Božič: politični konstrukt in boj proti poganstvu

Božič. Za kristjane je to dan, ko se spomnijo rojstva svojega preroka, za veliko večino (tudi prej omenjene) pa je to le vrhunec “veselega decembra”, v katerem nas vsako leto pričakajo posebni popusti, zabave in stojnice, božični albumi in koncerti, kraguljčki in rdeče čepice na vsakem vogalu ter ponovitve prvih dveh filmov o fantku, ki so ga starši za praznike pozabili doma/v velikem mestu.

Bolj tradicionalnim in pobožnim ljudem ni povšeči, da se je drugi najpomembnejši praznik njihove veroizpovedi prelevil v izgovor za nebrzdano potrošništvo in prekomerno prehranjevanje s sladkorjem. 25. december je le od vekomaj dan Kristusovega rojstva, mar ne?

Mar ne?

Ne. V tem času, ko Zahod praznuje božič, so stari Rimljani praznovali Saturnalije, oziroma festivitet poln dan v čast Saturnu, rimskemu božanstvu, ki so ga zadolžili za kmetijstvo in pridelek. 17. decembra so se tako odpravili v Saturnove templje, ga počastili in mu darovali to in ono žival.

To je bil začetek prazničnega obdobja epskih razsežnosti, ki so si ga lahko izmislili le Rimljani ali sodobni kapitalizem. Množice so se zbrale na trgih in praznovale, v krogu družine so si izmenjali darila in se vrnili na ulice, kjer so dolgo v noč prepevali.

V času “veselega decembra” so zakone o obnašanju pospravili v najgloblje žepe tunik, kar pomeni, da so Rimljani lahko brez kazni kockali po mili volji, popivali na javnih krajih, razuzdanost pa je bila vsesplošno prisotna. Najbolj presenetljivo pa je bilo to, da so gospodarji svojim sužnjem izjemoma dovolili jesti z iste mize.

Nato so določili “gospodarja brezvladja”. Ta je kot v času našega pustovanja nadomestil uradno oblast in nadzoroval veselo anarhijo in opite množice. Za nekaj dni je v velikem imperiju zavladal zakon praznovanja. Grški satirik Lucij iz Samosate (125 – 180 pr.n.št.) je v svojem delu Saturnalia enemu od likov položil v usta:

V tednu moje vladavine je prepovedano vse, kar je resno: posel je prepovedan. Pitje in pijančevanje, hrup in kockanje, imenovanje kraljev in praznovanje sužnjev, golo petje, vzhičeno ploskanje in občasna potopitev zdelanih obrazov v ledeno vodo – to so stvari, nad katerimi gospodujem.

Praznik je sprva trajal le en dan, cesar Avgust (63 pr.n.št – 14 n.št.) pa ga je razširil na več dni. Ko je na prestol sedel zloglasni cesar Kaligula, je praznovanje trajalo že sedem dni, vrhunec pa je običajno padel ravno na 25. december. Ta dan je bil za Rimljane še posebej pomemben, saj so nanj častili boga sonca, ki so mu rekli Sol Invictus (“Nepremagljivo Sonce”). Dan ni bil izbran naključno, saj je zelo blizu dnevu, katerega noč je najdaljša v letu.

V prvih stoletjih so Saturnalije dosegle svoj vrhunec. Ljudje so uživali ob bogato obloženih mizah, v navdušenje množic so se borile gladiatorke, na ogled so postavili čudovite eksotične ptice, nočno nebo je osvetljeval ognjemet, lokalni pritlikavci pa so priredili lažne borbe.

Saturnalije so bile najljubši praznik rimskih množic, dokler se cesar Konstantin ni spreobrnil v krščanstvo in leta 312 ustavil preganjanje kristjanov. V času njegovega vladanja je med krščanstvom in poganstvom potekal hud boj za nadvlado in vsem je jasno, kdo je zmagal.

