Stare fotografije Ljubljane in njihove zgodbe

Stare fotografije so čudovit časovni stroj in zaradi njih smo velikokrat tiho hvaležni avtorjem, da so jih posneli in potomcem, da so jih ohranili. Spodaj je 65 fotografij, ki beležijo čas od davnega leta 1895, ko je Ljubljano stresel hud potres, pa do osemdesetih let prejšnjega stoletja. Nekateri deli mesta so bili bistveno drugačni, nekateri kraji pa so ostali povsem enaki. Tramvaj je prišel in odšel, gradilo se je in obnavljalo, predvsem pa se je do danes posadilo ogromno dreves. Mogoče pa med fotografijami zagledate svoje stare starše.

Ne spreglejte drugega dela z več kot stotimi fotografijami!

1895 – Trnovska cerkev po potresu

Na velikonočno nedeljo, 14. aprila 1895 ob osmih zvečer, je ljubljanska tla stresel potres z jakostjo 8.-9. stopnje po Mercallijevi lestvici. Potres je poškodoval vsako deseto stavbo v mestu, na fotografiji pa vidimo Cerkev sv. Janeza Krstnika v četrti Trnovo. Na tem mestu je bila prva cerkev zgrajena leta 1753, a so jo leta 1854 porušili in zgradili današnjo cerkev. Zvonika sta bila tik pred potresom obnovljena. Pred staro cerkvijo je menda France Prešeren spoznal Julijo Primic.

1895 – Zasilna bivališča na Kongresnem trgu

Potres je povzročil ogromno gmotno škodo, ki so jo takrat ocenili na 7 milijonov goldinarjev (oziroma 85 milijonov današnjih evrov). Ljubljančani niso upali v svoje nevarne domove, zato je zanje mesto postavilo zasilne barake in šotore. Ti so stali na Kongresnem trgu, v Tivoliju, v Trnovem, in v Krakovem. Gostilne so morale biti odprte, da so ljudje lahko v njih jedli, poleg tega je bila organizirana tudi razdeljevalnica hrane, ter štab, kjer so delili odeje in oblačila pomoči potrebnim.

1904 – Franca Jožefa most

Franca Jožefa most, oziroma današnji Zmajski most, je bil zgrajen leta 1901 med županovanjem Ivana Hribarja kot nadomestilo lesenega Mesarskega mostu, ki je dotlej stal na tem mestu, in je bil poškodovan v potresu. Izgradnja betonskega mostu, ki ga je oblikoval Jurij Zaninović (ki je imel istega učitelja kot Plečnik), je stala 158.500 kron, oziroma slab milijon današnjih evrov. Ob otvoritvi je bil posvečen štiridesetletnici vladavine cesarja Franca Jožefa I., ko pa so mu dodali še okrasne zmaje, se ga je hitro prijel nadimek Zmajski most.

1910 – Trg sv. Jakoba

Trg med Starim trgom in Zoisovo cesto se danes imenuje Levstikov, a nekoč je bil to Trg sv. Jakoba, oziroma Šentjakobski trg, po župnijski cerkvi ob njem. Pred tem se je imenoval Akademski trg, saj so ob njem stal jezuitski kolegij, semenišče, in jezuitska gimnazija. Ko so izobraževalne ustanove pogorele v požaru leta 1774, je nastal prostor za trg, leta 1926 ga je Jože Plečnik prenovil in posadil nizke javorje, desetletje kasneje pa je prenovil še Marijino znamenje iz 17. stoletja in ga postavil na steber iz podpeškega marmorja. Ob trgu stoji Zavod za usposabljanje Janeza Levca, katerega pročelje je oblikoval Maks Fabiani.

1910 – Prešernova ulica

Prešernovo ulico izpred stotih let danes poznamo kot Čopovo (današnja Prešernova teče mimo Predsedniške palače), gre pa za zelo staro ulico. V začetku 19. stoletja je predstavljala vhod v staro Ljubljano, nepozidana in polna kramarskih prodajaln. Ulica je bila znana kot ljubljanski bazar, ki so ga večinoma podrli, ko so gradili Mestno gledališče ljubljansko – takrat se je imenovala Slonova ulica. Leta 1552 je namreč Otomansko cesarstvo cesarju Maksimilijanu II podarilo slona, in ko se je med potovanjem nazaj na Dunaj ustavil v Ljubljani, je slon prespal v gostišču, kjer danes stoji hotel Slon. Leta 1949 je ulica dobila današnje ime.

