju. Pet let kasneje je v v Tavčarjevi palači dom našlo uredništvo Slovenskega naroda, Kavarna Evropa pa je zlato dobo doživela med letoma 1905 in 1948. Lastnik je bil Anton Tonejc, ki je kavarno osnoval na dunajskem tipu, ob notranjem dvorišču pa so bile obrtniške delavnice. Ta fotografija je nastala leta 1895, pred kavarno pa lahko še vidimo steber svete Trojice. Na tem mestu je od leta 1675 star lesen križ, leta 1693 pa je grof Herbert Auersperg dal postaviti leseno znamenje v zahvalo, ker je bila Ljubljani prizaneseno s kugo. Herbertova vdova je leta 1722 znamenje dala odstraniti in naročila spomenik iz marmorja. Izdelal ga je Francesco Robba v tastovi kamnoseški delavnici, zanj pa je dobil 1000 goldinarjev in šest kubičnih metrov žita. Po potresu so poškodovani spomenik obnovili in ga prestavili na Kongresni trg pred uršulinsko cerkev.

1895 – Marijin trg po potresu

1895 - rušenje stavb na Marijinem trgu (danes Prešernov trg) in Čopovi ulici

Ljubljanski potres je uničil vsako deseto stavbo v mestu, na fotografiji pa lahko vidimo Marijin, oziroma današnji Prešernov trg, kjer rušijo poškodovane hiše. Leto kasneje so porušili tudi dokaj nepoškodovano stavbo na levi in na njenem mestu zgradili Frischovo hišo. Trg je nastal iz križišča pred mestnimi vrati, kjer je že v 16. stoletju cvetelo trgovanje. V 17. stoletju so zgradili avguštinsko cerkev s samostanom, tu pa je nastal Marijin trg. Ime je dobil po Cerkvi Marijinega oznanjenja, v katero so se po ukinitvi avguštincev naselili frančiškani. Po potresu so zgradili ali obnovili baročne meščanske palače (poleg Frischeve še Seunigovo, Mayerjevo, Hauptmannovo in Urbančevo), leta 1901 pa so čez trg napeljali električni tramvaj, leta 1905 pa so postavili še Prešernov spomenik.

1895 – Turjaška ulica

1895 - veliko hiš so morali po potresu podpreti, da se niso zrušile

Po potresu je bilo treba mnogo hiš podpreti, da se niso zrušile. Na fotografiji vidimo Turjaško ulico, na kateri je leta 1937 začela rasti Narodna in univerzitetna knjižnica. Pred tem je bila od leta 1774 v ljubljanskem Liceju na Vodnikovem trgu, kjer je bilo shranjenih 20 tisoč knjig.

1895 – Vegova ulica

1895 - Vegova ulica po potresu, v ozadju Ljubljanski grad

Na fotografiji vidimo Vegovo ulico kmalu po potresu. Ni znano, za katero stavbo gre.

1898 – Panorama z Rožnika

1898 - pogled na Ljubljano z Rožnika

1900 – Kongresni trg

1900 - Kongresni trg

Neke vrst trg je na tem mestu ob jarku in severni strani obzidja stal že v 16. stoletju. Ko se je za leto 1821 načrtoval kongres Svete alianse, so jarek zasuli, trg razširili na prostor, kjer je prej stal kapucinski samostan, zaradi kongresa pa so novi trg poimenovali Kongresni trg. Župan Janez Hradecky je leta 1824 ukazal zasaditi drevored, platane pa je pred drugo svetovno vojno predlagal Jože Plečnik. Večji del Kongresnega trga zaseda Park Zvezda, kjer je do polovice 19. stoletja stal omenjeni kapucinski samostan z vrtovi in vodnjakom, ki na istem mestu stoji še danes. Po drugi svetovni vojni se je park preimenoval v Trg revolucije, v sedemdesetih je dobil ime Trg osvoboditve, leta 1991 pa je dobil nazaj svoje staro ime po kongresu.

1902 – Deželni dvorec, Kongresni trg

1902 - Kongresni trg in Deželni dvorec

Na kraju, kjer danes stoji Deželni dvorec, je že konec 15. stoletja ob mestnih vratih in zaporih stala vila. V njej je živel namestnik deželnega kneza, v njej je prenočeval vladar, kadar je prišel v Ljubljano, leta 1821 pa se je v stavbi odvijal tudi ljubljanski kongres. Potres je stavbo hudo poškodoval, zato so po dolgem pregovarjanju in kupu zavrnjenih načrtov le določili, da se postavi nov Deželni dvorec. Jeseni 1900 je bila stavba dokončana, prvo zasedanje Kranjskega deželnega zbora pa je bilo 22. septembra 1903. Leta 1919 so sem preselili rektorat in druge ustanove ljubljanske Univerze.

1902 – Slovenska cesta

1902 - Slovenska cesta in Kazina za drevjem

Proga ceste, ki ji danes rečemo Slovenska cesta, je praktično enaka že od časa Emone. Skozi čas je imela veliko imen: Dunajska, Tyrševa, Bleiweisova in spet Tyrševa, nato Šelenburgova. Po drugi svetovni vojni so jo preimenovali v Kardeljevo ulico, leta 1954 pa so jo z Dunajsko združili v Titovo cesto. To so po letu 1991 spet razdelili na Dunajsko in Slovensko. Tu je že v prvem stoletju tekla pomembna rimska državna cesta med Oglejem in Trojanami. Leta 1901 so tu speljali tramvaj, leta 1933 je ob njej zrasel Nebotičnik, štiri leta kasneje hotel Slon, leta 1963 pa še Metalka. Na tej fotografiji lahko za drevjem drevjem desno vidimo Kazino.

