27. oktobra 1917 se je po “čudežu pri Kobaridu” končala Soška fronta in več kot dva milijona italijanskih vojakov (ter 400 tisoč civilistov) se je pognalo v beg v srce Italije. Tri dni prej se je namreč začela poslednja, dvanajsta bitka, ko so Avstrijci v deževni noči ob dveh zjutraj z vsemi močmi iz Bovške doline pritisnili proti jugu, da bi dokončno pregnali “laškega sovraga”. Med dvanajsto soško bitko so prvič uporabili izpopolnjeni “blitzkrieg”, ki se Nemcem na začetku vojne ni obnesel. Obe strani sta silovito obstreljevali ena drugo, uporabil pa se je tudi plin. V zadnjih dneh oktobra 1917 je v idilični dolini reke Soče izbruhnil pekel. Zadnji italijanski vojaki so šila in kopita pobrali 28. oktobra ob pol enajstih, v Soški dolini pa je po 888 dneh zavladal mir.
15. novembra 1917 je tako v Slovencu izšel zapis anonimnega poročevalca z naslovom Črtice o Kobaridu. V njem je slavil osvoboditev kraja pod Krnom in celotne Soške doline, obenem pa je zbadal Italijane in njihove vojake.
In spet si naš, Kobarid in Kobariško, ti domovina toliko naših veleumov, domovina Gregorčičev, Rutarja, Krilana-Pagliaruzzija, Volariča in drugih mnogih. In ti Kobarid naj bi bil “Italia nuova”, ti, ki si biser slovenske zemlje, ti, ki hraniš drage kosti našega preljubega pesnika Soče, ki mu je vsaka mišica drhtela za slavo domovine, zedinjene domovine! In v tebi naj bi se s silo zatrla premila slovenska beseda, v tebi, pod sivim Krnom, kjer o se rodile najlepše in najslajše slovenske pesmi? Nikdar ne!
O, naj te s slemena zdaj razritega in od sovraga toli razoranega Kolovrata še enkrat s srčnimi očmi objamem, preljuba, prelepa, divna Kobariška dolina, ovenčana s prekrasnim vencem gora, predno stopim dol v tvoje srce, v Kobarid, v naš Kobarid! Kako rad bi izlil v ta spis vse srne občutke, ki so mi polnili srce, ko sem zrl dolino z viška, ko sem stopal po Kobaridu zopet čez dve leti in pol. Tudi temu pride čas, zakaj naša uboga domovina, ki je toliko trpela, mora biti opisana v njeni preveliki bôli v besedi in sliki. Naj ostane to v opomin našim zanamcem, da jo bodo tem bolj, tem srčneje ljubili, s srcem, v dejanju ljubili. Za zdaj pa zadostuj, kot za mimogredé, nekaj najvažnejših vsezgledov in spominov na dve in polletno dobo laškega navala.
Lahi prihajajo.
V strahu so se bližali tiste dni, okoli 25. maja 1915, Lahi Kobaridu, kdo ve, ni li tam naših vojakov? Pogumne duše! No, slednjič so došli, prepričani, da je Kobarid brez vsakega gospodarja. Došel je Colonello (polkovnik) Inegrotto Pericle s svojim štabom in oddelkom. Nasproti so mu šli kobariški veljaki, gosp. dekan Jurij Peternel, g. kaplan, g, župan, g. notar, g. nadučitelj in še drugi občinski možje. Kakšna je bila preskrba? Ljudstvo, ki je ostalo večinoma doma, je vojaška uprava dobro preskrbovala. Vse je bilo po ceni razven sladkorja in – drvi; le-te so šle na tehtnico! Siromaki so dobivali živež zastonj. Največ so dobivali riža, ki je bil po 20 centezimov (vinarjev) kilogram, dalje makaronov (testenin), manj pa krušne moke, zlasti zadnje čase. Za zabelo jim je služilo izvrstno oljčno olje. Prešičev niso v celem okraju smeli rediti – baje zaradi bolezni. Posebno so skrbeli za šolsko mladino. Zakaj tako, o tem kasneje. Vsi otroci so ostajali čez poldan v šoli, oziroma na vrtu, dvorišču in vsi so dobivali kosilo v šoli brezplačno, istotako tudi južino.
Kako so Lahi zaupali ljudstvu.