1913 – regulacija Ljubljanice

Med Ljubljano in izlivom v Savo je bila Ljubljanica polna brzic in pogosto je poplavljala. V ožini med Ljubljanskim gradom in Golovcem so leta 1782 zgradili Gruberjev prekop, leta 1825 so začeli regulirati in poglabljati strugo. Zaradi različnih razlogov so projekt ustavili za 83 let in ga začeli šele leta 1908. Regulacija je bila zahtevna in skoraj dva kilometra struge med Ambroževim trgom in izlivom Gradaščice so spremenili v betonsko korito. Projekt, nad katerim ljudje menda niso bili pretirano navdušeni, so zaključili šele leta 1936, torej 111 let po začetnih delih.

1921 – Ljubljanski velesejem

Med današnjim zahodnim zidom kopališča Ilirija, Celovško cesto, in parkom Tivoli, je med letoma 1921 in 1955 stal razstavni prostor, ki so mu rekli Ljubljanski velesejem. V petih večjih in več kot 20 manjših razstavnih paviljonih so potekale prodajne razstave, leta 1922 pa so postavili še restavracijski paviljon in vinotoč. Na otvoritvi je bil sam kralj Aleksander I. in stvar se je do tridesetih neprestano širila. Med okupacijo so Italijani in Nemci tu postavili vojašnico, novembra 1944 pa so kompleks uničila zavezniška letala. Ljubljanski velesejem se le jeta 1955 premaknil na današnje Gospodarsko razstavišče. Na fotografiji iz leta 1921 lahko vidimo godbeni paviljon.

1929 – Vodnikov trg

Leta 1809 je Napoleon vkorakal v Ljubljano in si podredil Ilirske province. 13. oktobra 1929, ob 120-letnici francoske okupacije, so na Vodnikovem trgu postavili spomenik Napoleonu in Iliriji, ki ga je zasnoval Jože Plečnik. Okrog dogodka se je odvijala slavnost s sprevodom, ki so se ga udeležila prosvetna, telovadna, gasilska in druga društva. Spomenik so obkrožili zastavonoše, različni pomembneži so imeli govore, posebej se je Ljubljani zahvalil francoski konzul Neuville. Župan dr. Puc je v govoru poudaril, da je bila francoska okupacija prvič, ko so pod isto državo bili združeni Srbi, Hrvatje in Slovenci.

1930 – Kongresni trg iz zraka

1930 – Ljubljanski grad in Prešernov trg iz zraka

1930 – Galjevica

Leta 1903 so ulico, ki poteka med Dolenjsko in Jurčkovo cesto, imenovali Galjevica, po potoku Galjevec. Naselje ob ulici je dolgo bila najrevnejša četrt v Ljubljani, saj so tam po prvi svetovni vojni, ko se je večalo število prebivalcev v mestu, brezdomci gradili barake. V tridesetih letih 20. stoletja je tam stalo že 120 hišk. Mesto je v naselju uredilo komunalo, postavili so stranišča in vodnjak, zgradili so otroško igrišče in posadili topole, za kar so morali prebivalci mestu plačevati simbolično najemnino. Do druge svetovne vojne se je tam naselilo okrog 300 družin, naselje pa je postalo delavska kolonija. Šele v sedemdesetih so se začele graditi zidane enodružinske hiše.

1931 – Stari čevljarski most

Stari Čevljarski most je 30 metrov dolg most iz litega železa, in je drugi najstarejši ohranjen most v Ljubljani. Doslej je bil premaknjen že dvakrat, na fotografiji iz leta 1931 pa ga vidimo na lokaciji, kjer stoji današnji Šuštarski most. Istega leta ga je Plečnik premaknil ob Zaloško cesto k takratni ljubljanski mrtvašnici, zato je dobil ime Mrtvaški most. Čez 80 let se ga je spet premaknilo in sicer na sotočje Ljubljanice in Gradaščice v Trnovem, kjer četrt povezuje s Prulami. Danes se imenuje Hradeckega most.

1931 – Soseska Vrtača

Ob slepi ulici med (današnjo) Prešernovo ulico in Bleiweisovo cesto je v zadnjem desetletju 19. stoletja začelo rasti naselje modernističnih vil za premožnejše Ljubljančane. Leta 1889 je namreč Kranjska stavbna družba pokupila številne posesti ob današnji Cankarjevi, Slovenski in Prešernovi cesti, in začela graditi. Zrasle so sodobne hiše, ki še danes veljajo za ene najlepših v mestu; najbolj znana je verjetno Pirkmajerjeva vila na hišni številki 11, v kateri je najprej živel Boris Kraigher, nato pa ameriški marinci.