1905 – Gostilna Pri Bučarju, Marijin trg

1905 - gostilna Bučar, ki je bila kmalu za tem porušena, na njenem mestu pa so postavili Prešernov spomenik

Na Marijinem trgu nasproti cerkve je dolgo stala Bučarjeva gostilna, ki je veljala za eno najlepših hiš na trgu. Lastnik Franjo, ki jo je podedoval od očeta in jo obogatil, je umrl leta 1899 v Budimpešti, star 72 let, jo je zapustil vdovi in hčerki. Leta 1903 je hčerko Ano zasnubil hudo zadolženi graščak iz okolice, ki je iskal bogato ženo, da bi lahko rešil svoje posestvo pred rubežniki. Kmalu sta se poročila, ne ve pa se, kaj se je zgodilo potem – razen to, da so gostilno leta 1905 podrli, na njenem mestu pa so 10. septembra slavnostno odkrili Prešernov spomenik. Tega je izklesal akademski kipar Ivan Zajec in takoj naletel na odpor, predvsem s strani ljubljanskega nadškofa Jegliča, ki ga je motila razgaljena muza nad pesnikom.

1905 – Slavnost pred odkritjem Prešernovega spomenika

1905 - slavnost pred odkritjem Prešernovega spomenika

1905 – Škofovi zavodi, Šentvid

1905 - sveže zgrajen Zavod sv. Stanislava v Šentvidu

Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je že konec 19. stoletja razmišljal, da bi zgradil popolnoma slovensko gimnazijo. Dolgo se je prepiral z mestnimi oblastmi, ki niso dovolile gradnje v središču mesta, nato pa je našel zemljišče v Šentvidu. Julija 1901 je blagoslovil temeljni kamen, glavno poslopje pa so končali septembra štiri leta kasneje. Slovesne otvoritve se je udeležil celo general Rudolf von Chavanne, nato pa je po poročanju takratnih časopisov sledil banket, na katerem se je jedlo veliko, dobro in drago. Zanimivo je, da so liberalni časopisi novo-odprto klasično gimnazijo imenovali “trdnjava najnesrečnejšega klerikalizma”, medtem ko je bolj konservativen časnik Slovenec ustanovitev pozdravil kot “vrnitev k starim preizkušenim načelom vzgoje, kjer je veda združena z religijo, kar pomeni varovanje pred podivjanjem inteligence in zlom.” Več o ideološki razklanosti slovenskega časopisja lahko preberete tu, mimogrede. Kakorkoli, gimnazija je v Zavodu sv. Stanislava delovala do druge svetovne vojne, ko so jo Nemci spremenili v koncentracijsko taborišče za družine z Gorenjske in Mežiške doline, nato pa so od leta 1942 tam politično vzgajali mlade. Po koncu vojne so tam zaprli domobrance, do leta 1991 pa je v palači domovala JLA. Pouk se je v prostore vrnil leta 1993. Do leta 1944 so se tu med drugim šolali Tone Kralj, Alojzij Šuštar, Anton Vovk, Hinko Uršič, Janko Moder, France Bučar, in Tone Tomšič.

1905 – Cankarjevo nabrežje

1907 – Uršulinski samostan

1907 - Uršulinski samostan in redovnice na dvorišču

Uršulinke, ki so v Ljubljano prišle v 18. stoletju in kmalu za tem so v samem središču zgradili tudi samostan. Dvorišče, ki ga vidimo na fotografiji, je z velikimi vrtovi in nasadi dreves segalo vse do današnje Tivolske ulice. Sčasoma se je park za samostanom zmanjšal, Šubičevo ulico, ki je bila še v začetku 20. stoletja slepa ulica, so podaljšali in priključili Slovenski cesti, vrtovi in nasadi pa so bili podrti, ko se je je leta 1968 zgradil Trg republike, veleblagovnica Maxi in garažna hiša.

1908 – Kongresni trg

1908 - Kongresni trg, Uršulinski samostan in okolica

1908 – Sodna palača in trg

1908 - Miklošičev park in sodna palača

Konec 19. stoletja se je župan Ivan Hribar odločil, da Ljubljana potrebuje veličastno sodno palačo. Leta 1898 so zasadili prvo lopato, štiri leta kasneje pa je že stala mogočna neoklasicistična sodnija, ki je takrat bila praktično na koncu mesta. Severno od nje je bila le še železniška postaja, glavno pokopališče in vojašnica, neposredno za stavbo pa je bil velik travnik, kjer so postavljali cirkuse. Leta 1950 so zgradili še eno nadstropje, dve leti kasneje pa so podrli zapore ob palači in Trdinovo ulico podaljšali do Miklošičeve ceste. Pred sodno palačo je Maks Fabiani uredil tudi Slovenski trg (danes Miklošičev), katerega naloga je bila poudariti veličino nove stavbe. Leta 1908 so na trg postavili kip cesarja Franca Jožefa, čez deset let pa so ga nadomestili s kipom Franca Miklošiča, največjega slovenskega slavista.

1910 – Bellevue, Celovška cesta

1910s - restavracija in kavarna Bellevue
1910s – restavracija in kavarna Bellevue

Na čudoviti lokaciji na pobočju Šišenskega hriba je nekoč že stala kavarna, ki pa jo je odkupil lokalni trgovec z vinom Alojzij Zajec, jo podrl in dal zgraditi hotel. Leta 1909 je bil dokončan, poleti 1910 pa je po časopisih zaokrožil oglas, da se 14. avgusta odpira nova restavracija in kavarna, ter da iščejo natakarice, točaja in drugo osebje. V Zajčevem gostišču je pogosto igrala Slovenska Filharmonija, odvijal pa se je celo šišenski sejem, na katerem je leta 1911 letalske akrobacije uprizoril lord iz Anglije. Leta 1912 je hotel najel Johan Friedel, nato pa je bil prodan družini Šterk. Leta 1953 so ga nacionalizirali in spremenili v državno restavracijo, leta 2008 pa so dediči razpadajočo lepotico prodali študentskemu servisu Maribor, na koncu pa je pristal pri nekom iz Jordanije.

1910 – Zemljevid Ljubljane

1910 - zemljevid Ljubljane

Večjo različico najdete tu.

