Caravaggio je ime, ki ga vsi poznamo iz likovne vzgoje oziroma umetnostne zgodovine, najdemo ga na vseh seznamih vplivnih genijev, ki so spremenili slikarstvo. Michelangelo Merisi da Caravaggio je bil rojen leta 1571, istega leta kot Johannes Kepler, v Milanu, ko je mesto bilo še pod Španci. Večino časa je preživel v Rimu, kjer je s povsem novimi pristopi navdahnil barok in vplival na slikarje kot so bili Rubens, Rembrandt, in Bernini. Rad je uporabljal tehniko chiaroscuro (močan kontrast med svetlobo in temo), predvsem pa je stavil na realizem in dramatično uporabo svetlobe.
Christopher Nolan renesanse
Renesansa pred njim je bila čas estetskega idealizma in še tako grdi subjekti (umor, posilstvo, mučeništvo) so bili le še ena priložnost za lepoto. Vse je moralo biti čudovito, predvsem človeška telesa. A če je Michelangelo Buonarroti svoje muze iskal v klasični Grčiji, jih je Michelangelo da Caravaggio iskal v bordelih, gostilnah, in stranskih ulicah. Starodavne svetopisemske zgodbe je interpretiral tako, da so se zdele sodobne. Ko si je zamislil prizor, je najel potepuhe, prostitutke, in pijance, jih postavil kot igralce, in jih čim bolj realistično naslikal.
Včasih ga je ta nov pristop tudi tepel. Leta 1601 je papežev pravnik Cherubini za svojo kapelo v karmeličanski cerkvi Santa Maria della Scala naročil sliko, ki prikazuje smrt Device Marije. Ko je po petih letih dokončal skoraj štiri metre visoko sliko, je povzročil manjši škandal, župnija pa je sliko zavrnila. Težava je namreč bila, da je Caravaggio Odrešenikovo mater naslikal preveč realistično in brez kančka dostojanstva. Marija je le mrlič. Nikjer ni zlatega sija ali oblačkov z angelčki. Le skoraj enobarvno, preveč človeško žalovanje. Brezup, realizem življenja, ter sence so nadomestili Rafaelove širne pašnike s sončnimi žarki, nebeškimi zbori, in zdravo zavaljenimi angelci.
Takoj po Smrti Device je za papeža in baziliko svetega Petra naslikal Devico Marijo z Jezusom in sveto Ano. Ta slika je sicer nekaj časa visela v cerkvi, a so jo zelo hitro umaknili, kupil pa jo je kardinal Borghese. Zakaj? Kljub temu, da je mali Jezus na sliki stopil na zlodejevo kačo, je Caravaggio njegovo babico, sveto Ano, naslikal kot zgubano starko, Marija in Jezus sta bosa (imel je namreč tarantinovsko veselje nad stopali), Jezus je povsem gol in neobrezan, Marija pa ima dekolte, ki ni bil po standardih Vatikana.
Caravaggio je bil za slikarstvo to, kar je Christopher Nolan za Batmana; kar je bila Nirvana za glasbo; kar je bil Hemingway za književnost. Dovolj je bilo naivne barvitosti in idealizma – čas je bil za realizem, ki ima vonj po dvorišču za oštarijo.
Zločinec med umetniki, umetnik med zločinci
Caravaggio je torej v umetnost prinesel srhljiv realizem in nasilje. Kar poglejte si zgornjo sliko, na kateri Judita obglavlja asirskega generala. A tudi sam umetnik je bil nasilen in brutalen. Pred sodnika so ga poslali vsaj enajstkrat. Pisal je škandalozne in žaljive pesmi, v natakarja je vrgel krožnik z artičokami, ljudi je napadal z mečem, nato pa je moral zaradi umora bežati iz Rima.
Ko je v kugi izgubil oba starša, je v zgodnjih dvajsetih zapustil Milano in šel v Rim, kjer je začel prodajati slike. V zadnjih letih 16. stoletja je postal slaven zaradi talenta in zloglasen zaradi popivanja, kockanja, pretepanja, in nošenja meča. Med letoma 1598 in 1601 so ga aretirali, ker je bil brez dovoljenja oborožen, ker je nekoga premlatil s palico, in ker je nekoga drugega napadel z mečem.