Okrog leta 336 so kristjani praznovali prvi božič. Dan, ki so ga izbrali za praznik, ni dejanska obletnica Kristusovega rojstva, ki naj bi se dogodilo tri stoletja prej. Datum ni omenjen ne v Svetem pismu ne v kredibilnih zgodovinskih virih. Judovska tradicija je namreč prepovedovala praznovanje rojstnih dni, saj naj bi takšno početje bilo stvar poganov. To, da so cerkveni očetje ustvarili praznik praznovanja rojstnega dne (torej pogansko navado), da bi se borili proti poganstvu, je posebna vrsta ironije.

Do četrtega stoletja je bilo krščanstvo že močno uveljavljeno v Rimskem imperiju, “poganske” veljake pa so kmalu nadomestili krščanski. Vladajoči sloj se je nato odločil, da je treba praznovanje Saturnalij ukiniti in jih nadomestiti z novim praznikom. Kot rečeno, 25. december ni bil izbran naključno, temveč silno taktično.

Z nadomestitvijo enega praznika z drugim – na isti dan, so se lahko zabave željne množice brez težav prilagodile. Mnogo običajev iz ukinjenega praznika so uporabili v praznovanju božiča, da se ljudje ne bi preveč pritoževali. Panem et circenses, mar ne?

Krščanska elita je z eno potezo počasi izbrisala spomin na priljubljen poganski praznik in okrepila priljubljenost svojega novega praznika. Z drugimi besedami: praznik je ostal – darila, pitje in bogata jedača so ostali, le cilj čaščenja se je spremenil. V božičnem času so Rimljani še naprej upoštevali zakone razgrajanja in razuzdanosti, a namesto žrtvovanja bogu Saturnu, so se spomnili na rojstvo nekega Nazarečana.

Obdarovanje in vsesplošna radodarnost (sužnje so zamenjali ubožni) je ostala in se je močno prijela božiča in takšno vzdušje velja še danes. A božič je rezultat politične preračunljivosti in igra moči. Širne množice so z relativno lahkoto spreobrnili v novo religijo, kar bi se lahko končalo z veliko več krvi, ako bi praznike povsem ukinili.

Ko se je v okviru starodavnega praznovanja začel nov kult osebnosti, je lik Kristusa počasi pridobival na verodostojnosti in priljubljenosti. In če vas kdo vpraša, kako se strokovno reče nadomestitvi (oziroma mešanju) verskih običajev: sinkretizem.

Pojav ni tako redek, mimogrede. Ko je Aleksander Veliki širil meje svojega imperija, je ob tem zmešal vse sorte verovanj in idej: perzijske, egipčanske in mezopotamske zgodbice in rituali so se pogosto zmešali v nekaj novega. Še Sigmund Freud je pisal o tem.

V zbirki esejev Mojzes in monoteizem, je razmišljal, da je judovska vera najverjetneje rezultat združevanja Mojzesovih privržencev s starodavnim monoteističnim plemenom, ki je častilo vulkanskega boga Jahveja. Krščansko božanstvo, ki si ga vsi predstavljajo kot osivelega bradatega patriarhalnega očaka, temelji neposredno na Zevsu. Sinkretizem povezuje zgodovino religij in vladarjem pomaga obvladovati množice pri resnejših obratih paradigme.

V večini primerov mešanja religij se ne združujejo zgolj navade in rituali, temveč tudi temeljna verovanja. A krščanstvu se je uspelo priplaziti v domove “poganov” in ohraniti svoje dogme in pravila.

Med Konstantinovo vladavino so cerkveni očetje uporabili tudi prej omenjeno “Nepremagljivo Sonce” in ga nadomestili s Kristusom, le da so mu nadeli ime “Sonce pravičnosti” (npr. Mal 3,20). Ko so cerkveni očetje določili 25. december kot rojstni dan Jezusa Kristusa, so morali postaviti še druge praznike. 25. marca, torej devet mesecev pred rojstvom, so postavili praznik Marijinega oznanjenja, oziroma dan, ko je angel v 13-letno Marijo postavil zarodek bodočega odrešenika.

Ob pogledu na nebrzdano potrošništvo veselega decembra zato pobožni ljudje težko rečejo, da se je božič izpridil in sekulariziral (glej: Vojna proti božiču, via Fox News). Božič se v nekaj dekadentnega ni spremenil, ampak je to postal znova. V supermarketih manjkata le še odkrito pijančevanje in golo petje.