1911 – Tavčarjeva ulica

1911 - Tavčarjeva ulica in sodna palača

1912 – Slovenski park in sodna palača

1912 - Miklošičev park in sodna palača

1912 – Vila Samassa

Vilo Samassa dnevno vidijo vsi, ki se peljejo po Karlovški cesti s Trojko, Trojko, 11ko, 19ko ali 27ko. Ponosno stoji ob Predoru pod Gradom, a ko je bila posneta ta fotografija leta 1912, je do predora manjkalo še 47 let, v vili pa sta živela poslednja predstavnika dinastije podjetnikov, livarjev in zvonarjev, in sicer Albert Samassa in sin Maks. Ljubljanski del rodbine se je začel, ko se je Janez Jakob Samassa v mesto preselil iz Furlanije leta 1767. Že naslednje leto je poročil vdovo zvonarja Tadeja Baltazarja, ustanovil svoje podjetje in v naslednjih desetletjih povsem uničil konkurenco. Izdeloval je zvonove, brizgalne, topove in opremo za rudarje, prej omenjeni potomec Albert pa je portfelju dodal še naprave za pivovarne, ladijsko opremo, lončene peči, in tako naprej. Sin Maks je v tovarni na Karlovški cesti izdeloval celo podmornice in dele za topniško strelivo! Po prvi svetovni vojni je vilo prodal banki in šel na Dunaj, neorenesančna lepotica pa je najprej postala dom ravnatelja predhodnice Litostroja, nato pa madžarski grofici Carlotte Varda. Za njo se je v Vilo Samassa vselila zdravnica Ana Zalokar, leta 1961 pa se je v njej naselil Statistični urad. Trenutno je lastnik ministrstvo za izobraževanje, znanost, in šport. Dostopno pot, ki jo vidimo na fotografiji, so odstranili, ko so leta 1959 zgradili predor.

1913 – Prešernov trg in tramvaj

1913 - Prešernov trg in tramvaj

1913 – Regulacija Ljubljanice ob Cankarjevem nabrežju

1913 - regulacija Ljubljanice v strogem centru mesta
1913 - regulacija Ljubljanice, v ozadju pa Rog

Med Ljubljano in izlivom v Savo je bila Ljubljanica polna brzic, pogosto pa je poplavljala. V ožini med Ljubljanskim gradom in Golovcem so leta 1782 zgradili Gruberjev prekop, leta 1825 pa so začeli regulirati in poglabljati strugo. Zaradi različnih razlogov so projekt ustavili za 83 let in ga začeli šele leta 1908. Regulacija je bila zahtevna in skoraj dva kilometra struge med Ambroževim trgom in izlivom Gradaščice so spremenili v betonsko korito. Projekt, nad katerim ljudje menda niso bili pretirano navdušeni, so zaključili šele leta 1936, 111 let po začetnih delih.

1914 – Miklošičeva ulica

1914 - Miklošičeva ulica, hotel Union in Frančiškanska cerkev

Miklošičeva ulica je bila od nekdaj vez med strogim centrom in železniško postajo, zato je bila tudi vedno izjemno prometna. Leta 1898 so ulici dali ime po slavistu Miklošiču, v začetku 20. stoletja pa so ob njej zgradili secesijske palače. Hotel Union, ki ga lahko vidimo na fotografiji, je bil zgrajen konec oktobra 1905. Zgraditi ga je dala Delniška družba Union, ob otvoritvi pa je imel 120 sob, veličastno koncertno dvorano, restavracije in kavarno, salone in vinsko klet, dvigalo in centralno ogrevanje, električno razsvetljavo (elektrika je v Ljubljano sicer prišla leta 1898), leta 1935 pa je začel delovati tudi Kino Union.

1914 – Mobilizacija, Poljanski nasip

1914 - mobilizacija mladih Ljubljančanov kmalu po začetku prve svetovne vojne.

25. julija 1914 je cesar mobiliziral vse rezerviste v imperiju, tile mladi Ljubljančani pa so bili fotografirani na Poljanskem nasipu, ko so prečkali Šempetrski most. Po vseh mestih so bili polepljeni letaki s sporočilom o vpoklicu, v cerkvah pa so na Jakobovo nedeljo duhovniki morali ljudem povedati, da morajo vsi mladi fantje v vojno. Presenetljivo je bila večina ljudi pravzaprav navdušena nad prihajajočo vojno, veliko fantov je komaj čakalo, da dobijo novo uniformo, mnogi pa so mirili, da bodo vsi tako ali tako doma do božiča.

1915 – Morišče Suhi bajer

1915 - morišče Suhi bajer pod Golovcem, kjer so usmrtili vsaj 28 ljudi zaradi žaljenja cesarja ali pro-srbskih izjav

Od marca 1915 je v Ljubljani delovalo vojaško sodišče, ki je lahko sodilo civilistom, ki so ogrožali imperij. Glavna kazen je bila smrtna, usmrtitve pa so izvrševali na strelišču pod Golovcem. Vsaj 28 ljudi so ustrelili zaradi žaljenja cesarja ali podpore Srbiji, skupno število obsojenih pa zares ni znano. Poleg domnevnih vohunov in žaljivih osebkov so ustrelili tudi nekaj Romov, postopače in druge sumljive osebe. Obsojeni na smrt so za svojo kazen izvedeli dan pred izvršitvijo, do pomilostitve pa je prišlo le trikrat. Obsojenca so ustrelili štirje vojaki: dva sta merila v čelo, dva v srce. Pred usmrtitvijo, ki jo je z dvigom sablje in klicem “Feuer!” ukazal častnik, jih je spovedoval kurat, po tem pa je nesrečnika pregledal še zdravnik, ki je potrdil smrt. Nato je častnik svoji četi ukazal molitev. Obsodbi na usmrtitev so takrat rekli “preki sod”.

1915 – Vojaške delavnice, Bežigrad

1915 - vojaške delavnice Soške armade, ki so delovale za potrebe bojev v Posočju

Ob železnici med Šiško in Bežigradom (na fotografiji), na Vodmatu, v Šentvidu, na Vrhniki in v Mostah je V. Armada Avstro-Ogrske vojske postavila velikanske delavnice, ki so delovale za potrebe bojev na Soški fronti. V njih so lesne, kovaške, usnjarske, kolarske, šiviljske in kleparske delavnice skrbele, da so bili naši vojaki dobro oskrbljeni. V delavnicah so delali predvsem vojaki, ob njih pa tudi vojni ujetniki in civilistke.