1931 – Gradnja Nebotičnika

Ena najbolj prepoznavnih stavb v prestolnici je bila po načrtih Vladimirja Šubica zgrajena 21. februarja 1933. Nebotičnik, ki ima v temeljnem kamnu vklesan verz Otona Župančiča (“Da naše zrno bo imelo leho in nam bo letina pod varno streho”), je bil ob odprtju najvišja stavba v srednji Evropi, na vrhu pa so uredili kavarno, opremljeno po vzoru ameriških kavarn. Neoklasična art déco stavba je okrašena s štirimetrskim kipom genije, preddverje je obloženo s podpeškim marmorjem, v višja nadstropja pa je že takrat peljalo dvigalo, kar je bila presenetljiva novost. Fotografija prikazuje gradnjo Nebotičnika, in sicer leta 1931.

1934 – Ljubljanska Drama

Čudovita neobaročna stavba s secesijskimi elementi je bila odprta leta 1911, ki sta jo pri arhitektu Alexandru Grafu naročili Deutscher Theaterverein Laibach in Kranjska hranilnica. Pred tem je na prostoru Drame stalo igrišče s trinadstropno stavbo, v kateri so se odvijale veselice, igre z žogo, plesi, in sabljanje. Leta 1982 je občina kompleks podrla in zgradila Nemško gledališče. Ob otvoritvi je igral Wagnerjev Kaisermarsch, uprizorili pa so predstavo Habsburg barona Alfreda Bergerja. Med prvo svetovno vojno je tu delovala kinodvorana, od leta 1919 tu domuje Slovensko narodno gledališče. Premierna drama je bila Tugomer Josipa Jurčiča in Frana Levstika.

1934 – Tivoli in Nebotičnik iz zraka

1935 – Letališče Polje

Na lokaciji blizu Vodnega mesta Atlantis je avgusta 1933 zraslo civilno-vojaško letališče, ki ga je postavil ruski arhitekt Šreter. Na njem je bila 800 metrov dolga travnata steza, ob njej dva hangarja in letališki stolp, ki še vedno stoji. Med drugo svetovno vojno sta oba okupatorja letališče posodobila, po vojni pa je Jugoslovansko vojno letalstvo tu parkiralo močno eskadriljo. Ko so leta 1963 odprli Brnik, so Letališče Polje uporabljali le še za športna letala, ko pa se je širitev mesta dotaknila tega območja, so ga zaprli. Letališka cesta ob nakupovalnem središču BTC je dobila ime po tem letališču.

1936 – Vila Pirkmajer, Vrtača

1938 – Gradnja Plečnikovih Žal

Glavno ljubljansko pokopališče se je nekoč nahajalo za Bežigradom, tik nad glavno železniško postajo, ob njej pa je bila baročna cerkev sv. Krištofa (iz leta 1476). Leta 1955 so cerkev podrli, ker je bila napoti nastajajočemu Gospodarskemu razstavišču, medtem ko je pokopališče postalo premajhno že veliko prej. V začetku 20. stoletja so namreč ugotovili, da rastoče mesto potrebuje nov kraj poslednjega počitka, zato je občina v Bežigradu kupila slabih 18 hektarov zemljišča in prosila Ferdinanda Trumlerja (ki je zgradil že Škofove zavode v Šentvidu), naj načrtuje nov mestni britof. Posvetili so ga 2. maja 1906, naslednji dan pa so premierno pokopali duhovnika Martina Malenška, ki so ga prestavili z Navja. Med Veliko vojno so tu pokopali več kot 6000 vojakov, do konca druge svetovne vojne pa so tu počitek našli izključno rimokatoliki. Leta 1927 je občina odkupila dodatnih 70 tisoč kvadratnih metrov na severni strani in uredila še italijansko vojaško pokopališče, leta 1937 pa so pod Plečnikovo taktirko začeli graditi kompleks s spominskim vrtom in vežicami. Gradnja se je končala leta 1940. Po dokončanju krematorija na severni strani so počasi nehali uporabljati Plečnikov del Žal, zato je do leta 1987 propadal. Takrat so ga temeljito obnovili in za javnost odprli leta 1992.

