Ana Frank: Kdo jo je izdal?

4. avgusta 1944, slaba dva meseca po izkrcanju zaveznikov v Normandiji, je sedež Gestapa v Amsterdamu prejel telefonski klic. Anonimni klicatelj je dejal, da se v visoki hiši, tik ob reki, na ulici Prinsengracht 263, skrivajo Judje. V le nekaj urah so v hišo vdrli gestapovci in nizozemski nacisti ter za knjižno omaro odkrili vhod v prizidek, v katerem sta se zadnji dve leti skrivali družini Frank in van Pel. Vse prisotne so nemudoma odpeljali v zapor v Weteringschans, dober kilometer od hiše. V nekaj tednih so jih deportirali v Auschwitz in sicer z zadnjim transportnim vlakom, ki je razvažal nizozemske Jude.

Leta 1947 je posthumno izšel Anin dnevnik, srhljivo pričevanje o grozotah holokavsta. Takrat so se vsi spraševali, kdo je bil izdajalec in leto kasneje se je primera lotila nizozemska policija. Glavni osumljenec je bil Wilhelm van Maaren, upravljalec skladišča, ki se je nahajalo pod skrivališčem Frankovih.

Pogosto se je s sodelavci namreč spraševal o prizidku, a med zaslišanji je prisegal, da nesrečnih družin ni izdal on, zato so ga oprostili. Nato je bila zaslišana snažilka Lea Hartog, ki je neki ženski zaupala, da se v stavbi skrivajo Judje in da jo je strah aretacije, če ne pove oblastem. Njeno pričevanje ni bilo pretirano prepričljivo, a policija je po štirih mesecih zadevo zaključila, storilca pa ni našla.

Primer se je znova odprl v šestdesetih, ko je slavni lovec na naciste, Simon Wiesenthal, izsledil uradnika, ki je vodil aretacijo družine Frank. Ta je živel na Dunaju, ime pa mu je bilo Karl Josef Sliberbauer. Bivši gestapovec je Wiesenthalu povedal, da se je Gestapo odzval neverjetno hitro, kar je pomenilo, da je bil ovaduh zaupanja vreden nacist.

Poleg tega je še dodal, da izdajalec gotovo ni bil van Maaren. Tudi Wiesenthal je pristal v slepi ulici in preiskavo opustil. A javnost se je do konca stoletja spraševala in špekulirala, v življenjepisu Ane Frank leta 1998 pa so zapisali, da je bila gotovo kriva prej omenjena čistilka, Lea Hartog. Ta je do smrti trdila, da ni kriva, skrivnost pa je ostala nerazrešena.

Leta 2002 pa je raziskovalka Carol Ann Lee dobila presenetljivo priznanje – ne od storilca samega, temveč od njegove družine. Frankove je izdal nekdo, ki ga je Otto Frank (Anin oče) poznal. Anton Ahlers je spomladi 1941 obiskal Frankove, ko se jim še ni bilo treba skrivati. (Nacisti so deportacije  na Nizozemskem začeli januarja 1942.)

Ahlers je Franku pokazal pismo, ki ga je nekdo poslal v pisarno nizozemske nacistične stranke. V njem je pisalo, da je Frank proti-nacist, Ahlers pa mu je obljubil, da pisma ob zadostni vsoti denarja ne bo razkril. Ahlers je bil že pred vojno razvpit antisemit in član nacistične stranke, med vojno pa je marljivo ovajal Jude in pripadnike nizozemskega odpora.

5. julija 1942, torej pet mesecev po začetku resnega preganjanja Judov, so Margot, Anini najstarejši sestri, ukazali, naj se javi za deportacijo v Nemčijo. Družina se je preselila v skrivališče že naslednji dan, ki so ga že prej pripravili v prizidku za Ottovo pisarno.

V tem času je Ahlersu posel cvetel, nacisti so ga imeli radi in so pogosto koristili njegove storitve. Sanjal je o lagodnem življenju v Nemčiji po vojni, saj je verjel, da bo Tretji rajh zmagovalen. A poleti 1944 se je njegova situacija obrnila. Močno se je zadolžil, prijatelji v stranki pa so mu obrnili hrbet. Brez njih ni bilo ne posla ne varovanja pred sovražniki, ki si jih je bil nakopal čez glavo.

Zato je krvavo potreboval nekaj velikega, da bi se znova priljubil Gestapu in prišel na zeleno vejo. Takrat je Nemčija ponujala 40 zlatnikov za vsakega Juda, kar je za obe družini v hiši Prinsengracht 263 pomenilo 320 zlatnikov. Ahlers naj bi za skrite Jude vedel ves čas, a jih je “prihranil” za hude čase. Zaradi njegove izdaje so umrli trije: Edith, ki je umrla januarja 1945 ter njeni hčeri Ana in Margot, ki sta nekaj tednov pred osvoboditvijo taborišča podlegli tifusu. Otto je preživel in se vrnil v Amsterdam.

Po vojni je Otto Frank na presenečenje vseh oblasti prosil, naj Ahlersa ne zaprejo zaradi kolaboracije z nacisti. Prepiral se je celo s Simonom Wiesenthalom in branil gestapovskega uradnika Silberbauerja, ki naj bi bil zelo korekten in spoštljiv. Wiesenthal je bil zato prepričan, da je Otto točno vedel, kdo je izdal njegovo družino.

Carol Ann Lee, že omenjena raziskovalka, je kot svoj vir navedla prav Antona Ahlersa, zgodbo pa je potrdila tudi njegova družina. Njegov mlajši brat Casper je Carol zaupal, da je bil Anton ponosen na izdajstvo Frankovih in da je iz prizidka ukradel vse, kar ni bilo pribito. Tudi Anton Ahlers mlajši je priznal, da je bil njegov oče obseden z družino Frank in da je oče nekoč pripovedoval o sumljivih poslih, ki jih je Otto Frank sklepal z nemško vojsko in jim bojda prodajal pektin (želirno sredstvo za marmelade). Tudi s to informacijo naj bi Anton izsiljeval Otta, ki mu je vsak mesec nakazal določeno vsoto denarja.

Leta 2003 je nizozemski Inštitut za dokumentacijo zgodbo zavrnilo, češ, da je vse skupaj le hvalisanje nekega kolaboranta, ki je svojo družino prepričal, da je bil del enega najbolj znanih izdajstev 20. stoletja. Sklenili so, da identiteta ovaduha še vedno ni znana. A leta 2013 je Eva Schloss, Ottova pastorka, izdala knjigo, v kateri je povedala svojo verzijo zgodbe. V njej govori o kolaborantki Miep Braams, ki je bila dekle upornika Jannesa Haana.

Miep mu je pomagala skrivati judovske družine, a Jannes je kaj kmalu zaslutil, da njegova ljubezen v resnici dela z nacisti. Mnogo družin, za katere naj bi skrbela Miep, je skrivnostno izginilo ali pa so jih aretirali. Ko je Miep ugotovila, da jo fant sumi, ga je izdala Gestapu, ta pa ga je usmrtil. Kasneje so ocenili, da je Miep Braams izdala več kot 200 judovskih družin, vključno z družino Eve Schloss, katere mati se je po vojni poročila z Ottom Frank. A poudariti je treba, da Eva Schloss ni nikoli povedala, če je bila Miep kriva tudi za izdajstvo Frankovih. Osumljencev je torej veliko, krivda pa ni bila dokazana nikomur.