1915 – Razglednica Ljubljane

1916 – Dunajska cesta

1917 – Vodnikov trg

1917 - vogalna stavba na Vodnikovem trgu

1918 – Proslava ob ustanovitvi Jugoslavije, Kongresni trg

1918 - proslava na Kongresnem trgu ob ustanovitvi Jugoslavije

Še preden se je 11. novembra 1918 končala prva svetovna vojna, se je 29. oktobra ustanovila Jugoslavija, oziroma Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Avstro-Ogrska je namreč antanti v zameno za premirje ponudila avtonomija slovenskih narodov, kar je ameriški predsednik Wilson zavrnil, Narodni svet pa je zahteval brezpogojno samoodločbo. Po porazu Avstro-Ogrske je bila razglašena narodna osvoboditev in ustanovitev Države SHS, a ta je obstajala le dober mesec, saj se je prvega decembra združila s Kraljevino Srbijo in postala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Na fotografiji je množična proslava na Kongresnem trgu na dan razglasitve.

1919 – Begunsko naselje v Zalogu

1919 - vagonarsko naselje v Zalogu, kjer so do leta 1921 živeli begunci iz okupirane Primorske

Po začetku vojne med Italijo in Avstro-Ogrsko 24. maja 1915 je v notranjost cesarstva pobegnilo okrog pol milijona ljudi, z območja soške fronte pa 230 tisoč. Večina je začasni dom našla na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem in Koroškem, ostale so odpeljali v begunska taborišča od Avstrije do Češke. Nekaj beguncev iz okupirane Primorske so naselili tudi v vagonarskem naselju na zaloški železnici, kar prikazuje fotografija iz leta 1919. Mnogi begunci so se domov vrnili šele leta 1921.

1920 – Pogled na Ljubljano z Gradu

1920s - pogled na Ljubljano z Ljubljanskega gradu

1922 – Spodnja Šiška

1922 - Ljubljana Šiška

Spodnja Šiška je bila dolgo samostojna vas, ki je bila ločena od Zgornje Šiške. Središče Spodnje Šiške je vedno bilo ob Stari cerkvi, omenjena pa je bila že leta 1370 kot “inferior Keissach”, oziroma “Chisschia”. Takrat sta se namreč pred dotično cerkvijo srečala avstrijski vojvodi, brata Leopold III in Albreht III Habsburški z Benečani. Potem, ko so se tolkli za Trst, so v Šiški sklenili mir, Habsburžana pa sta zavoljo prijateljskih odnosov in zavezništva Benečanom prodala mesto za 75 tisoč dukatov, kar je bilo okrog 260 kilogramov zlata.

1924 – Dunajska cesta

1924 - Dunajska cesta in svetovljanska kavarna Evropa na levi

1924 – Nabrežje sv. Jakoba

1924 - Nabrežje sv. Jakoba

Danes se Nabrežje sv. Jakoba imenuje Gallusovo nabrežje.

1924 – Zemljevid Ljubljane

1924 - zemljevid Ljubljane

Večja verzija.

1925 – Jugoslovanska tiskarna, Poljanski nasip

1925 - Jugoslovanska tiskarna (danes Pravna fakulteta) in Zmajski most

Leta 1887 je bilo ustanovljeno Katoliško tiskovno društvo, ki je predvsem tiskalo časopis Slovenec. Sprva so na Poljanah imeli le dve sobi, stavnico, strojnico, in dva stroja. V naslednjih letih so se začeli širiti, leta 1908 pa so po načrtih Gustava Tonniesa dokončali ogromno stavbo v secesijskem slogu. Leta 1919 so jo preimenovali v Jugoslovansko tiskarno in začeli tiskati še Domoljuba, Bogoljuba, različne publikacije in zemljevide. Tiskarna se je skozi 20. stoletje večkrat preimenovala, zamenjala je lastnike, naposled pa so leta 1996 vogalni del tiskarske stavbe namenili Pravni Fakulteti, ki je v prostorski stiski dolgo čakala na novogradnjo.

1925 – Narodni dom, Aleksandrova cesta

1925 - Narodni dom, oz. Narodna galerija

Stavba, v kateri danes domuje Narodna galerija Slovenije, je bila zgrajena leta 1896 kot ljubljanski in vseslovenski Narodni dom. Zidavo je vodil Adolf Wagner, ki je zasnoval Filharmonijo, načrte pa je narisal František Škabrout iz Prage. Narodni dom je imel veliko prostora za različna društva, restavracijo, vrt s plesiščem, in večjo telovadnico. Sprva je to bil štab SAZU, Narodna galerija pa je prvo razstavo odprla leta 1933. Ta se je leta 1993 zaradi prostorske stiske razširila še na območje, kjer je nekoč stal Klub delegatov, nato pa so leta 2002 dokončali še vmesni trakt. V vhodni prostor Narodne galerije so prestavili originalni Robbov vodnjak iz leta 1751, medtem ko na Mestnem trgu stoji replika iz enakih materialov.

1925 – Čevljarski most

1925 - Čevljarski most, Osrednja čipkarska zadruga in Jugoslovanska strokovna zveza

1927 – Ljubljanski dvor, Kolodvorska ulica

1927 - Ljubljanski dvor ob Kolodvorski ulici, kjer je domovala podružnica Jugoslovanske banke

Ljubljanski dvor ob Kolodvorski ulici so odprli oktobra 1923, stavba pa je bila zasnovana kot večnamenska palača v slogu pozne secesije. V kleti in pritličju so bile restavracija, trgovine, banka, kavarna, in kino-gledališče. Ljubljančani so bili ob odprtju ponosni na svoj novi kino, saj takrat menda niti Beograd in Gradec nista imela tako imenitnega. Leta 1924, ko ga je prevzel podjetnik Peter Šumi, je postal elitni kino, filmske plakate pa je oblikoval sam Peter Kocjančič. Maja 1929 je kino predvajal Erotikon, v katerem je blestela Ita Rina. Kino je skozi desetletja menjal imena, danes pa deluje pod imenom Kinodvor.