Kobaridci so se bali, da bodo morali od doma v Italijo ali kam v kobariški kot, kamor so odšli deloma tudi ljudje iz Drežnice, Libušenj, Iderskega, Mlinskega in Smasti. Do večera prvega dne je bilo mirno, pod večer pa naenkrat pokliče vojaško poveljstvo g. dekana, kaplana in sploh vse veljake trga v Gruntarjevo hišo. Kaj bo? Prebero jim pismo neke ženske, da so mnoge hiše podminirane. Je-li bilo pismo res doposlano poveljstvu ali le v njegovem uradu sestavljeno, se ne ve, a vsi možje so bili devet ur zaprti. medtem je vojaštvo preiskalo vse dotične hiše , a ker ni našlo nič sumljivega, je može izpustilo. Ko je drugo jutro g. dekan vstal, je videl na vrtu pod oknom vojaško stražo, drugi možje so pa istotako ostali pod vojaškim nadzorstvom. Hujšega ni bilo. Vedel je pa vsakdo, pri čem da je. Trebalo je največje previdnosti in te so se držali do konca.
Ljudstvo se je držalo čim mogoče doma, da ni dajalo ni najmanjšega povoda kakemu sumničenju. Zanimivo je, da sta si na primer g. dekan in g. kaplan ogledala ceste in druge zgradbe ob krnskem pobočju in proti Mrzlemu vrhu – seve z daljnogledom – šele zdaj po odhodu Lahov! Tudi nista hodila ne v podružnice ne v podružniške šole, razen v nujnih slučajih. Občinsko upravo je vodil laški častnik, starešini in župan niso imeli nikdar odločilne besede. In ko so končno Lahi zbežali, kar jih ni bilo zajetih, je ta častnik-župan odnesel s sabo tudi veliko občinskega denarja.
Lice Kobarida pod Lahom.
Lahi so dali pobeliti večinoma vse hiše in so tako zabrisali ali pa oddrgnili vse slovenske napise. Ulice so dobile laška imena: Via Vittorio Emanuele, via Cividale, itd. Hoteli so pač zabrisati vsako sled slovenstva. Čudno pa, da je ostal Volaričev spomenik nedotaknjen in tudi spominska tabla na njegovi rojstni hiši! V občini je imela veljavo le laščina in vse tiskovine so bile samo laške. In šola? To, “ljudsko šolo”, so prekrstili v “Educatorio”, vzgojevalnico. Gospod nadučitelj in drugo učiteljsko osebje ni smelo več učiti. Gospod nadučitelj je bil uradnik pri komisariatu. Nastavljene so bile nove, docela laške učne moči. Pouk je bil izključno laški. In brihtne kobariške otroške glavice so kmalu čebljale po laško. Namen je bil pač, otroke popolnoma preroditi v laškem duhu. In da bi čim bolj pridobili tudi njihova srca, so jim dajali celo kosilo, po kosilu pa so pod vodstvom učiteljev in učiteljic po dvorišču skakali in igrali vse mogoče igre. Ob velikih slovesnostih, zlasti ako je prišel kralj, kraljica ali kak drug visok dostojanstvenik ali pa v dan kakega laškega narodnega praznika, na primer 20. septembra, so otroci nastopali v paradi in imeli vsi laške kokarde, na katerih je bilo vtisnjeno Srce Jezusovo (!) in so nosili tudi laške zastavice. Skratka: polaščevalo se je tako sistematično, da je g. dekan izrazil bojazen, da bi se potom v 50 letih Kobarid odtujil slovenstvu!
(Preberite si tudi, kako je bilo videti življenje v Posočju pod Italijani.)
Kobarid na veke laški!
Tako je sklenila laška vlada. Nobeni zahtevi in drugačnemu sklepu evropske, oziroma svetovne mirovne konference bi se ne bila vdala Italija.In naše ljudstvo? želelo si je stare vlade, hrepenelo po nji z vsem srcem. Ni pa vedelo, kako pride zopet pod Avstrijo. Čitalo je le laške liste, iz teh pa si ni moglo stvarjati kaj upanja, da se to težko vprašanje vojaškim potom reši. Avstrija je na tleh, poročila o enajsti ofenzivi so bila silno pretirana, za Avstrijo uničujoča. Videli in vedeli so za silne priprave laške na dvanajsto bitko, itd. Upali so slednjič le na mirovno konferenco, dobro vedoč, da se Avstrija ne odreče slovenskim krajem in da jo bodo v tem podpirale tudi druge pravičnejše države na podlagi samoodločbe narodov.