1940 – Shema tramvajskega omrežja

Ivan Hribar se je na prvi dan 20. stoletja odločil, da Ljubljana potrebuje električni tramvaj, zato so v Vodmatu zgradili remizo, spomladi 1901 pa so začeli graditi že prve proge. V petek, 6. septembra se je ljubljanski tramvaj uradno pognal po ulicah. Mesto je leta 1940 imelo štiri proge, po katerih je Ljubljančane s 30 km/h prevažalo 53 tramvajskih vozov, vsak je sprejel okrog 30 potnikov. Celotno tramvajsko omrežje je merilo 21 kilometrov. Med drugo svetovno vojno se promet ni ustavil, na tramvaje pa so dali dvojezične napise in vozni čas prilagodili policijski uri. Italijanski vojaki so se seveda lahko vozili brezplačno. Po drugi svetovni vojni je bila v načrtu posodobitev, a Ljubljančanom tramvaj ni več dišal, saj je leta 1951 začel obratovati trolejbus. 20. decembra je tramvaj odpeljal svojo poslednjo vožnjo, ki ga je pospremilo več tisoč ljudi. O tem dogodku malo kasneje.

1941 – Ljubljanski grad

Leta 1941 je slovensko prestolnico okupirala Kraljevina Italija, zato bi na tem mestu opozoril na obširen članek, v katerem pogledam, kako so poročali slovenski mediji v tem letu okupacije.

1942 – Prešernov trg

Fotografija, ki je bila posneta leta 1942, prikazuje italijansko konjenico s topovi, kako prečka Tromostovje. Januarja tega leta sta visoki komisar Grazioli in general Robotti ukazala, naj se okrog Ljubljane postavi žično oviro. Več kot 600 delavcev je zgradilo 26 kilometrov dolgo žico. Nekaj številk: za utrditev ovir okrog Ljubljane so porabili skoraj 1,8 milijona zidakov, več kot tisoč kubikov lesa, 1.500 ton cementa, 10 ton železa, eno tono bakra in 800 žarnic. Več kot pol milijona delovnih ur je šlo v izgradnjo, gradnja pa je stala dobrih 12 milijonov lir, oziroma 9,9 milijonov današnjih evrov.

1943 – Mejni prehod med Italijo in Rajhom

Ljubljana ni bilo le ožičeno, ampak tudi obmejno mesto, saj je na robovih potekala meja med Kraljevino Italijo in nemškim Rajhom. En prehod se je nahajal na križišču današnje Celovške ceste in Ceste Andreja Bitenca (okrog 500 metrov severno od Mercator centra Šiška), drugi pa je bil na današnji Podgorski cesti, torej zelo blizu. Razlog za dva prehoda sta omenjeni cesti. Celovška cesta je bila glavna mestna cesta s tramvajem (kateremu so Nemci leta 1941 prepovedali prestop meje), Podgorska cesta pa je bila zelo široka prometnica, ki je povezovala Gorenjsko in Trst, po kateri so furmani vozili les. V ozadju fotografije iz leta 1943 lahko vidimo Šmarno goro.

1950 – Hotel Slon

Hotel naj bi na lokaciji Slona deloval že leta 1765, o samem imenu pa smo govorili zgoraj. Nekoč je bil znan kot gostišče “Pri Mokarju”, ker je bil nekaj časa lastnik gostinec Franc Rode, po domače Mokar. V hotelu so bile od leta 1853 parne kopeli, od leta 1860 priljubljena kavarna, do leta 1863 pa je tu imela svoje prostore Narodna čitalnica. Današnja modernistična stavba je bila zgrajena leta 1937, za katero so Ljubljančani radi rekli, da je najlepši in najsodobnejši hotel v mestu. Zgornja fotografija je bila posneta leta 1950. Lepo je vidna Pošta in Slovenska cesta, ki je bila ožja kot je danes. V pritličju je očitno svojo prodajalno imela Iskra Kranj.

1950 – Kavarna Evropa

Kraj, na katerem stoji priljubljena Kavarna Evropa, ima razburljivo preteklost, ki sega do rimske Emone. Na tem mestu je takrat namreč bilo grobišče, v 17. stoletju pa so tu v krčmi žejo gasili domačini. Sam Valvasor jo je omenil leta 1633, a so jo zaradi pritoževanja sosednjih menihov prej ali slej zaprli. Leta 1869 je Luka Tavčar tu zgradil palačo, v kateri je bil hotel s kavarno v pritličju. Pet let kasneje je v Tavčarjevi palači dom našlo uredništvo Slovenskega naroda, Kavarna Evropa pa je zlato dobo doživela med letoma 1905 in 1948. Lastnik je bil Anton Tonejc, ki je kavarno osnoval na dunajskem tipu, ob notranjem dvorišču pa so bile obrtniške delavnice. Ta fotografija je nastala okrog leta 1950, v ozadju lahko vidimo gradnjo hotela Lev.