1927 – Ljudski dom, Streliška ulica

1927 - Ljudski dom na Streliški ulici (danes Waldorfska šola)

Čudovita stavba pod Gradom, v katerem danes domuje Waldorfska šola, ima zanimivo zgodovino. Po letu 1737 jo je dalo zgraditi Ljubljansko društvo ostrostrelcev, denar pa sta dala tudi Žiga Zois in zvonar Samassa, ki sta bila člana. V pritličju so imeli strelišče, v prvem nadstropju pa so prirejali gala plese, katerih izkupiček je šel revnim. Proti koncu 19. stoletja je stavbo kupila Kranjska hranilnica in v pritličju uredila ljudsko kuhinjo za revne dijake in socialno ogrožene, ki je vsak dan razdelila več kot 300 obrokov. Leta 1907 je stavba prešla v roke zadruge Ljudski dom, ki je prostore namenila različnim katoliškim organizacijam, ljudsko kuhinjo pa so zaprli v osemdesetih letih 20. stoletja. Leta 2005 so tu odprli Waldorfsko šolo.

1927 – Uršulinski samostan

1928 – Kolonija stanovanjskih hiš Stan in dom, Vič

1928 - kolonija stanovanjskih hiš stavbne zadruge Stan in dom na Viču

Stan in dom, trenutno le še postajališče mestnega prometa, je bila v poznih dvajsetih letih 20. stoletja stanovanjska kolonija, ki jo je zgradila istoimenska Stavbna in kreditna zadruga. Do leta 1930 je zadruga postavila dve koloniji z okrog 200 hišami. Enodružinska hiša se je takrat prodajala za 100 tisoč dinarjev (za kar je moral uradnik delati slaba tri leta, delavec pa skoraj deset let.

1928 – Pogačarjev trg

1928 - Pogačarjev trg in tržnica

1928 – Prešernov trg

1928 - tabor slovenskega orlovstva na Prešernovem trgu

Nekoč je bila telovadba Slovencem izjemno pomembna, zato so leta 1863 ustanovili telesnovzgojno organizacijo Sokol, ki je budila narodno zavest in skrbela za vzgojo – ob telovadbi, seveda. V devetdesetih letih 19. stoletja je škof Anton Mahnič potarnal, da mu liberalno društvo ni posebej všeč, zato so leta 1905 ustanovili še katoliško društvo z imenom Orel. Junija in julija 1928 so po Ljubljani potekale različne športne prireditve, na fotografiji pa vidimo tabor na Prešernovem trgu.

1928 – Vila Stadion, Mariborska ulica

1928 - vila Stadion, ki jo je za društvo Orli projektiral Jože Plečnik
1928 – vila Stadion, ki jo je za društvo Orli projektiral Jože Plečnik

Ko smo že pri telovadcih, Vila Stadion na Mariborski ulici ima zanimivo genezo. Načrt zanjo je napreč pri Plečniku naročilo društvo Orel, ki je s posebnim srečelovom hotela pomagati pri izgradnji stadiona (ki je bil zgrajen leta 1935). Vila Stadion naj bi bila glavni dobitek na srečelovu. Danes je javnosti zaprta, ima pa v Pragi dvojčico, ki jo je leto kasneje, torej leta 1929, zgradil Plečnikov učenec Otto Rothmayer.

1929 – Odkritje Ilirskega stebra, Napoleonov trg

1929 - proslava ob odkritju ilirskega stebra na Napoleonovem spomeniku

Leta 1809 je Napoleon vkorakal v Ljubljano in si podredil Ilirske province. 13. oktobra 1929, ob 120-letnici francoske okupacije, pa so na Vodnikovem trgu postavili spomenik Napoleonu in Iliriji, ki ga je zasnoval Jože Plečnik. Okrog dogodka se je odvijala slavnost s sprevodom, ki so se ga udeležila prosvetna, telovadna, gasilska in druga društva. Spomenik so obkrožili zastavonoše, različni pomembneži so imeli govore, posebej pa se je Ljubljani zahvalil francoski konzu Neuville. Župan dr. Puc je v govoru poudaril, da je bila francoska okupacija prvič, ko so pod isto državo bili združeni Srbi, Hrvatje in Slovenci. Ljubljana je bila okrašena s trobojnicami, hiše v središču so bile okrašene s cvetjem, peli so številni zbori, igrala je godba, za njimi pa so korakali tudi Orlovci in Orlice.

1930 – Gasilska vaja, Krekov trg

1930 - gasilska vaja na Krekovem trgu

1930 – Miklošičeva ulica

1930 - avtobus na Miklošičevi ulici

1930 – Vincencijevo semenišče, Spodnje Poljane

1930 - Vincencijevo semenišče v Spodnjih Poljanah

1931 – Parada dimnikarskega kongresa, Aleksandrova ulica

1931 - parada dimnikarskega kongresa na Aleksandrovi ulici (danes Cankarjeva)

Veličastna parada dimnikarskega kongresa je potekala po Aleksandrovi ulici (danes Cankarjevi) iz smeri Tivolija. Zadaj lahko vidimo kupolo stavbe, v kateri je danes Ljubljanska banka, na desni pa manjka stavba s hišno številko 6, ki so jo dokončali leta 1931, v njej pa je dom našla Zavarovalnica Dunav.

1931 – Gradnja Tromostovja

1931 - gradi se Tromostovje

Na mestu, kjer danes stoji znamenito Tromostovje, so Ljubljančani prečkali Ljubljanico vsaj od leta 1280, ko se omenja leseni Stari most. Ta je leta 1657 uničil požar, ki so ga hitro nadomestili z novim lesenim mostom. Leta 1842 so ga zaradi nevarnosti zamenjali s kamnitim Špitalskim mostom. Uradno se je imenoval Francov most (po nadvojvodi Francu Karlu), nadimek pa je dobil po dobrodelnem zavodu, ki ga je ob njem ustanovila ogrska kraljica Elizabeta. Zaradi vedno gostejšega prometa so Plečniku naročili, naj most razširi, zato je dodal dva mosta za pešce in tako ustvaril trimostje. Tromostovje so odprli aprila 1932, poleg njega pa so tega leta odprli še nov Čevljarski most, Most za bolnico (bivši Čevljarski), in Trnovski most.

1931 – Odkritje spomenika kralju Petru I

Deset let po smrti kralja Petra Karađorđevića so mu Ljubljančani na stopnišče Mestne hiše postavili konjeniški spomenik. Izdelal ga je kipar Lojze Dolinar (ustvaril je tudi Ilirski steber in Mojzesa nad stranskim vhodom NUK), prostorsko pa ga je umestil Jože Plečnik. Kip ni doživel niti desetletnice, saj so ga julija 1941 razstrelili in odstranili italijanski okupatorji, nekako pa je uničenje preživela glava, ki je danes na ogled v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Odkritja se je 6. septembra 1931 udeležilo več kot 100 tisoč ljudi.