V tistem času je slikar Giovanni Baglione pristal na njegovem seznamu sovražnikov, ker je bil menda njegov tekmec. Govorilo se je, da je Caravaggio plačal nekaj mož, da bi ga umorili, leta 1603 pa ga je Baglione tožil zaradi obrekovanja. Caravaggio je bil namreč navdušen, da ljudje niso sprejeli Baglionejeve oltarne slike, zato je napisal nekaj zbadljivih pesmi in namignil, da si z njimi briše zadnjico in da jo bo skril v intimne dele soproge njegovega prijatelja. (Par stihov si v angleškem prevodu lahko preberete tu.) Caravaggio je moral za dva tedna v keho.
Nato je šel pred sodnika, ker je v natakarja iz nekega razloga vrgel krožnik z artičokami; ker je razbil okna na hiši, v kateri je bil podnajemnik, potem, ko mu je stanodajalka zasegla pohištvo po šestih mesecih neplačane najemnine; ker je v stražmojstra metal kamenje; ker je zmerjal oficirja; in ker je užalil mimoidočo gospo in njeno hčer. Za nekatere naštete dogodke je prav tako preživel nekaj časa za rešetkami. Nekateri viri celo poročajo, da se je poškodoval v svojem stanovanju, ko je padel na lasten meč.
Maja 1606 pa se je zgodil umor. Fillide Melandroni je bila toskanska lahkoživka, s katero je Caravaggio rad preživljal čas in jo uporabljal za model. Ona je Judita na zgornji sliki. Usodnega pomladanskega dne jo je užalil premožen gangster in njen zvodnik Ranuccio Tomassoni, Caravaggio pa tega ni dobro sprejel.
V tistih časih je bila navada, da je moški, ki je užalil drugega moškega, tvegal porezan obraz. Če je užalil žensko, je običajno sledila kastracija proti volji nesramneža. Točno to je nameraval narediti Caravaggio, a mu načrt ni povsem uspel, saj je predrzen nesrečnik prej izkrvavel. Papež ga je obsodil na smrt in vsem, ki bi ga na ulici prepoznali, dovolil, da ga obglavijo. Caravaggio je nemudoma pobegnil v Neapelj, nato pa na Malto.
Smrt v sumljivih okoliščinah
To, da ga Rim lovi in hoče ločiti od glave, ni pomenilo, da Caravaggio naenkrat ne bo več samouničevalen. Na Malti je še naprej služil s slikanjem, uspelo pa mu je postati tudi vitez. To je pomenilo, da mu ni več treba skrbeti zaradi obsodbe na smrt.
Seveda se je le mesec po prejemu naslova sprl z drugim, vplivnim in zelo pomembnim vitezom, ki je slišal na imenitno ime Fra Giovanni Rodomonte Roero. Menda ga je dobro premikastil, zato je spet pristal v zaporu, kljub temu, da je imel med vitezi nekaj dobrih prijateljev. Ker se mu je zdelo, da bo novica o umoru zvodnika v Rimu prej ali slej dosegla Malto, je nekako pobegnil iz zapora in se skril na Siciliji, nato pa ga je preganjavica gnala v Neapelj. Skoraj eno leto se je zdelo, da je varen, a nekega večera ga je pred gostilno pričakal Roero oziroma njegovi plačanci, in mu grdo zmaličil obraz. V Rimu se je razširila govorica, da je Caravaggio umrl.
Caravaggio je bil na srečo živ, a se je odločil, da je čas, da se vrne domov in papeža prosi za pomilostitev. Na poti iz Neaplja so ga aretirali in izpustili, nato pa se je moral v mestu Port’Ercole ustaviti. Staknil je namreč vročino, 18. julija 1610 pa je umrl. Dolgo nihče ni vedel, kaj je bil vzrok za smrt, govorilo pa se je o sifilisu, malariji, okuženi rani, ali zastrupitev s svincem v barvah. Šele pred nekaj leti so izkopali njegove kosti in opravili forenzično preiskavo, v kateri so ugotovili, da ga je pokopala sepsa (natančneje zlati stafilokok), ki jo je staknil med usodnim pretepom. Leta 2002 je Vatikan objavil dokumente, ki so malteškega viteza oprali krivde, in dokazali teorijo, da je Caravaggia v resnici dala umoriti bogata družina Tommasoni iz maščevanja za umor zvodnika.
Uganete, kdo je po njegovi smrti napisal biografijo? Nihče drug kot Baglione, ki ga je Caravaggio rad žalil. Le kaj je napisal?
