Ko so na četrtek 25. maja 1937 v Trocaderu ob reki Seni, lučaj stran od Eifflovega stolpa, odprli razstavo Exposition Internationale des Arts et Techniques dans la Vie Moderne (Mednarodna razstava umetnosti in tehnologije v modernem življenju), se je v Parizu to zgodilo že šestič. Mesto luči je bilo prizorišče ekstravagance, futurizma, upanja in vere v napredek v letih 1855, 1867, 1878, 1889 in 1990. Leto 1889 je bilo pomembno iz dveh razlogov: takrat je Pariz dobil (za nekaj časa hudo osovražen) Eifflov stolp, tri tedne za tem pa se je v Avstriji rodil Adolf Hitler.
Stolp in firer sta se nazadnje srečala leta 1940, ko je na prvem zaplapolala nacistična zastava, prvič pa je to bilo le tri leta prej: ko sta 324-metrski stolp uokvirili megalomanski sturkturi, ki sta svetu hoteli pokazati, kako fantastični sta dve nasprotujoči si ideologiji: nacizem (na levi) in komunizem (na desni).
A o tem malo kasneje. Vrnimo se na Trocadero.
Prizorišče
Trocadero je otoček v Andaluziji, ki ga je leta 1823 zavzel sin bodočega francoskega kralja Karla X. Po bitki je na španski prestol znova sedel kralj iz hiše Bourbonov, Francija pa je bila nad zmago tako navdušena, da je za tretji svetovni sejem zgradila palačo Trocadero. Parižani so se zmrdovali tudi nad palačo, saj je bila vlažna, mrzla in temačna. Ko jo je Picasso obiskal leta 1907, je pripomnil, da je Trocadero sicer ogaben in smrdljiv, a da ga je tam zadrževalo nekaj čarobnega.
Leta 1935 so palačo podrli in do odprtja razstave zgradili neoklasično-modernistično palačo De Chaillot. Prav pred to novo stavbo se je Hitler fotografiral, ko je obiskal Pariz; in prav tu so Združeni narodi leta 1951 podpisali Splošno deklaracijo človekovih pravic.
Eifflov stolp je bil, kot rečeno, postavljen leta 1889 kot glavna atrakcija za razstavo tistega leta. Gustave Eiffel je z njim hotel simbolizirati umetnost sodobnega inženirstva kot tudi samo 19. stoletje, ki je veljalo za stoletje industrije in znanosti. Za začetek neustavljivega napredka je Gustave postavil francosko revolucijo, ki se je bila zgodila natanko stoletje poprej.
Razstava leta 1937 je prav tako hotela proslaviti napredek in tehnologijo. Paviljoni so se posvečali filmu, radiu, elektriki, železnici, letalstvu, hlajenju in tisku. Za priložnost so hoteli zgraditi nov, betonski stolp, visok 700 metrov, ki bi se imenoval Phare du Monde (Svetilnik sveta). Stal naj bi poltretji milijon dolarjev (kar bi danes zneslo skoraj 50 milijonov), a so gradnjo preklicali še preden se je začela. Od 44 nacionalnih paviljonov so do 1. maja zgradili le dva: tistega, ki je predstavljal Sovjetsko zvezo in tistega, ki je zastopal nacistično Nemčijo. Na novem vrtu Jardins du Trocadero sta si stala nasproti, na drugi strani Sene pa je med njima gospodoval Eifflov stolp.
Leto 1937 ni bilo pretirano mirno leto. Dve leti pred tem je Italija okupirala Etiopijo, kar je razgalilo omejenost moči Lige narodov. Ko je ta uvedla sankcije proti Mussoliniju, se je ta oddaljil od Britanije in Francije, ter se premaknil bliže Hitlerju. Dobro leto pred razstavo, torej marca 1936, je Nemčija prekršila versajsko mirovno pogodbo iz leta 1919, ko je njena vojska vkorakala v Porenje.
Največji konflikt, v katerem sta se na daljavo spopadli prav Nemčija in Sovjetska zveza, se je odvijal tik ob Franciji. Julija 1936 je namreč izbruhnila španska državljanska vojna, kjer so Nemci in Italijani podpirali Francove nacionaliste, Sovjetska zveza pa je podpirala republikanski odpor. Istočasno se je na drugi strani planeta odvijala vojna med Japonsko in Kitajsko, druga svetovna vojna pa je bila nevihta, ki je bobnela v bližnji prihodnosti.
Ekstravaganca in pompozna imenitnost šestega pariškega Svetovnega sejma je sta sicer bili prijeten oddih od viharjev, ki so divjali po Evropi in svetu, a kljub poudarku na umetnosti in tehnologiji je nad Trocaderom visel oblak politike in konflikta.
Španski paviljon je organizirala uporniška republikanska vlada, glavni arhitekt pa je k sodelovanju povabil prijatelja Pabla Picassa. Ta je prav za razstavo naslikal kubističen odziv na bombardiranje baskovskega mesta Guernica, v katerem sta Luftwaffe in italijansko letalstvo povsem zradirala mesto in ubila več kot 1500 ljudi.
Medtem ko je Guernica danes eden od simbolov grozot druge svetovne vojne, sta bili glavni atrakciji razstave pravzaprav že omenjena paviljona iz Nemčije in Rusije.
Sovjetske sanje
Sovjetski paviljon je zasnoval Boris Iofan, judovski arhitekt iz Odese. V Sovjetski zvezi je bil izredno priljubljen, saj so leta 1937 po njegovih načrtih začeli graditi Palačo Sovjetov, ki bi bila najvišja stavba na svetu, če ne bi gradnje prekinila nemška invazija leta 1941. Zanimivost: potem, ko se je iz Rusije po svoji neuspešni invaziji umaknil Napoleon, so na istem mestu ob reki Moskvi v čast dogodku zgradili cerkev Kristusa Odrešenika, a ker je bila lokacija blizu Kremlja tako čudovita, so Sovjeti cerkev porušili.
