V Hollywoodu se pogosto zgodi, da kmalu po blockbusterju izide še nizko-proračunski klon z neznanimi igralci in vprašljivo kvaliteto. To producenti običajno naredijo, da bi zaradi navdušenja nad uspešnico dobili vsaj majhen del pogače.
A skoraj vsako leto se zgodi, da v kino prideta dva visoko-proračunska filma z velikimi imeni in efekti – in skoraj identično zgodbo ali premiso. Včasih je to posledica zeitgeista: teroristični napad, pomembne obletnice, naravne nesreče, in tako dalje. Včasih pride tudi do vohunjenja med studii ter posledična tekma s časom, kdo bo prvi v kinu; zelo pogosto pa scenarist pošlje zgodbo različnim producentom, kjer ga eden od njih sicer zavrne, a uporabi idejo z drugim scenaristom, medtem ko je izvirnik sprejel nekdo drug in ga prav tako uresničil. Poglejmo si najboljše primerke filmskih dvojčkov.
Jezebel (1938) & Gone with the Wind (1939)
Za vlogo Scarlett O’Hara v kultnem filmu Gone with the Wind, ki pripoveduje zgodbo o trmasti hčeri plantažnika v času pred državljansko vojno, se je potegovalo več igralk. Dobila jo je Vivien Leigh, ena od osmoljenk pa je bila Bette Davis. Zato je William Wyler ustvaril Jezebel, ki pripoveduje zgodbo o trmastem “Southern Belle” dekletu v času pred državljansko vojno. Gone with the Wind je bil osnovan na romanu Margaret Mitchell, Jezebel pa na gledališki igri. Bette Davis je s tolažilno vlogo dobila tudi otroka z režiserjem.
The Amityville Horror (1979) & The Shining (1980)
Obe grozljivki sta še vedno kultna filma, a ne gre pozabiti, da gre pri obeh za isto premiso: družina se preseli v stavbo, v kateri so prejšnje prebivalce brutalno umorili. V obeh filmih očeta obsede nekaj nadnaravnega in ga prelevi v morilca s sekiro, ki napade svojo družino. The Amityville Horror je bil posnet po istoimenskem romanu, ki opisuje menda resnične dogodke družine Lutz, The Shining pa temelji na knjigi Stephena Kinga. Obe knjigi sta bili napisani leta 1977.
Octopussy (1983) & Never Say Never Again (1983)
Leto 1983 je ljubiteljem agenta 007 prineslo kar dva filma z dvema legendarnima igralcema. Zgodbi sicer nista podobni, prihajata pa iz dveh različnih studijev. Octopussy z Rogerjem Mooreom je bil trinajsti “uraden” James Bond, posnela pa ga je produkcijska hiša Eon Productions, ki stoji za večino Bondovih filmov. V Never Say Never Again pa je Sean Connery lovil Blofelda. Film je nastal pod okriljem Warner Bros in je bil zelo uspešen, čeprav manj kot Octopussy. Leta 1997 je WB distribucijske pravice prenesel na MGM, ki še danes skrbi za Eonove Bonde.
GoBots: Battle of the Rock Lords (1986) & The Transformers: The Movie (1986)
Preden je Michael Bay posnel serijo eksplozivnih robo-pornografskih akcionerjev, so tu bile igrače in dva filma, ki sta bila posneta zato, da bi prodali več teh igrač. “Transformerji” so trenutno najbolj znani roboti, ki se spreminjajo v vozila, a sredi osemdesetih so imeli konkurenco v GoBotih. Nekako je obema proizvajalcema igral (Tonka in Hasbro) v istem letu posneti film in verjetno je jasno, kateri je bil uspešnejši. Zanimivo je, da Hasbro, ki je sicer japonske igrače (Takara Tomy) prodajal po svetu, leta 1991 kupil Tonko in njihove GoBote. Fiktivno vesolje slednjih je tako postalo paralelno vesolje Transformerjev. Preprosto.
Like Father, Like Son (1987) & Big (1988)
Osemdeseta so bila navdušena nad idejo, da se um dečkov prestavi v telesa odraslih. Glej tudi: Vice Versa, 18 Again! in 14 Going on 30, vsi posneti leta 1988. Spomnimo se tudi na film Freaky Friday, kjer sta leta 1976 telesi zamenjali Barbara Harris in Jodie Foster, leta 2003 pa Jamie Lee Curtis in Lindsay Lohan.
