Politika,  Zeitgeist

Ultradesničarji dobivajo zagon v EU

Evropske volitve so mimo in po porazni volilni udeležbi v Sloveniji je znano, koga pošiljamo v parlament v Bruslju. Politiki odstopajo, po pivnicah pa se Slovenci prepirajo, kdo bi moral zmagati in kdo iti v zapor. Evropska ljudska stranka je tako zasedla 274 sedežev, Združena lista socialistov in demokratov pa 195. Slika je torej zelo podobna prejšnjim letom.

A težava ni v odstotkih parlamenta, ki jih zasedajo največje stranke, temveč v glasovih, ki so jih namesto njih dobile skrajne desničarske skupine. Med njimi je stranka, katere voditelj ima vtetovirano svastiko, voditelj druge stranke bi v svoji državi pobil vse muslimane, tretjo stranko pa vodi človek, ki je predlagal okužbo priseljencev z Ebolo. Velik odstotek neonacistov in desničarskih skrajnežev odmeva po vsem svetu, mnogi pa preobrat označujejo z besedo “potres”.

Nacionalna fronta (Francija)

Ustanovitelj stranke, Jean-Marie Le Pen, je bil dolgoletni vodja stranke, in zanikal, da se je holokavst sploh zgodil. On je tisti, ki je dejal, da bi Ebola Evropo v treh mesecih rešila priseljencev; in tisti, ki je dejal, da so bile plinske celice v nemških taboriščih le drobni tisk druge svetovne vojne. Njegova hči in trenutna voditeljica stranke, Marine Le Pen, se že dolgo trudi oddaljiti od očetovih izjav, a priseljenci ji še vedno niso všeč. In očitno tudi ne četrtini Francozom, ki so ji dali glas.

Nacionalna demokratična stranka (Nemčija)

NDP je ena največjih in najvplivnejših neonacističnih strank v Nemčiji po letu 1945. Tudi oni so proti priseljencem, Judom in Romom, ki jih redno opominjajo, da je “ladja polna”. Pogosto ponavljajo misel, da je Evropa celina belcev, svoj nacizem pa preoblačijo v izraz “nacionalni socializem”. Doslej sicer še niso prišli v Bundestag, a od 99 sedežev v evropskem parlamentu so dobili enega. Njihov voditelj je Udo Pastörs, urar iz zahodnega dela države. Leta 2010 so ga oglobili in suspendirali za 10 mesecev zaradi izjav, da je Nemčija “židovska republika”, turški priseljenci pa “topovi za seme”.

Zlata zora (Grčija)

Grčija ima dolgo zgodovino skrajno-desničarskih vlad, Zlata zora pa je tretja najbolj priljubljena ultra-desničarska stranka v državi. Za evropske volitve so si nadeli kravate in suknjiče, ki so skrili tetovaže kljukastih križev. Mnogo članov je v zaporih zaradi pečanja z mafijo, svoje slogane pa so pisali po mošejah, sinagogah in pokopališčih. Leta 2012 so kandidirali na parlamentarnih volitvah in obljubljali, da se bodo “znebili nesnage” ter uvedli javne kuhinje, v katere bodo smeli le Grki. Stranka zanika, da je neonacistična, njihov vodja, Nikolaos Michaloliakos, pa je trenutno v zaporu zaradi umora antifašističnega reperja Pavlosa Fyssasa.

Finci (Finska)

Nekoč znani pod imenom “Pravi Finci”, danes zgolj Finci, so evro-skeptična populistična stranka, ki je na volitvah dobila dva sedeža. Mnogi člani stranke so javno govorili proti muslimanom v državi, eden izmed njihovih poslancev pa ni hotel na predsedniški ples ob dnevi neodvisnosti, saj ni hotel “gledati gejev, kako plešejo”. Oktobra 2013 je poslanec iz dotične stranke v parlament povabil skrajno-desničarskega aktivista in si z njim izmenjal nekaj nacističnih pozdravov.

Danska ljudska stranka (Danska)

Stranka je na volitvah dobila 27% glasov in podvojila število svojih poslancev. Ustanoviteljica je mnenja, da Danska ni kraj za priseljence in da ne bo dovolila, da ji “državo spremenijo v deželo, kjer se bodo klani pobijali med seboj kot v skandinavskem Bejrutu.”