Svojo odločno voljo so dali Lahi čutiti Kobaridcem zlasti na vernih duš dan 1915. Nad cerkvena vrata so pritrdili veliko tablo z napisom:
“Per rivendicare i termini sacri che natura pose a confine della patria affrontarono impavidi morte gloriosa il loro sangue generoso rende sacra questa terra redenta 2. novembre 1915.”
Ali po slovensko:
“Da bi zopet priborili svete meje, ki jih je narava postavila v mejnike domovine, so se postavili v boj neustrašeni. Slavna smrt, njihova plemenita kri vrača sveto zemljo to dorešeno 2. novembra 1915.”
Ta tabla je bila vsa okrašena z laškimi trobojnicami, sredi cerkve pa velik katafalk (mrtvaški oder), tudi ves v laških zastavah, vsi vojaki istotako s kokardami in naši ubogi otroci slovenski tudi. Morda je bil celo oltar trobarven, – to sem pozabil vprašati! Pa še to. Prekrasno pokopališče vojaško so zgradili Lahi poleg civilnega. Gori omenjeni napis, oziroma tabla, je zdaj na kašči g. dekana, prepis pa na mrtvašnici pokopališča. Sredi pokopališča je krasen oltar iz betona, v sredi pa napis: “Agli eroi della Nuova Italia la patria riconoscente.” (Junakom Nove Italije domovina hvaležna.”
Vse to presega pa izredno krasen relief nad impozantnim vhodom na pokopališče. Bog Oče sedi na levi, Bog Sin na desni, Bog Sv. Duh je nad obema, med vsemi tremi je pa Italija z Jadranskim morjem, Tirolsko, Goriško, Trstom, Istro in Dalmacijo. Vse tri svete osebe gledajo to sveto Italijo in Bog Sin kaže s prstom na Trst in sploh na vse te neodrešene dežele! Domišljijo pač ima Lah! Gorje, ako bi imel tudi tako mogočno pest! Upam, da Avstrija in kobariška občina ohranita na veke ta prelepi relief, da bo mogel Lah in ves svet še v daljnih stoletjih spoznavati na njem, kako je Bog Sin, sodnik, kaznoval laško prevzetnost in – da naravnost rečem – bogokletje laško!
(Preberite si tudi, kako so med vojno poitalijančevali slovenska imena.)
Vojaško pokopališče.
Še par opomb o njem. Zgrajeno je poleg starega kobariškega in ž njim združeno v eno. Dolgo je okoli 130 korakov, široko, samo vojaško, okoli 50 korakov. Urejeno je vzorno in je bilo že za časa laške vlade skoraj napolnjeno. Častniški groboi imajo vsi obliko sarkofaga, ki je s križem vred lično izdelan iz betona. Prvi grob pri vhodu je grob že v početku omenjenega Colonella Inegrotta Pericle. Edini avstrijski grob ima napis: “Soldato austriaco Hoffman Joseph 11/6 1915“. (Edini okrašen z rožami, kar pokaže na kobariško mnenje o Italijanih.) Za nas zanimiva sta pa dva groba slovenska. Na lesenem križu je napis iz samih žebljev: “Matelič Giovanni, Knez Antonio da Ternova, 16/8 1915“. Matelič je bil orožniški asistent četovodja, ki se je ob odhodu naših iz Kobarida – kdo ve zakaj – ni umaknil in se je skrival pri znancu Knezu na Trnovem (ob Soči). Ko so ga Lahi zalotili, so ustrelili oba kot osumljena špijonaže. R. I. P.!
Kobarid rešen.
Lahi so vedeli prav natančno za uro naše ofenzive, a so se zanjo malo brigali, ker so bili docela prepričani, da njihovih črt ne prebije nihče. Precej razburjeni pa so bili, ko so začele padati granate v bližini Kobarida. Mnogo jih je bežalo proti dreženskemu krasnemu soškemu mostu in ž njimi vred tudi precej civilnega prebivalstva. Toda v tem so se že oglašale nemške strojnice od bližnjega Iderskega Nastala je velikanska zmešnjava. Lahi so se nakrat zbali, da pridere sovrag od Kamna tudi in brž so razstrelili omenjeni most ter zbežali. Kdor je ušel, je ušel. 40.000 vojaštva v krnskem pogorju je bilo vsled porušenega mosta odrezanega, v Kobaridu samem pa ni bilo čez kratko ni duha ni sluha več o Lahu.