K-9 (1989) & Turner & Hooch (1989)
Dotična filma sta bila v devetdesetih, ko sem še kot kratkohlačnik filme gledal izključno na TV, nekako izmenljiva. V K-9 James Belushi igra zadirčnega detektiva, ki mu pri lovu na narko-kralja pomaga simpatičen nemški ovčar. Turner & Hooch, po drugi strani pa je tri mesece kasneje predstavil zgodbo o detektivu (Tom Hanks), ki posvoji bordojca, ki je bil priča umoru. Mimogrede, šest let kasneje so posneli še Top Dog, v katerem Chuck Norris nejevoljno posvoji psa, da bi polovil neonaciste. Ta film, ki ga je napisal in režiral Chuckov mlajši brat, presenetljivo ni bil tako uspešen.
Robin Hood: Prince of Thieves (1991) & Robin Hood (1991)
Robin Hood: Prince of Thieves je bil film presežkov za svoje čase. Imel je fantastično igralsko zasedbo (Kevin Kostner, Morgan Freeman, Christian Slater in Alan Rickman); odlično glasbo (Michael Kamen), in zmagovalno špico (Bryan Adams). S 50-milijonskim budžetom je pridelal skoraj 400 milijonov. Na drugi strani oceana je John Irvin (The Dogs of War) posnel angleško predelavo kralja tatov z veliko bolj prepričljivim dialektom in Umo Thurman. Film ni bil tako uspešen izven Evrope, mu pa je uspelo “ukrasti” naslov brez dodatkov. Zanimivost: Robin Hood je bil prvič posnet že leta 1908!
Tombstone (1993) & Wyatt Earp (1994)
Legendarni pištoljero Wyatt Earp je bil navdih za več kot ducat filmov in serij, eden od njih je bil celo posnet v času, ko je bil še živ. V njegove škornje so stopili Henry Fonda, Burt Lancaster, Kurt Russel, Kevin Kostner in Val Kilmer. Kurt in Kevin sta to storila v zelo majhnem časovnem okvirju, ko sta nastopila v Tombstone in Wyatt Earp, le da je bil prvi relativen uspeh, slednji pa je povsem pogorel.
Kalifornia (1993) & Natural Born Killers (1994)
Potem, ko je miniserija Murder in the Heartland (prav tako leta 1993) povedala zgodbo serijskega morilca Charlesa Starkweatherja, sta se enako odločila narediti še filma Kalifornia in Natural Born Killers. V prvem je morilca lovil novinar Brad Pitt, v drugem pa je fiktivno verzijo ubijalca igral Woody Harrelson. Bolj kot dejstvo, da sta oba filma ob TV seriji v istem času uprizorila zgodbo istega človeka, je zanimivo to, da je v obeh filmih igrala eno vodilnih vlog Juliette Lewis.
The Adventures of Priscilla, Queen of the Desert (1994) & To Wong Foo, Thanks for Everything! Julie Newmar (1995)
Poleg tega, da imata oba filma dolga naslova, sta se oba osredotočila na zgodbo o transvestitih, ki se podajo na potovanje po svoji deželi (prvi po Avstraliji, drugi po ZDA) v iskanju samega sebe. A medtem ko so v Priscilli Terence Stamp, Hugo Weaving in Guy Pearce s pozitivnim prikazom LGBT posameznikov ustvarili kulten film, so Wesley Snipes, Patrick Swayze in John Leguizamo s previdno politično korektnostjo mogoče zgrešili terno. Znova je bil ameriški odgovor na tujo uspešnico bolj medel.
Showgirls (1995) & Striptease (1996)
Sredi devetdesetih je bila mehka erotika to, kar so danes superjunaki. Najprej je leta 1995 Paul Verhoeven režiral Showgirls, ki prikaže vzpon mlade potepuhinje iz striptizete v plesalko; potem pa je leto kasneje Andrew Bergman Demi Moore spremenil iz agentke FBI v striptizeto v Striptease. Oba filma sta bila večkrat na seznamih najslabših filmov, večinoma iz istih razlogov.
Executive Decision (1996) & Air Force One (1997)
Hollywood je bil vedno navdušen nad teroristi in ogrožanjem politikov (vsaj do leta 2001). Leta 1996 se je to združilo v filmu Executive Decision, v katerem mora Kurt Russell rešiti 400 potnikov in senatorja pred teroristi z bližnjega vzhoda. Leto kasneje so vzhodnoevropski teroristi ugrabili ameriškega predsednika (Harrison Ford). V prvem junaški Američan reši situacijo, v drugi pa junaški ameriški predsednik kar sam opravi z nepridipravi. Zanimivost: večni junak Steven Seagal v Executive Decision umre na začetku filma.