1954 – Gradnja Skladišča Moste

Leta 1954 se je ljubljanski župan Marijan Dermastia odločil, da se ustanovi podjetje Centralna skladišča. V Mostah so jih začeli graditi še istega leta, po hitri širitvi so postala Javna skladišča. Sredi sedemdesetih je bilo tu največje logistično središče v bivši Jugoslaviji in takrat je blagovno-transportni center dobil ime, ki ga vsi poznamo danes: BTC, oziroma Blagovno-trgovski center Ljubljana. V devetdesetih so se skladišča počasi začela spreminjati v trgovine in nastajati je začel BTC City.

Petdeseta – Križišče med Gosposvetsko in Slovensko cesto

1958 – pogreb tramvaja

Kot rečeno je na deževno nedeljo 20. decembra 1958 ljubljanski tramvaj odpeljal svojo zadnjo pot. Ljubljančani so mu priredili veličasten pogreb, poslednji tramvaj pa je vozil sam cesar Franc Jožef (ki je bil presneto podoben Franu Milčinskemu). Ljudje se menda niso hoteli raziti s staro zadevo, obenem pa so pozdravili vladavino trolejbusa.

1960 – Panorama Ljubljane

1960 – Kozolec

Po vojni je Ljubljana nujno potrebovala nova stanovanja, zato se je oblast utilitaristično odločila za nov kompleks na Titovi ulici (danes Slovenski), med križiščem Tivolske ceste, Trgom OF in Gosposvetske ceste. Nasproti njega stoji Bavarski dvor, ki je dobil po istoimenskem hotelu (Baierischer Hof), ki je tam nekoč stal. Preden je Edo Mihevc postavil poslovno-stanovanjski objekt, sta tu stali nižji stavbi z istim namenom. V njej so svoje prostore imeli javno skladišče Anton Krisper Coloniale, menjalnica, gostilna Bavarski dvor, mlekarna in gostišče.

1960 – Kavarna Evropa

Šestdeseta – Trolejbus v Šiški

Šestdeseta – Nama in Slovenska cesta

1961 – Prehrana Samopostrežba

Znamenita trgovina pod Metalko, v kateri danes obratuje Merkator Dalmatinova, je svoja vrata odprla leta 1961 in resnično je bila za tiste čase nekaj posebnega. Uredili so jo v hiši Doma sindikatov Eda Mihevca, ki je zgradil tudi Kozolec in Metalko v neposredni bližini. Prehrana je bila največja slovenska trgovska veriga (kasneje Emona), na Cigaletovi ulici pa je prodajala blago iz Jugoslavije in iz tujine. Tako ste tu lahko našli kruh, mleko, zelenjavo, sadje, delikatese, jajca, meso, alkohol, galanterijo, igrače, in gospodinjske izdelke. Prodajali so tudi eksotično sadje kot je ananas, in novost na trgu, bobi palčke.

1962 – Celovška cesta

Na fotografiji je neprepoznavna Celovška cesta ob železniški progi, ki jo seka pri kopališču Ilirija. V ozadju lahko vidimo Tivoli s hotelom Bellevue, v ospredju pa cesto, preden so zgradili železniški nadvoz. Kje je znamenita Pivovarna Union? V tem letu je še ni bilo znamenite polnilnice, ki gospodari nad tem delom Celovške – nanjo je treba počakati še 16 let.

1962 – Konzorcij

Konzorcij, v katerem je danes največja knjigarna v Sloveniji, je bil na mestu Kozlerjeve palače zgrajen leta 1961. Kozlerjevo palačo, ki so porušili zaradi širitve Titove ceste (danes Slovenske), je bila zgrajena sredi 18. stoletja, veljala pa je za eno najlepših baročnih stavb. V okviru gradnje Name so jo arhitekti nameravali ohraniti in obnoviti, a se je oblast odločila za rušilno kroglo. Desno od Konzorcija vidimo luknjo, ki jo je leta 1965 nadomestila Nama.

