Maja 1961 je ameriški predsednik John F. Kennedy nagovoril Kongres in rekel, da bi se moral ameriški narod zavezati k temu, da do konca desetletja spravi človeka na Luno. No, da spravi Američana na Luno. Prvi človek v vesolju je bil Sovjet in naj jih vrag vzame, če bo Sovjet tudi prvi človek na Luni.
Novembra 1962, leto in dan pred atentatom, je šefu Nase, Jamesu Webbu, dejal prav to:
“To je tekma, pa če hočemo ali ne. Karkoli delamo v vesolju, mora biti povezano s tem, da pridemo na Luno pred Rusi.”
Osemnajstega maja 1969 je z vesoljskega centra Kennedy na Floridi v vesolje poletel Apollo 10, ki je bil pravzaprav generalka za zgodovinsko Enajstico. Posadka, v kateri so bili Thomas Stafford, John Young, in Eugene Cernan, so obkrožili Luno in se po osmih dneh vrnili na Zemljo.
Šestnajstega julija, dve minuti čez pol deset zjutraj, je z iste ploščadi poletel Apollo 11. Čez štiri dni sta se Neil Armstrong in Buzz Aldrin z lunarnim modulom ločila od glavnega modula, medtem ko je bil Michael Collins zadolžen za kislo-sladko nalogo kroženja okrog Lune. Verjetno ni bilo bolj osamljenega človeka v zgodovini kot je bil Collins tistih nekaj ur.
Tri ure kasneje, sedemnajst minut čez štiri popoldne po floridskem času (torej nekaj čez deseto zvečer pri nas) sta prva človeka pristala na Luni. Čez šest ur je Armstrong kot prvi človek, ki je stopil na Luno, izrekel nesmrtne besede o majhnem koraku. Čez dobre pol ure se mu je pridružil še Buzz.
“Možje s planeta Zemlja smo prvi stopili na Luno, julija 1969 leta Gospodovega. Prišli smo v znamenju miru za vse človeštvo,” sta prebrala s plakete, ki so jo poleg predsednika podpisali vsi trije astronavti. 12 minut do polnoči je Armstronga in Aldrina po radijski povezavi poklical Nixon in se pohvalil, da je to verjetno najbolj zgodovinski telefonski klic v zgodovini. Astronavta sta dve uri zbirala kamne, nato pa sta prenočila na modulu.
Ob dveh popoldne, 21. julija, je modul zapustil Luno in se priključil na Columbio. Ob enih popoldne čez tri dni je Columbia pristala v oceanu, astronavte pa so dali v karanteno.
To je časovnica tega čudovitega dogodka, zdaj pa si poglejmo nekaj specifičnih dejstev.
Neil Armstrong je na zelo malo fotografijah
Če je bil Armstrong prvi homo sapiens, ki je stopil na Zemljin naravni satelit, pa je Buzz Aldrin na večini fotografij tistega dne. Neil je iz nekega razloga pristal za kamero, zgornja fotografija pa je verjetno edina, ki ga prikazuje na Luni.
NASA je izgubila ogromno posnetkov
NASA je za primer, če pretvorba in prenos slike z Lune ne bi uspela, snemala zaslon, na katerem so pristanek prenašali v živo. Prenos po vsem svetu je na srečo uspel, a NASA je nekako izgubila vse varnostne posnetke. V zgodnjih osemdesetih je agenciji namreč primanjkovalo videokaset, zaradi česar so menda presneli varnostno kopijo pristanka na Luni. Na prelomu tisočletja je skupina Nasinih upokojencev poskušala najti te posnetke, potem, ko so se konec devetdesetih pojavile fotografije, ki so pričale o veliko boljši kvaliteti slike. Posnetkov niso našli – a če bi jih, bi lahko s sodobno tehnologijo iz njih ustvarili video visoke ločljivosti. So pa v Avstraliji našli podoben posnetek na filmu Super 8, in ga pretvorili v sodobnejši format.
Nixon je imel pripravljen govor v primeru spodletele misije
Leta 1999 je v javnost prišel vnaprej napisan govor, ki bi ga predsednik Nixon prebral iz Ovalne pisarne, v primeru, da bi se pristanek na Luni ponesrečil. “Usoda je hotela, da možje, ki so šli raziskovat luno v miru, ostanejo na luni in tam počivajo v miru,” se je glasil prvi stavek, ki mu ga na srečo ni bilo treba prebrati. Tu ga lahko preberete v celoti.