Stalin je hotel, da bo palača in center moči višja od Eifflovega stolpa in newyorške stolpnice Empire State Building. Načrt je predvideval stavbo visoko 415 metrov, na kateri bi stal še 80-metrski Leninov kip.
Ko se je začela gradnja palače, ki jo je na prvem kongresu sovjetskih arhitektov kritiziral celo Frank Lloyd Wright, je Boris Iofan dobil novo nalogo: zgraditi sovjetski paviljon iz marmorja, na katerega so postavili kip Vere Mukhine, ki je proslavljal delavski in kmečki narod Sovjetske zveze v čudoviti mešanici Art Decoja in socialističnega realizma. Kip uteleša moškega in žensko, ki v dvignjenih rokah držita kladivo in srp.
Zanimivo, ko je Frank Lloyd Wright videl načrte za paviljon, je kljub nasprotovanju kolosalni Palači v Moskvi v amerških medijih Borisa Iofana pohvalil. Med drugim je zapisal:
“Rusija bo mogoče dala dušo Zahodnemu svetu, ki je poln senilnih ras, ki se grebejo za denar in vojno. Upam, da dovolj hitro, preden se zgodi samomor narodov, na katerega se vsi vneto pripravljajo.”
Kasneje je dodal, da je bil sovjetski paviljon zdaleč najbolj dramatičen in uspešen na razstavi.
Vizija tretjega rajha
Hitler je najprej razmišljal, da bi Nemčijo umaknil z razstave, a ga je dvorni arhitekt Albert Speer prepričal, da ostane. Speer, ki je med drugim zgradil prizorišče nuremberških shodov s 130 protiletalskimi lučmi, ki so svetile v zrak, in Olympiastadion, na katerem so se odvijale olimpijske igre leta 1936, je imel velike načrte za Berlin. Po nemški zmagi naj bi se glavno mesto močno spremenilo v stilu Haussmanove renovacije Pariza. Speerov magnus opus naj bi bil Volkshalle, monumentalen panteon nacizma s kupolo, ki bi lahko pod seboj skrila kupolo bazilike sv. Petra v Vatikanu.
Kadar sta Speer in Hitler načrtovala novo nacistično arhitekturo, sta se držala načela Ruinenwert (vrednost ruševine), ki veleva gradnjo tako osupljivih zgradb, da vzbujajo spoštovanje tudi takrat, ko za njimi ostanejo le še ruševine. Tudi ko je načrtoval nemški paviljon v Parizu, se je očitno držal tega načela. (Ironično, za paviljonom ni ostal niti kamen.)
Preden se je lotil dela, je obiskal Pariz in povsem naključno (ali pa tudi ne) naletel na skico sovjetskega paviljona. Na tistem mestu se je odločil, da bo Nemčija zgradila spomenik, ki bo ostro nasprotje delavcu in kmetici. Sovjetska arhitektura je bila polna horizontalnega gibanja, zato je Speer hotel impresivno vertikalno maso, na vrhu katere morata stati orel in svastika.
Bavarski granit je za seboj skrival 3,000 ton jekla, strukturo pa je gradilo tisoč nemških delavcev. Sovjeti so, po drugi strani, kip zgradili v Moskvi in ga po kosih poslali v Pariz, sam paviljon pa so po načrtih gradili francoski delavci.
Če je Speer svoj vertikalni paviljon zasnoval kot antitezo sovjetskemu gibanju, je tudi Iofan navdih dobil pri nasprotniku. Nemškemu granitu je na drugi strani trga hotel kljubovati z marmorjem. Medtem so Nemci stavili na večer in monumentalen Lichterführung: pod on med stebre so namestili svetlobni sistem, ki ga je zasnovalo podjetje Zeiss-Ikon. Luči so paviljon ponoči spremenile v živ fotografski negativ, ki je iz daljne preteklosti privabljal prizore srednjeveške nemške mitologije.
Italijanska iluzija
Ne pozabimo na Italijane, ki so hoteli vzbuditi pozornost kot tretji totalitaristični narod. Če sta se nacistična Nemčija in Sovjetska zveza predstavljali kot dve nasprotujoči si sili, s katerimi ne gre zobati češenj, so Italijani hoteli Mussolinijevo diktaturo predstaviti kot dobrohotno, odprto, mediteransko in obsijano s soncem. Stebrišča, terase, dvorišča in galerije so slikali mešanico beneške elegantnosti in rimske premoči. Paviljon, ki je stal tik pod Eifflovim stolpom, ni bil monumentalen, je pa Mussolini hotel povezati glavni atrakciji Nemčije in Sovjetske zveze tako, da je italijanski model vladanja predstavil kot nekaj, kar združuje najboljše vidike kapitalizma in komunizma.
Kljub nasilju, ki ga je izvajala Italija doma, v okolici in v Afriki, so njeni umetniki z vsem srcem verjeli, da Italija predstavlja harmonijo, inovativno vlado in umetnost. Glavni arhitekt Giuseppe Pagano je za ta paviljon delal z novimi materiali, ki so jih izumili v Italiji (linolej in Termolux) skupaj z muranskim steklom in jantarjevim marmorjem.
Speer in Iofan sta od žirije prejela zlati medalji, poleg tega pa je nuremberško prizorišče nacističnih shodov dobilo glavno nagrado za odlično arhitekturo. Stalin je proti koncu leta 1939 Speerja povabil v Moskvo, saj je bil navdušen nad njegovim pariškim izdelkom. Hitler seveda arhitektu tega ni dovolil, saj se je bal, da se ne bi nikdar več vrnil.
