Belgijski genocid v Kongu, o katerem se ne govori

Katera je vaša prva asociacija ob besedi genocid? Gotovo je to holokavst, v katerem je umrlo do 17 milijonov ljudi ali pa kolonizacija obeh Amerik, v kateri so Evropejci pobili do 100 milijonov duš. A redko se govori o tretjem najhujšem genocidu v zgodovini človeštva, v katerem naj bi umrlo od osem do deset milijonov ljudi.

Spoznajte belgijskega kralja Leopolda II, ki je proti koncu 19. stoletja zasužnjil in si prilastil območje, ki je vključevalo današnje ozemlje Demokratične republike Kongo.

Ker takrat Svobodna država Kongo (76-krat večja od Belgije) še ni imela belega lastnika, si jo je prilastil kralj Leopold II. Ogromni gozdovi so v sebi skrivali neskončen vir kavčuka – surovine, ki ga je industrijska Evropa krvavo potrebovala.

Leta 1876 je kralj ustanovil človekoljubno organizacijo Association Internationale Africaine in se pod pretvezo misijonarstva namenil povečati imperij svoje žepne države. V 23 letih vladanja Kongu so njegovi vojaki pomorili 10 milijonov ljudi, jim rezali roke in genitalije, jih bičali do smrti, stradali in izkoriščali kot zastonj delovno silo. Požigali so vasi, ugrabljali otroke in se znašali nad ženskami. Kralj Leopold seveda ni niti enkrat stopil v to nesrečno deželo.

Da ne bo pomote, Belgija ni bila edina, ki je morila po svetu. V istem času so Britanci klali avstralske domorodce, Američani so pobijali Indijance in Filipince, Francozi so se znašali nad severnim delom Konga, Španci so svoje mačete vihteli po Južni Ameriki, Portugalci po Angoli in Amazoniji, Nemci pa po jugozahodu Afrike. A nihče ni bil tako krvoločen kot belgijski kralj. Njegovi zločini so tako vpili v nebo, da je o njem pisal še sam Sir Arthur Conan Doyle.

Ker niso znali brati, so mnoga plemena v Kongu nevede prodala svoja življenja za kose blaga. Tako se je glasila zloglasna pogodba:

V zameno za en kos blaga na mesec je vsak poglavar obljubil, da bo skupaj s svojimi potomci in nasledniki Združbi za vekomaj dal v last vse svoje ozemlje, ter da bo na vse možne načine pomagal pri delu, izboljšavah ali ekspedicija, ki jih Združba lahko zahteva kadarkoli in kjerkoli. Vse ceste in vode v državi, pravica do pobiranja cestnine, vsa divjad, ribe, rudniki, in gozdovi – vse je v popolni lasti Združbe.

Leopoldova vojska je tako izkoristila nepismenost domačinov, in jih brutalno prebičala, če niso dosegli dnevne kvote v pridobivanju kavčuka. Po dvajsetih udarcih so žrtve navadno izgubile zavest, 100 udarcev pa je bilo smrtonosnih. Omenjena vojska ni bila redna belgijska vojska, temveč zasebna armada plačancev, imenovana Force Publique (Javna sila). Beli poročniki so poveljevali črnim vojakom, med katerimi je bilo ogromno ljudožercev, druge pa so ugrabili v rosnih letih in jim oprali možgane. Če se je katera izmed vasi poskušala upreti imperialistom, so celo vas pomorili z obglavljenjem.

Leopold II je bil nekaj časa najbogatejši Zemljan, saj si je nabral med 100 in 500 milijoni dolarjev (kar bi danes pomenilo slabih 12 milijard dolarjev). Ko je svet izvedel za kruto ravnanje z domačini, je kralja belgijska vlada prisilila, da je leta 1908 državo Kongo prodal njej. Po Leopoldovi smrti leto kasneje je večina bogastva prešla v državne roke.

Belgija je večino svojega današnjega bogastva dobila z izkoriščanjem in genocidom, zato si lahko predstavljamo, da bi bila prestolnica birokracije danes povsem drugačna, če ne bi stala na krvi Konga.