1932 – Kongresni trg in Kazina

1932 - Kongresni trg in restavracija v stavbi Kazine

1932 – Kongresni trg in stavba Univerze

1932 - Kongresni trg in stavba Univerze

1932 – Otvoritev Sokolskega društva za Bežigradom

1932 - otvoritev sokolskega društva za Bežigradom

Kjer danes stoji Plava laguna, so Sokolovci leta 1932 odprli lesen društveni dom s telovadno dvorano v velikosti 200 m2. Pred tem so se veliko selili, nato pa jim je mesto končno dalo zemljišče, kjer so takrat bile le njive. Parcelo so ogradili z visoko ograjo in jo spremenili v letno telovadišče, ki je bilo podobno tistemu v Taboru, Tivoliju, in Šiški.

1932 – Gradnja Plečnikovega stadiona

1923 - gradnja Plečnikovega stadiona za Bežigradom

Plečnikov stadion so po Plečnikovih načrtih začeli graditi že leta 1925 za katoliško telovadno organizacijo Orel, a se je gradnja zaradi finančnih težav, razpustitve organizacije, in druge svetovne vojne zavlekla. Leta 1935 so za potrebe evharističnega kongresa z gradnjo nadaljevali in tudi dokončali, do leta 1941 pa so postavili še sedeže na severni strani. Leta 1944 so na stadionu Hitlerju prisegli domobranci pod vodstvom Leona Rupnika (z dovoljenjem RKC, ki je takrat bila lastnica stadiona), po vojni pa so stadion počasi namenili športnim in glasbenim prireditvam. Zanimivo je, da je za Bežigradom stal tudi večji lesen stadion, ki so ga leta 1922 postavili Sokolovci. Stal je tam, kjer je danes Župančičeva jama.

1934 – Hotel Štrukelj, Dalmatinova ulica

1934 - Hotel Štrukelj na Dalmatinovi ulici

Na kraju, kjer danes stoji City Hotel, je najprej stala priljubljena gostilna Pri Bitencu, kamor je rad zahajal tudi France Prešeren. Leta 1899 so jo porušili, čez štiri leta pa je tu že stal Hotel Štrukelj. Ker družina Štrukelj ni imela potomcev, je hotel podedoval nečak Jernej Černe, ki je bil med vojno ubit, zato je hotel prevzela njegova družina. Hotel je po vojni prevzela oblast in ga preimenovala v Hotel Turist, po osamosvojitvi pa so bivši lastniki hotel zahtevali nazaj. Staro stavbo so porušili, leta 2007 pa so odprli Hotel City.

1934 – Vič Glince

1934 - Vič Glince

Vič je bil vedno pomemben del Ljubljane, saj skozenj vodi najpomembnejša prometnica iz Trsta. Ob Tržaški cesti se je skozi čas mesto počasi širilo, ob starodavnih viških kmetijah pa je nastalo novo naselje Glince, ki je Vič kmalu spojilo z Ljubljano. Leta 1935 je naselje uradno izgubilo status samostojnega naselja in postalo mestna četrt.

1935 – Evharistični kongres

1935 - parada v narodnih nošah med evharističnim kongresom

Prvi svetovni evharistični kongres so priredili junija 1881 v francoskem Lillu, prvi v Jugoslaviji pa se je zgodil leta 1930 v Zagrebu. Nato so po slovenskih mestih priredili evharistične shode, ki so vedno privabili tisočglave množice vernikov (na mariborskem leta 1934 je bilo več kot 40 tisoč ljudi), za drugi Jugoslovanski kongres pa so izbrali Ljubljano. Tako se je junija 1935 na Plečnikovem stadionu zbralo 120 tisoč vernikov, ki so prišli z vseh vetrov, tudi s Hrvaške, ZDA in Kanade. Glavni osebnosti tridnevnega kongresa sta bila poljski kardinal Avgust Hlonda in ljubljanski škof Rožman, vsega skupaj pa se je v Ljubljani zbralo skoraj 150 tisoč ljudi. Na fotografiji vidimo parado v narodnih nošah.

1935 – Gradnja Plečnikovega stadiona

1935 - gradnja Plečnikovega stadiona za Bežigradom

1936 – Hotel Metropol

1936 - hotel Metropol z restavracijo in Grafika

Območju, kjer danes stoji glavna ljubljanska železniška postaja, se je nekoč reklo Blatna vas. Tam je med drugim bila plinarna, elektrarna in vojašnica. Dolgo je tam stala tudi gostilna Zum Morhen, ki je bila leta 1849 preimenovana v Hotel Južni kolodvor, saj so tam ravno zgradili postajo. Hotel je prehajal od enega lastnika do drugega, leta 1913 pa se je iz Rusije po treh desetletjih v Ljubljano vrnil trgovec z vinom Franc Miklič, ki je kupil hotel in parcele okrog njega. Leta 1928 je zgradil Hotel Miklič z 72 sobami, leta 1936 pa je posodobljeno gostišče preimenoval v Metropol. Takrat je bil največji v Jugoslaviji, ponujal pa je kavarno, teraso na strehi, kegljišče, mehanično delavnico in prostor za avtobuse, pred hotelom pa je bila tudi tramvajska postaja. Proga, ki je tekla mimo Hotela Metropol, je bila prva v mestu, od leta 1901 pa je povezovala glavno železniško postajo z mestno hišo. Po drugi svetovni vojni je bil hotel nacionaliziran in spremenjen v Dom armade, po osamosvojitvi pa so se v stavbo naselili razni uradi.

1938 – Gradnja Bate

1930 – gradbišče, kjer bo nekoč stala Nama

To, kar danes poznamo kot NAMA (kar je, mimogrede, akronim za Narodni Magazin), je najprej bila Bata. Pred potresom 1895 je na tem mestu stal Hotel Stadt Wien, kamor je rada zahajala Prešernova klika, leta 1938 pa je nasproti Glavne Pošte zrasla veleblagovnica Bata. Ta je postala NAMA leta 1946, v stavbi pa je bila kinodvorana, kavarna na strehi, v kleti pa celo kopališče.