1964 – Metalka

Metalka, prva poslovna stavba v Ljubljani, je bila zgrajena po zgledi stolpnice Seagram v New Yorku. Tudi to stavbo je zasnoval Edo Mihevc, nalašč pa jo je umaknil od ulice, saj je hotel pred njo postaviti ploščad za tržni prostor. To je seveda postalo parkirišče. Stavba, ki so jo za metalurško podjetje začeli graditi leta 1962, v višino meri 60 metrov, zunanjost pa je povsem iz aluminija. Metalka, mimogrede, je staro podjetje. Že sredi 19. stoletja je v Ljubljani trgovalo z železnino in kolonialnim blagom. V naslednjem stoletju je z menjavo lastništva postala specializirana trgovina z gradbenim materialom, kmalu pa je Metalka postala eno najpomembnejših podjetij v Jugoslaviji. Predstavništva je imela po Evropi, v Chicagu pa celo svoje podjetje. V šestdesetih se je zdelo, da si zasluži svojo stolpnico v centru mesta.

1964 – Kino Šiška in Celovška cesta

Kino Šiška je prvi film predvajal leta 1961, deloval pa je vse do leta 2001, ko so ga zaprli zaradi odprtja Koloseja v BTC. Od leta 2008 v stavbi Božidarja Gvardjančiča deluje Center urbane kulture Kino Šiška, ki na leto uprizori 250 dogodkov za več kot 65 tisoč obiskovalcev. Na fotografiji iz sredine šestdesetih lahko vidimo široko Celovško cesto in razvijajočo se okolico z glavno garažo LPP v ozadju, in stanovanjsko naselje ob šišenski knjižnici.

1965 – Celovška cesta

1969 – Kavarna Evropa

1975 – Spomenik komandantu Francu Rozmanu

Kipar Janez Pirnat in arhitekt Vladimir Braco Mušič sta leta 1975 tik ob Konzorciju postavila granitni spomenik, ki uprizarja partizane s komandantom Stanetom in alegorijo Zmage. Franc Rozman – Stane je bil slovenski partizan, general, narodni heroj in španski borec, ki je od leta 1942 poveljeval 1. štajerski brigadi. Leta 1943 je postal poveljnik glavnega štaba NOV in POS.

1978 – Tromostovje

1979 – BTC

1979 – Kraigherjeva ploščad, Ajdovščina

Leta 1978 so med Titovo cesto (danes Slovensko) in Metalko začeli graditi ploščad Borisa Kraigherja, ki ji danes pravimo Ajdovščina. V dveh pritličnih objektih so načrtovali prostore za Šestico, Metalko, Tkanino, in Ljubljansko banko. Slednja se je investiciji umaknila. Na tem mestu je bila v času Emone nekropola, v srednjem veku pa so bosonogi avguštinci ustanovili samostan. Leta 1786 je cesar Jožef II. samostan ukinil in tu ustanovil Deželno civilno bolnico, nato je tu delovala mestna mrtvašnica, kamor so prinesli tudi utopljenega Matijo Čopa. Leta 1693 so tu postavili leseno kužno znamenje, leta 1722 so ga zamenjali s kamnitim, leta 1927 pa je zaradi širitve tramvajskega omrežja romal na Kongresni trg.

Osemdeseta – Čopova ulica

Osemdeseta – Prodajalec srečk

Osemdeseta – Smelt

Osemdeseta – Šuštarski most

Osemdeseta – Cerkev sv. Jožefa, Poljane

V ozadju lahko vidimo cerkev sv. Petra iz leta 1731, in Univerzitetni klinični center, ki so ga odprli 29. novembra 1975.

Osemdeseta – Titova (Slovenska) ulica

1982 – Trg republike

Na območju Trga republike je nekoč potekalo severno obzidje Emone, Turjaški pa so si tu uredili baročni vrt. V 18. stoletju so ob vrtu zgradili Uršulinski samostan, med letoma 1962 in 1982 pa so korenito spremenili podobo trga. Leta 1963 so začeli graditi parkirno hišo, leta 1965 so zgradili prizidek Plečnikove gimnazije, leta 1971 so dokončali Maximarket in stolpnico NLB, leta 1975 pa so postavili še spomenik revoluciji. Cankarjev dom je bil končan leta 1982, h kateremu so dodali Kardeljev spomenik. Tu je bila 26. junija 1991 razglašena samostojnost Slovenije in bila prvič javno dvignjena nova zastava Slovenije.

1982 – Cankarjev dom

1982 – Ciril-Metodov trg