Dante’s Peak (1997) & Volcano (1997)
Nato so se istega leta (1997 je bilo sicer leto odličnih filmov) odločili, da bi bilo dobro posneti dva filma, v katerem izbruhne vulkan in povzroči kataklizmo. V Dante’s Peak Pierce Brosnan in Linda Hamilton bežita pred spečim stratovulkanom blizu mesteca v Washingtonu. V drugem Tommy Lee Jones in Anne Heche bežita pred lavo, ki počasi in premišljeno uničuje ulice Los Angelesa. Kljub prepoznavnosti je bil Dante’s Peak, ki je izšel dva meseca prej, uspešnejši.
Deep Impact (1998) & Armageddon (1998)
Julija 1994 je površje Jupitra zadel komet Shoemaker-Levy 9 in za to požel mnogo zanimanja v svetovnih medijih. Hollywood se je nato vprašal: kaj bi se zgodilo, če bi proti Zemlji drvel ogromen komet in kako bi se rešili? Prvi je na to odgovoril Deep Impact, kjer ekipa z Robertom Duvallom na čelu poskuša preprečiti izumrtje človeštva tako, da pošljejo ljudi in jedrsko orožje na smrtonosni komet. Bruce Willis in njegova ekipa imajo identičen načrt v Armageddon, ampak veliko več Aerosmithov. Medtem ko sta bila oba filma priljubljena blockbusterja, je bil Armageddon uspešnejši, znanstveniki pa so sklenili, da je bil Deep Impact bolj znanstveno natančen.
Mission to Mars (2000) & Red Planet (2000)
V novo tisočletje smo vstopili s sanjami, da gremo na Mars. Najprej je Brian De Palma navdahnila atrakcija v Disneylandu in na Rdeči planet poslal Dona Cheadlea. Seveda gre vse po zlu. Pol leta kasneje je tja letel tudi Val Kilmer, prav tako z veliko težavami. Zanimivo, Misija na Mars se dogaja v letu 2020, drugi film pa šele leta 2056. Noben od filmov ni bil uspešnica, saj je Mission to Mars (kljub temu, da je glasbo napisal Ennio Morricone) komaj pokril stroške, Red Planet pa je bil katastrofalen polom.
Chasing Liberty (2004) & First Daughter (2004)
Na začetku drugega Bushevega mandata se je Hollywoodu zdelo, da potrebujemo dve romantični komediji o uporniških hčerkah ameriških predsednikov. Prvo je igrala Mandy Moore (predsednik je bil Mark Harmon), drugo pa Katie Holmes (predsednik Michael Keaton), obe pa si želita izkusiti življenje izven sveta varnostnikov in medijev. Lahko si predstavljate, da sta bila oba polomiji po gledanosti.
War of the Worlds (2005) & H. G. Wells’ The War of the Worlds (2005)
Medtem ko smo bili vsi navdušeni nad Spielbergovo ekranizacijo kultnega romana H.G. Wellsa, je povsem neznan “direct-to-video” film istega leta pogledal, kako bi invazija nezemljanov bila videti na jugu Anglije v viktorijanskih časih. Seveda ne pozabimo še na direct-to-DVD film, ki se prav tako imenuje H. G. Wells’ War of the Worlds in je bil prav tako posnet leta 2005. Zanimivo je, da je isti roman navdahnil dve TV seriji leta 2019. BBC-jeva drama je v treh delih pokazala invazijo v edvardijanski Angliji, medtem ko je Foxova napadla sodobno Evropo.
Capote (2005) & Infamous (2006)
Vsi se spomnimo, kako čudovit je bil Philip Seymour Hoffman, malo pa se nas spomni, kako je pisatelja odigral Toby Jones. Oba filma pokrivata čas, ko je Truman Capote pisal svoj bestseller In Cold Blood. Hoffman je za vlogo dobil oskarja, so pa nekateri kritiki rekli, da ga je dobil napačen igralec. Prvi je bil tudi finančna uspešnica, medtem ko je Jonesova verzija bila polom. Producent Bingham Ray je menda govoril s scenaristom filma Infamous (Douglas McGrath), ko mu je ta vesel sporočil, da je končno končal scenarij. Ray mu je odgovoril, da ve, saj ga ima na mizi, preden je ugotovil, da je bral scenarij za film Capote (Dan Futterman).