Astronavta nista hotela dremati
NASA ima pravilo, da morajo astronavti med misijo dremati in se tako spočiti za uspešno izvajanje nalog. Buzz in Neil sta bila tako navdušena nad dogajanjem, da sta centralo zaprosila za dovoljenje, da načrtovani dremež preskočita. Prošnji so ugodili pod pogojem, da gresta takoj po končani nalogi spat.
Trojica je bila v karanteni 21 dni
Preden so bili znanstveniki povsem prepričani, da na Luni ni življenja, so astronavte za vsak primer za tri tedne zaklenili v avtodom. Bali so se namreč, da so staknili kakšno lunarno bolezen. To so morali storiti tudi astronavti Apolla 12 in 14. 16. julija 1969 so prav za to sprejeli poseben zakon (Zakon o izpostavljenosti zunajzemeljskim vplivom), ki zapoveduje postopanje po pristanku astronavtov, njihov namen pa je bil zaščita Zemljanov pred vesoljskimi patogeni. Leta 1977 je NASA pravilo umaknila, iz zakonika pa so ga izbrisali šele leta 1991.
Na Luni so pustili zrcalo
Že v tretjem stoletju pred našim štetjem je Aristarh izračunal, da je Luna od Zemlje oddaljena približno 60 Zemljinih radijev (torej 386.243 km). Pri povprečni oddaljenosti se je zmotil za le dva tisoč kilometrov! (Mimogrede, Luna je od nas oddaljena dobrih 363 tisoč kilometrov, ko nam je najbližje, ter skoraj 406 tisoč kilometrov, ko je najdlje.) Da bi Lunino oddaljenost izmerili karseda natančno, sta astronavta na njeni površini pustila retroreflektor (zrcalo), v katerega so z Zemlje usmerili izjemno močan laser. Na Luni je pet takšnih zrcal, po Apollu 11 pa so jih tam pustili še astronavti Apolla 14 in 15, ter dvakrat kozmonavta med misijami Lunohod.
Na Luno jih je odpeljal najmočnejši stroj v zgodovini človeštva
Saturn V je bila veličastna raketa, visoka dobrih 110 metrov in težka skoraj tri tisoč ton. V okviru projekta, ki je potekal med letoma 1964 in 1971, ter stal okrog 38 milijard današnjih evrov, so zgradili 15 takšnih raket. Dveh sicer niso nikoli izstrelili, so pa z ostalimi na Luno spravili 24 astronavtov. Prva stopnja izstrelitve je porabila 770 tisoč litrov kerozina in 1,2 milijona litrov tekočega kisika, pet motorjev pa je proizvedlo 3400 ton potiska. To je enako kot 160 milijonov konjev. Raketa, ki so jo prvič izstrelili leta 1967, je še vedno največja in najmočnejša raketa, ki jo je ustvaril človek.
Astronavti so na Luni pustili nekaj predmetov
V vseh lunarnih misijah je človek na Luni pustil več kot 180 ton smeti, med drugim vreče z izločki, rabljene škornje in dve golf žogici. Človek pač povsod pušča smeti. Medtem ko je Apollo 12 na Luni menda pustil drobne umetnine Andyja Warhola, Roberta Rauschenberga in Claesa Oldenburga (na katerem je seveda narisan majhen penis), sta Buzz in Neil na Luni pustila več fotografij, na katerih so ljudje, avdio posnetek večih jezikov, ter medalje z imeni astronavtov, ki so umrli v ponesrečenih izstrelitvah.
Tudi astronavti morajo skozi birokracijo
Buzz Aldrin je leta 2015 tvitnil fotografijo dokumenta, s katerim je dobil povrnjene potne stroške: 33,31 dolarjev. Dokument natančno popisuje vsa potovanja, ki jih je Buzz opravil z “vladnim plovilom”. Vključena je tudi prenočitev in vsi obroki. Poleg tega so morali vsi trije astronavti podpisati carinski dokument, saj so z Lune prinesli kamnine in prah.
Prenos pristanka na Luni je spremljalo 600 milijonov ljudi
Zgodovinski pristanek je spremljal verjetno vsak, ki je doma imel TV sprejemnik. V Ameriki je bilo pred TV prilepljenih 53 milijonov družin, po svetu pa naj bi dogodek imel 550 milijonov gledalcev. Govorimo o najvišjih rejtingih v zgodovini! Na RTV Slovenija je prenos v živo komentiral Boris Bergant, stric Igorja E. Berganta. Prenos je imel deset-sekundni zamik, oddaja pa se je začela uro pred vklopom v živo. Na zgornji fotografiji je papež Pavel VI, ki je prav tako gledal prenos.
