Piše se leto 1951. V Koreji divja državljanska vojna, v Boliviji se zgodi državni udar, rodi se Michael Keaton, pri nas pa so snemali Kekca. V desetletju po koncu druge svetovne vojne se je hladna vojna vedno bolj ogrevala, Vzhodna Evropa pa se je morala odločati, kateri propagandi bo bolj verjela: sovjetski ali ameriški. Združene države Amerike so svoje nazore in vrednote širile preko Glasu Amerike, ki je do leta 2004 deloval tudi v Sloveniji. Četudi danes Glas Amerike trdi, da so medij ustanovili med drugo svetovno vojno predvsem zato, da bi podajal točne in uravnovešene novice, je bila resnica nekolikanj drugačna.
Osrednja obveščevalna agencija CIA se je namreč spraševala, kaj točno Glas Amerike sporoča ljudem za železno zaveso. V presenetljivo odkritem dokumentu (PDF), ki danes ni več tajen, so agenti primerjali ameriško in sovjetsko propagando. In bili so presenečeni nad tem, kako podobni sta si.
CIA in KGB: Kako sva si podobna
CIA je sovjetsko propagando podrobno spremljala med letoma 1947 in 1951, na Glas Amerike pa so se osredotočili v dveh mesecih med 1950 in 1951 (preučili so 300 tisoč besed). Ugotovili so, da se ameriška in sovjetska propaganda v Vzhodni Evropi razlikujeta le po stopnji in ne vrsti. Uporabljene so enake univerzalne vrednote in obe prikazujeta enak niz načel učinkovite propagande.
Agent zapiše v dokumentu:
Sovjetska in ameriška propaganda sta si veliko bolj podobni kot se zaveda večina Američanov. To izvira iz dveh načel: univerzalnost človeških vrednost, na katere poskuša propaganda vplivati (želja po miru, demokraciji, neodvisnosti, razredni pravičnosti, gospodarski dobrobiti, zanesljivem znanju, itd.); in skupne predpostavke propagandistov o metodah, ki so najbolj učinkovite: jasen in preprost jezik, človeški interesi, selekcija, izkrivljanje, izogibanje očitnim lažem, razlikovanje med voditelji in ljudmi v sovražnem narodu, itd.
V dokumentu postavijo teorijo, da do takšnih podobnosti pride tudi zato, ker propagandni stroj obeh držav posnema nasprotnikovega. Menijo celo, da obstaja neke vrste “mednarodna kultura propagandistov”, ki pride do podobnih tehni.
Za obveščevalno agencijo pa niso bile najbolj zanimive podobnosti, temveč razlike, saj so v tem videli strateški potencial. Med drugim omenijo sovjetsko nagnjenost h konfliktu, češ da Sovjeti na vse gledajo skozi oči spora (ne nujno vojne, dodajo). Zanje je vsaka stvar “boj”, medtem ko so ljudje z drugačnim mišljenjem samodejno sovražniki. Še bolj zanimivo je, da v naslednjem odstavku zapišejo naslednje:
Do neke mere takšno razmišljanje velja za vse narode, ki so vpleteni v neusmiljeno igro moči. Očitno je tudi v naši državi, še posebej v zadnjih letih, ko se govori o atomski bombi in sovjetski agresiji; nekateri pa se bojijo, da smo že postali “tako slabi kot Rusi” in da smo tudi mi nagnjeni h konfliktu.
Kljub temu avtor dokumenta odstavek zaključi pozitivno in zapiše, da njihova preiskava dokazuje, da je Amerika še daleč od tega in da nikakor niso enaki Rusom. Nekaj alinej niže namreč doda, da so Američani bolj nagnjeni k dejstvom, medtem ko naj bi Sovjeti v svoji propagandi ponavljali, da je nasprotnik zloben in da kapitalizem zavaja Zahodnjake. Pogosteje naj bi uporabljali besede kot so “agresor, rožljanje z orožjem, monopolist, imperialist, reakcionar, lažnivec in izdajalec”. Glas Amerike naj bi bil veliko bolj prijazen in podkrepljen z dejstvi, medtem ko Sovjeti radi žalijo in ponižujejo sovražnika.
Zabava: Propaganda po ameriško
Zanimiv pojav v Sovjetski zvezi je bilo zanimanje za Glas Amerike med državljani. Poslušanje sovražnikovega radia je bilo prepovedano, a kjer je volja, je iznajdljivost. Mnogi Rusi so skrivoma poslušali novice z Zahoda, a bili so nezaupljivi. Po eni strani so radi slišali alternativo, po drugi strani pa so se dobro zavedali, da poslušajo propagando. Ker že svojim medijem niso zaupali, so bili sumničavi tudi to tujih. A kljub temu je Glas Amerike uspel, saj je vsak teden privabil do 30 milijonov poslušalcev.
Zanimiv ni bil samo zaradi različnega političnega sporočila, ampak tudi zaradi glasbe in literature. CIA in ameriški propagandni stroj sta se dobro zavedala, da zabava najhitreje razširi ameriški način življenja in njihove vrednote. Mnoge Ruse je predvsem zanimal Aleksander Solženicin, disident, ki ga je Sovjetska zveza prepovedala. Glas Amerike mu je z veseljem dal na voljo eter, ki je v domovino v šestdesetih in sedemdesetih ponesel uporniške besede. Tudi jazz, swing in bebop so bili Rusom všečni, kar jim je sovražnikovo kulturo le še bolj približalo.
Konec Glasu, naj živi Glas
V drugi polovici sedemdesetih so Sovjeti začeli motiti signal radia Glas Amerike, leta 1986 pa se je pod Gorbačovim nehal “boj proti sovražnikovemu glasu”. Glas Amerike je bil naenkrat dovoljen, po letu 1991, ko je Sovjetska zveza propadla, pa je njegova misija izginila. Leta 2007 so radio v Rusiji ukinili in novice preselili izključno na splet.
Danes, ko je ruski propagandni stroj v najvišjih obratih in močnejši kot je bil kadarkoli (glej: Fake News), se bo Glas Amerike verjetno vrnil: a v povsem drugačni vlogi. V zakonu obrambnega ministrstva, dolgem več kot 1.400 strani, se skriva člen, ki razpusti dvo-strankarski odbor Glasu Amerike in nadzor daje v roke predsednika, ki ga imenuje Donald Trump. Kar pomeni, da bi nekoč najmočnejšo propagandno orožje proti Rusiji zdaj postalo propagandno orožje proti državljanom Amerike. Mnoge skrbi, da bo s pomočjo medija, katerega letni proračun je 800 milijonov dolarjev (in doseže skoraj 300 miljonov ljudi), obrnil ploščo glede odnosa do Rusije. Kar je podobno kot bi Stotnik Amerika delal za naciste.