Flight 93 (2006) & United 93(2006)
Pet let je trajalo, da se je Hollywood lotil mitologije okrog Enajstega septembra. Zgodbo o nesrečnem letalu, ki je bilo namenjeno proti Beli hiši in je strmoglavilo v Pennsylvaniji, je prvi povedal Peter Markle v filmu, ki je šel naravnost na TV, tri mesece kasneje pa jo je v kino prinesel Paul Greengrass (The Bourne Supremacy). Istega leta je History Channel tudi naredil dokumentarec z naslovom I Missed Flight 93.
The Illusionist (2006) & The Prestige (2006)
Čarodeji, 19. stoletje, intriga in skrivnosti. Oba filma govorita o tem. Prvi je bil The Illusionist, v katerem se gresta čarovnijo Edward Norton in Paul Giamatti, ki leta 1889 na Dunaju komunicirata z mrtvimi. Pol leta kasneje je ljubezen do čarovnije uprizoril tudi Christopher Nolan, prav tako z zvezdniško zasedbo (Jackman, Bale, Caine, Johansson, Bowie). Oba filma sta bila dobro sprejeta, medtem ko je bil Nolanov veliko bolj finančno uspešen. Da so stvari še bolj zmešane, sta Hugh Jackman in Scarlett Johansson iz Prestiža z Woodyjem Allenom posnela še romantično komedijo Scoop, kjer umorijo čarodeja (Allen).
No Strings Attached (2011) & Friends with Benefits (2011)
Ivan Reitman je v romantični komediji No Strings Attached združil Natalie Portman in Ashtona Kutcherja, ki se odločita, da bosta imela razmerje “brez pogojev” kjer se ne smeta zaljubiti. Seveda se zaljubita. Šest mesecev kasneje je prišel še film, kjer se Justin Timberlake in Mila Kunis odločita, da bosta imela razmerje “brez pogojev” kjer se ne smeta zaljubiti. Seveda se zaljubita. No Strings Attached se je sprva celo imenoval Friends with Benefits, a je moral zaradi drugega filma ime spremeniti.
The Girl (2012) & Hitchcock (2012)
Toby Jones res nima sreče. Potem, ko je zaigral Capoteja, ga je zasenčil Seymour Hoffman, ko pa je dobil vlogo legendarnega režiserja Alfreda Hitchcocka, je isto vlogo v drugem filmu dobil sam Anthony Hopkins. The Girl se vrti okrog Hitchcockove obsedenosti za igralko Tippi Hedren (Sienna Miller), medtem ko Hitchcock režiserja prikaže med snemanjem Psihota (skupaj s svojo ženo, ki jo igra Helen Mirren). Prvi film je bil kritiziran, ker je Hitchcocka prikazal kot spolnega plenilca, medtem ko so za drugega kritiki dejali, da bi lahko bil veliko boljši.
Jobs (2013) & Steve Jobs (2015)
Med tema filmoma je sicer minilo dve leti, a železo je treba kovati, dokler je vroče. Steve Jobs je umrl konec leta 2011, prvi pa ga je uprizoril Ashton Kutcher. Film ni bil dobro sprejet, saj naj bi bil preveč sentimentalen in dokaj netočen. Nato je črni puli oblekel Michael Fassbender, režijo je prevzel Danny Boyle, scenarij pa je napisal Aaron Sorkin. Obetavno in bolje sprejeto, a vseeno ne preveč uspešno v kinih.
Olympus Has Fallen (2013) & White House Down (2013)
Še dva filma, ki sta povsem zamenljiva in nihče vam ne bo očital, če ju ne ločite. Prvi je bil Olympus Has Fallen (ki je dobil še dve nadaljevanji), v katerem Belo hišo (in predsednika Aarona Eckharta) napadejo Korejci, situacijo pa rešuje Gerard Butler. Nato je Roland Emmerich v Ovalno pisarno postavil Jamieja Foxxa, njegov varnostnik pa je bil Channing Tatum. Tokrat je klic prihajal od znotraj, saj je temnopoltega predsednika hotel ubiti posebni agent James Woods (ki je, zanimivo, velik Trumpov podpornik). Oba filma sta bila finančno dokaj uspešna, pri kritikih pa sta bila mlačno sprejeta.
Spectre (2015) & Mission: Impossible – Rogue Nation (2015)
O tej dvojici sem pisal že leta 2016, ko sem našel 11 dokazov, da gre za en in isti film, a na hitro: v obeh vohun išče tajno zločinsko organizacijo, gre v Avstrijo, Maroko in London, medtem ko ga hočejo šefi suspendirati. Pri obeh je podoben zaplet in zaključek. Seveda je Mission Impossible boljši film.