1940 – Odkritje spomenika kralja Aleksandra, Kongresni trg

1940 - proslava na Kongresnem trgu ob odkritju spomenika kralja Aleksandra

Priljubljeni kralj jugoslovanski kralj Aleksander I. Karadžordžević je bil leta 1934 v Marseillu ubit. Takoj po atentatu je Ljubljana začela razmišljati o spomeniku, a so se pristojni seveda sprli glede vsebine in lokacije, sčasoma pa so se le dogovorili, da ga bodo postavili v parku Zvezda, na Kongresnem trgu. Nekdanji župan in takrat predsednik odbora Ivan Hribar je za zasnovo prosil Jožeta Plečnika, ki je leta 1937 predstavil stebrišče s kipom. Ljubljančani so se spet sprli, Hribar je odstopil, premislili so se glede lokacije in kip hoteli postaviti pred Tivolijem, izbrali so kiparja Lojzeta Dolinarja, 6. septembra 1940 pa so kip le odkrili v parku Zvezda. Dva stranska bronasta reliefa višja od štirih metrov sta simbolizirala Vojno in Mir, kralj pa je kot jezdec, oblečen v vojnega poveljnika, z levo roko vodil konja, v desni pa je imel žezlo. Na otvoritvi se je zbralo na tisoče ljudi, prišla je kraljeva družina, bilo je neverjetno slavnostno. Kip so obiskovalci zasuli s cvetjem in venci, na Stadionu pa so priredili sprejem za kralja Petra II. A kip ni dolgo stal. Konec julija 1941, torej manj kot čez eno leto, je italijanski okupator kip porušil.

1950 – Kongresni trg

1950 - Kongresni trg

1954 – Gradnja observatorija AGO

1954 - gradnja observatorija AGO

Astronomski-geofizikalni observatorij Golovec so ustanovili leta 1949 na pobudo slovenskega fizika in astronoma Frana Dominka. Gradnja se je začela leta 1949, končala pa po petih letih. Leta 1958 so ločeno zgradili še kupolo, v katero so leta 1960 namestili refraktor iz leta 1905, medvojna Jugoslavija pa ga je skupaj z drugimi instrumenti dobila od Nemčije v okviru reparacij po prvi svetovni vojni. Z njim so večinoma opazovali sonce.

1955 – Kongresni trg iz zraka

1955 - Kongresni trg iz zraka

1958 – Ena zadnjih voženj tramvaja pred ukinitvijo

1958 - ena zadnjih voženj tramvaja, preden so ga ukinili

1959 – center Ljubljane

1959 - center Ljubljane

1959 – Radio Slovenija, kolodvorska cesta

1959 - Kolodvorska ulica, na levi Radio Slovenija

Na prvi septembrski dan leta 1928 je po radijskih valovih prvič zaplavala slovenska beseda, ko je začela delovati Radijska postaja Ljubljana. V desetih letih je nabrala več kot 19 tisoč naročnikov, med drugo svetovno vojno pa je predvajala program s pozivanjem k odporu proti okupatorjem. 9. maja 1945 se je na dan osvoboditve znova oglasil Radio svobodna Ljubljana, kmalu le Radio Ljubljana. Na fotografiji iz leta 1959 vidimo nenavadno prazno Kolodvorsko ulico, na desni strani pa vidimo le Starega Tišlerja, ki tam stoji od leta 1905. Aprila 1949 je bil ustanovljen prvi TV laboratorij, leta 1957 pa se je zgodil prvi neposredni prenos programa RAI. Naslednje leto je že oddajala redna TV postaja, kjer je tretjina sporeda pripadala slovenski televiziji. Od septembra 1960 je TV Ljubljana oddajala vsak dan, in sicer iz današnje radijske stavbe, aprila 1968 pa je bil prvič predvajan TV Dnevnik. Leta 1970 smo dobili drugi TV program, leta 1972 pa še Val 2020. Stavba Televizije Slovenija je bila zgrajena šele leta 1975.

1960 – Dedek Mraz, Gospodarsko razstavišče

1960 - Dedek Mraz na Gospodarskem razstavišču

1960 – Knjigoveznica Triglavske tiskarne, Mala ulica

1960 - Knjigoveznica Triglavske tiskarne na začetku Male ulice

1960 – Križišče Kolodvorske in Čufarjeve ulice

1960 - križišče Kolodvorske in Čufarjeve ulice

1960 – Križišče Kolodvorske in Pražakove ulice

1960 - križišče Kolodvorske in Pražakove ulice

1960 – Križišče Slovenske in Erjavčeve ulice

1960 - križišče Slovenske in Erjavčeve ulice

1960 – Metalka in Avtotehna

1960 - pogled na Metalko in Avtotehno z Nebotičnika

Metalka, prva poslovna stavba v Ljubljani, je bila zgrajena po zgledi stolpnice Seagram v New Yorku. Tudi to stavbo je zasnoval Edo Mihevc, nalašč pa jo je umaknil od ulice, saj je hotel pred njo postaviti ploščad za tržni prostor. To je seveda postalo parkirišče. Stavba, ki so jo za metalurško podjetje začeli graditi leta 1962, v višino meri 60 metrov, zunanjost pa je povsem iz aluminija. Metalka, mimogrede, je staro podjetje. Že sredi 19. stoletja je v Ljubljani trgovalo z železnino in kolonialnim blagom. V naslednjem stoletju je z menjavo lastništva postala specializirana trgovina z gradbenim materialom, kmalu pa je Metalka postala eno najpomembnejših podjetij v Jugoslaviji. Predstavništva je imela po Evropi, v Chicagu pa celo svoje podjetje. V šestdesetih se je zdelo, da si zasluži svojo stolpnico v centru mesta.

1963 – Letališče Brnik

1960s - letališče Brnik

Na dan pred božičem leta 1963 je petnajst do enajstih zjutraj na letališču Brnik pristalo prvo letalo, in sicer DC-6B letalskega prevoznika Adria Aviopromet. Na tisti dan je bilo letališče uradno odprto, redni promet pa je stekel čez dobra dva tedna. Letališče so z vsakim letom razširili, dogradili in posodobili, leta 1978 pa se je z odprtjem medcelinske linije z New Yorkom vključilo tudi v mednarodni promet.