Stranka za svobodo (Nizozemska)

Nizozemci so večinoma sicer glasovali za proevropske stranke, a PVV je dobila 4 od 26 sedežev v EU parlamentu. Stranka često kritizira islam in poziva k blokadi priseljevanja ljudi iz islamskih držav, češ, da je religija trojanski konj. “Če jih ne ustavimo, je Evrabija gotova prihodnost,” je dejal njihov vodja, Geert Wilders. Na predvolilnih srečanjih je rojake spraševal, če hočejo, da v državo pride še več Maročanov, prisotni pa so mu odgovorili, da nikakor. Obljubil jim je, da bo nekaj ukrenil glede tega.

Jobbik (Madžarska)

“Gibanje za boljšo Madžarsko” je trenutno tretja največja stranka v državnem zboru in četudi so evroskeptiki, so dobili 3 od 21 sedežev v EU. Glasno nasprotujejo globalizmu in zionizmu, javno pa so izrazili strah, da bo v deželi kmalu več priseljencev kot “čistih Madžarov”. Poskusili so tudi prepovedati “istospolno propagando”, kot so to storili v Rusiji. Madžarske Jude so pozvali, naj se vpišejo v poseben register, saj predstavljajo grožnjo državni varnosti, je razložil vodja Marton Gyöngyösi.

Stranka za svobodo (Avstrija)

Dežela, ki je svetu podtaknila Hitlerja, se še ni odrekla skrajnemu desničarstvu. Tudi oni so proti priseljencem in tudi oni so evroskeptiki, ki so v EU parlamentu dobili 4 od 18 sedežev. Pravijo, da hočejo ustvariti zavezništvo s stranko Le Pen, Turkom v svoji državi pa sporočajo, naj se čimprej spravijo nazaj domov. Sentiment, ki se ponavlja v sleherni neonacistični stranki po Evropi. Vodja stranke zase trdi, da ni rasist, saj “jé kebab”.

Severna liga (Italija)

Tudi v zahodni sosedi je neonacizem še kako živ. V Severni ligi se je združilo šest skrajnodesničarskih strank, v EU parlamentu pa so dobili sedmino italijanskih sedežev. Skrajno nasprotujejo priseljencem, še posebej tistim iz Afrike, češ, da se v Afriki še ni rodil genij. Zavzemajo se za federativno ureditev Italije in večji vpliv Padanije, med drugim pa trdijo, da so potomci Keltov in ne Italov oziroma Rimljanov kot “tisti v Rimu”.

Kdo voli skrajne desničarje?

V raziskavi iz leta 2009 sociolog Kai Arzheimer ugotavlja, da se demografija ultradesničarske volilne baze seli z meščanskega srednjega razreda na delavski razred, skupno pa jim je to, da jih volijo vedno isti ljudje. Nekaterim uspe pobrati tudi glasove izven svojega jedra, a te stranke so ponavadi manj radikalne. Nemški NDP in britanski BNP (katerim letos ni uspelo priti v EU parlament) redko dobijo glas srednjega razreda, saj imajo preveč skrajne ideje.

V primeru norveške Stranke napredka in danske Ljudske stranke sta vsaj dve tretjini volilcev moškega spola (četudi sta na čelu stranke ženski). Z izjemo italijanske AN, so tudi pri drugih skrajno-desničarskih strankah volilci večinoma moški. Strokovnjaki si to razlagajo z dejstvom, da mnoge stranke poveličujejo podobe hiper-možatosti, ter da ženske v postindustrijskih družbah raje volijo levičarje, saj so ti pogosteje bolj naklonjeni enakopravnosti spolov.

Praktično vse študije v Evropi pa so pokazale, da višja kot je izobrazba volilca, manjša je možnost, da bo volil skrajno desnico. Bolj izobraženi volilci imajo ponavadi bolj liberalen pogled na svet, so bolj odprti do drugih kultur in spolnih usmerjenosti.

Kot že rečeno, skrajno desnico najpogosteje voli delavski razred, kar je očitno povezano tudi z izobrazbo. Medtem ko izobraženci v gospodarstvu, vojski in pravu ponavadi volijo desne stranke, zelo redko volijo ekstremiste. Enako velja za izobražence v humanističnih sferah, ki praviloma volijo levičarje, a redkeje skrajneže. Kakorkoli, skrajno desnico volijo revnejši in brezposelni, saj stranke na tej strani političnega spektra najpogosteje obljubljajo blaginjo in za revščino krivijo priseljence. Študije poleg tega kažejo tudi, da skrajne desničarje prej volijo mlajši volilci (<30) in, seveda, pripadniki bele rase.

Vir: HuffPost

Sašo

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

3 Comments

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.