Sedanji Kobarid.
Kjer je nedavno žuborelo in črvčalo le laščine, se glasé zdaj vsi mogoči jeziki. Vse ulice so polne, a le vojakov, naših in nemških, domačina pa komaj uzreš tu in tam. Držé se najraje doma. Kaj bi pač delali in množili gnječo, ko je je že itak dovolj in – tako so bili vajeni že za prejšnjih laških časov, tako jim tudi zdaj najbolj prija, dokler ne bodo zopet sami gospodarji svojega, nekdaj tako razposajeno veselega trga. Za nekaj pa so se Kobaridci pa le pobrigali. Koj po odhodu Lahov so takoj prekrstili ulice in zbrisali laške napise po njih. Imena ulic so ta-le: Gregorčičeva, Cesarja Karla I., Erjavčeva, Volaričeva, Prešernova, Ozka ulica, Koroška, Goriška, Kilanova, Breg, Soška cesta, Humska pot, Sv. Antona pot, Dušca, Ježa. Po ulicah je precej cesarskih in slovenskih zastav, več jih ni dobiti. Po skladiščih in bolnišnicah so poleg prejšnjih laških zdaj tudi nemški napisi.
Tu in tam je nalepljen tudi svarilni oglas generala Belowa, a ta je le nemško-laški, pač najboljši dokaz, da vojna svarila za naše vseskozi lojalno in pošteno ljudstvo sploh niso potrebna! Grb na sodniji je že spet obešen, čeprav ni v trgu še sodnika in sploh nobene civilne oblasti. Trgovine ni nobene, gostilne tudi ne, ker menda nimajo kaj točiti. Za bolnišnico zelo skrbe kobariška dekleta. Izprva zlasti so jih zalagala z vsemi potrebščinami – dokler njim samim le-teh ni zmanjkalo.
Gospod dekan Jurij Peternel.
Po dveh in pol letih nam je zdaj sicer vsak količkaj znan Kobaridec zanimiv, najbolj med vsemi pa gotovo gosp. dekan. Mož ima 73 let. Pred vojno je bil vedno bolehen, a kljub temu, da jih je moral pod Lahom mnogo, mnogo prestati, je čudovito čvrst. Potreben je bil pač ubogemu ljudstvu in okraju in sploh vsemu slovenskemu zasedenemu ozemlju, čegar vrhovni cerkveni poglavar je bil, podložen in odgovoren naravnost sveti stolici v Rimu. Z vso vestnostjo je izvrševal svojo službo. Cel mož je bil, mož, kot je pel Šimen Gregorčič o njegovem predniku dekanu Andreju Jekšetu. Gosp. Peternel je nastopal proti Lahom ves čas odkrito kot odločen Slovenec in Avstrijec in kot dober dušni pastir. V šolo ni hotel hoditi in poučevati krščanski nauk laško našo ubogo slovensko mladino, g. kaplan Reja istotako ne. Učila sta verouk slovenski v cerkvi. Čeprav je bil g. dekan stalno v nevarnosti, da ga internirajo v Italiji in je imel z vojaškimi oblastmi obilo posla in sitnosti, ostal je v svojem nastopanju, čeprav skrajno previden, vendar vedno trd in neomajen in – spoštovali so ga zato vsi ter pustili doma.
Laški kralj je bil večkrat v Kobaridu, a g. dekan ga ni šel nikdar pozdravit in ga sploh niti videl ni nikdar. Čast mu! Bog ga ohrani še dolgo in v krvavo zasluženem miru. Enako previdno in odločno se je napram Lahom vedel tudi g. kaplan Reja, g. nadučitelj in tudi drugi možje veljaki. Nas vseh najsrčnejša želja je pa ta, da bi čim prej zopet zavladal mir, da bi se vsa prelepa Soška dolina in vsa Primorska zopet kmalu dvignila iz razvalin, oziroma si opomogla od neštetih vojnih ran ter skupno z vso Slovenijo živo pokazala svetu, da je naš narod narod junakov, da ljubimo svojo zemljo in svojo domovino.
