Winston Churchill je bil veliko stvari, a če kaj ni bil, ni bil abstinent.
Vse zgodbe o njem se tako ali drugače vrtijo okrog Johnnie Walker viskija, šampanjca ali gina, a skoraj gotovo so epske pripovedi o njegovem alkoholizmu prenapihnjene. Churchill je bil rodoviten pisec in govorec, in ko je bil državnik, je imel natrpan urnik, ki bi ga bilo nemogoče obvladovati pod gasom. Obenem je zelo malo dejanskih poročil o tem, da bi Britanski Buldog bil pod vplivom v javnosti.
Kar ne pomeni, da ni pil, seveda. Prijatelji in sodelavci so često omenjali, da je neverjetno dobro prenašal alkohol in da se je tudi sam rad pošalil na račun svoje ljubezni do špiritov. Navzlic temu lahko sklepamo, da je uživanje taktično razporedil čez cel dan, njegova konstitucija pa mu je dovolila večje količine kot povprečnemu pivcu.
A mitologija je pogosto zanimivejša od resničnosti, zato je polovica najbolj znanih ljubiteljev viskijev, Rex Williams, skupaj s komikom in navdušencem nad politikom, Andrewom Heatonom, poskusil piti kot Winston Churchill.
Možakar, ki je menda dejal, da je iz alkohola izvlekel več kot je alkohol izvlekel iz njega, je kot rečeno vsako jutro začel z viski highballom, čez dan pa je pokadil tudi 10 cigar. Zanimivi so na primer tudi Churchillovi stroški. Seznam, ki je bil sestavljen marca 1937, je naštel 180 steklenic šampanjca Pol Roger, 20 steklenic šampanjca druge znamke, več kot sto steklenic vina Clairet, 117 steklenic Sauternesa, 13 steklenic brendija, ter sedem steklenic viskija.
In kako naj bi bil videti povprečen dan?
Za zajtrk je slab deciliter Johnnie Walker Red viskija zalil z gazirano vodo in recept ponovil po potrebi, medtem ko se je v postelji pripravljal na dnevne obveznosti. Neke sorte mikro-doziranja, ki je danes tako priljubljeno. Njegovo bajeslovje pravi, da je viski highball vzljubil, ko je bil mlad vojak v Pakistanu in je hotel vodi dodati okus. Preizkusna zajčka v videu sta po jutranji dieti jantarne škotske pijače igriva, ne pa še nasilna.
Kosilo je bil čas za šampanjec. Churchillu je najbolj dišal Pol Roger (katerega danes najbolj prestižna izdaja se imenuje po državniku), v zbirki pa so se našli tudi Giesler, Moet et Chandon, in Pommery. Najraje ga je pil iz srebrnega vrčka. Kot digestiv, ki je pognal prebavo, si je privoščil še konjak. Njegov najljubši je bil Hine.
Kosilu je sledil dremež, ki je verjetno bil ključni faktor funkcionalnega alkoholizma, in Churchill si je pogosto privoščil do uro in pol spanca. Ko se je zbudil, je bil običajno čas za klasično angleško čajanko, le da se je Winston vrnil k dopoldanski pijači, viskiju z gazirano vodo.
Ob večerji je nadaljeval vzorec in si privoščil še več šampanjca in konjaka. YouTube alkohol znanstvenika v tej fazi zdelana skleneta, da takšna pivska dieta ni vzdržna, vsaj ne za njun kaliber. Takšnega zalivanja seveda ne priporočam nikomur.
Se pa zanimivosti okrog Churchilla in alkohola tu ne končajo.
Churchill je bil znan po pitju martinijev, posebej, če v njih ni bilo vermuta (šaljivec), a v resnici niti koktejlov niti gina ni maral. Te je pil le na obiskih v Beli hiši, kjer jih je z veseljem pil Roosevelt. Kot rečeno mu je bil veliko bolj pri srcu šampanjec, in eden od biografov je izračunal, da je v svojem življenju moral popiti nad 42 tisoč steklenic penečega. Feldmaršal Harold Alexander (znan kot zadnji britanski vojak, ki je zapustil Dunkerque) je pogosto pripovedoval, kako je Churchilla in njegovo družino gostil v svoji italijanski vili, in kako jim je uspelo v manj kot treh tednih izprazniti skoraj sto steklenic šampanjca.
Če sta torej poskusna zajčka na koncu omagala, je treba za Winstona skleniti, da je bil pivec na dolge proge in ne šprinter. Včasih pa je dobro podvomiti tudi v mitologijo.