1964 – Hotel Lev

1964 - sveže zgrajeni hotel Lev

Na mestu, kjer je nekoč stala gostilna Pri levu, so leta 1964 odprli hotel z istim imenom. Potem, ko so se v mestu odločili, da potrebujejo sodoben hotel, so pri arhitektu Emilu Medveščku naročili načrt, stavbo pa so začeli graditi leta 1961. Takrat je bil Hotel Lev edini hotel s pristajališčem za helikopter. Stalni gost hotela je bil Josip Broz Tito, med drugim pa so v hotelu prespali Agatha Christie, Orson Welles, Kirk Douglas, Louis Armstrong, astronavtska ekipa Apollo 5, Luciano Pavarotti, Bob Dylan, Ray Charles, itd. Na fotografiji hotel vidimo kmalu po slavnostnem odprtju.

1961 – Sidro na Kongresnem trgu

1961 - sidro na Kongresnem trgu
1961 – sidro na Kongresnem trgu

Na mestu, kjer je manj kot eno leto stal mogočni kip kralja Aleksandra I., so po zaslugi slovenskega kapitana Branka Velkavrha postavili spomenik Sidro. Ta slavi priključitev Primorske k matični domovini, letnica 510 na njem pa predstavlja prihod Slovanov na to območje. Obstaja mit, da je sidro pripadalo italijanski čezoceanki Rex, ki so jo ob slovenski obali potopili proti koncu druge svetovne vojne, a ta ne drži.

1963 – promocijski plakat za Ljubljano

1963 - promocijski plakat za Ljubljano

1964 – Parkirišče pred Plečnikovim stadionom na dan tekme

1964 - parkirišče pred bežigrajskim stadionom na dan tekme

1965 – ekipa mladincev na Plečnikovem stadionu

1965 - ekipa mladincev na Plečnikovem stadionu

1965 – nesmrtna “Gomulka”, oziroma elektromotorni vlak 311/315

1965 - nesmrtna "Gomulka", oziroma elektromotorni vlak 311/315

1967 – Celovška cesta

1967 - Ljubljana ponoči

1970 – Kongresni trg

1970 - Kongresni trg in Renault 4

1971- Gradnja na Trgu republike

1971 - gradnja objektov na Trgu republike
1971 – gradnja objektov na Trgu republike

Na območju Trga republike je nekoč potekalo severno obzidje Emone, Turjaški pa so si tu uredili baročni vrt. V 18. stoletju so ob vrtu zgradili Uršulinski samostan, med letoma 1962 in 1982 pa so korenito spremenili podobo trga. Leta 1963 so začeli graditi parkirno hišo, leta 1965 so zgradili prizidek Plečnikove gimnazije, leta 1971 so dokončali Maximarket in stolpnico NLB, leta 1975 pa so postavili še spomenik revoluciji. Cankarjev dom je bil končan leta 1982, h kateremu so dodali Kardeljev spomenik. Tu je bila 26. junija 1991 razglašena samostojnost Slovenije in bila prvič javno dvignjena nova zastava Slovenije.

1971 – Pogled z Nebotičnika

1980- Kongresni trg

1980 - Kongresni trg, Uršulinska cerkev in novozgrajena TR2 in TR3

1986 – Kongresni trg in Uršulinska cerkev

1986 - Kongresni trg in Uršulinska cerkev

1983 – Sajenje dreves na PST za Bežigradom

1983 - sajenje dreves ob Poti spominov in tovarištva za Bežigradom
1983 – sajenje dreves ob Poti spominov in tovarištva za Bežigradom

Februarja 1942 je italijanski okupator začel graditi fortifikacijo okrog Ljubljane. Skoraj 30-kilometrski obroč je bil širok do 8 metrov in visok do dva metra. Vsega skupaj so Italijani zgradili kar 206 bunkerjev. Prvi pohod po trasi bodeče žice je bil organiziran leta 1946, prvi uradni pa se je zgodil junija 1957. Na fotografiji vidimo sajenje dreves nekje za Bežigradom.

1991 – Kazina, Kongresni trg

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

9 Comments

  • Matevž

    Z eno besedo ODLIČNO ! Zahvaljujem se vam za objavo prikazanih fotografij. Zanima me če imate slučajno še kakšne dodatne fotografije iz območja Kolodvorske, Čufarjeve in Trdinove. Hvala za sodelovanje in prijetne obisk vaše web strani.

    LP Matevž

  • Franci

    Hvala za lepo zbirko fotografij, sem videl ljubljano, kot jo je videla moja stara mama ko je bila v mojih letih. Spremembe so drastične.

  • alja

    Danes sem čisto “po nesreči” našla vaš blog in obe galeriji fotk o Ljubljani,prava poslastica ,čestitke.Upam , da boste nadaljevali in bomo videli še kaj iz ljubljanske preteklosti.Lahko se lotite še kakšnega drugega kraja v Sloveniji , saj bi bilo gotovo spet kaj zanimivega.

  • miro

    Star sem 70 in sem z veseljem pogledal slike. Bi pa bil zelo vesel, če imate kaj starih slik Rožne doline in Viča. Lp Miro

  • Ivo

    Preko FB redno pregledujem stare fotografije Ljubljane. Star sem 56 let in se marsikatere lokacije živo spomnim. Hvala! Ivo

  • Barbara

    Najlepša hvala za obe zbirki slik, odlično pripravljeno. 🙂
    Povojne Ljubljane se v glavnem spominjam.
    Res hvala!

  • Robert Pipan

    Ob omenjenem Jegliču in ukradenih tudi Plečnikovih in Bitenčevih načrtih, ki bolj spadajo v Arboretum, kot v Plečnikovo hišo, lahko le zapišem, da bi bil prof. dr. Ciril zelo vesel, ko bi videl del svoje ohranjene zbirke. Lep dan.

  • Gregor

    Čudovite slike! Ima slučajno kdorkoli slike okrog Plečnikovih zapornic in Onkološkega inštituta, preden so tam zgradili most?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.