Pred natanko 75 leti, 6. junija 1944, so se zavezniške sile (Američani, Britanci in Kanadčani) izkrcale v Normandiji in izvedle največjo invazijo z morja v zgodovini. S to potezo se je začelo osvobajanje Francije in Zahodne Evrope izpod nacističnega jarma. Na petih sektorjih normandijske obale v dolžini 80 kilometrov se je izkrcalo dobrih 150 tisoč mož. V peklenski bitki je umrlo 4.414 zaveznikov, izgubili pa so 185 tankov. Na nemški strani je bilo žrtev nekje med štiri in devet tisoč.
Pri načrtovanju in izvedbi takšne operacije je seveda na tisoče spremenljivk in operacija Overlord bi prav lahko bila popolna polomija.
Nemci so pričakovali angleški napad, zato so obalo ob Atlantiku močno utrdili. Zavezniki so invazijo začeli načrtovati leta 1943, ko so se Roosevelt, Churchill in Stalin dogovorili, da se na zahodu odpre nova fronta in tako razbremeni sovjetske sile na vzhodu. Načrtovalci so v ožji izbor dali Bretanijo, polotok Cotentin, Normandijo in Pas de Calais. Slednjega so zavrnili, ker je bil zaradi bližine Otoku močno utrjen; Bretanijo in Cotentin pa so črtali, ker bi lahko obe lokaciji zlahka odrezali. Kljub mnogim preprekam je bila naposled izbrana Normandija.
V invazijo so vključili 39 divizij iz Združenih držav, Velike Britanije, Kanade, Poljske in Francije. Na angleški obali so tako morali zbrati neverjetno število plovil, letal in oklepnikov.
Pretentaj Švaba
Medtem ko je Erwin Rommel poskrbel, da je bila obala ob Atlantiku utrjena z artilerijo, strojničnimi gnezdi, bunkerji, minskimi polji, bodečo žico in protitankovskimi ovirami, je bila večina nacističnih sil zbrana v Pas de Calaisu. Kot rečeno je kraj najbližje Veliki Britaniji, zato so Nemci invazijo pričakovali tam. Točno to so zavezniki hoteli.
V okviru operacije Stražar so izvedli več misij, s katerimi so hoteli pretentati nemške obveščevalce glede časa in kraja izkrcanja. Oddajali so lažna radijska sporočila, ki so govorila o invaziji na Norveškem; na območju Kent v Angliji pa so ustanovili lažno armado, s čimer so hoteli Nemce prepričati, da bodo napadli Calais. Vsa sporočila, ki so jim Nemci prisluškovali, so zavezniki prek zemeljske linije preusmerili v Kent, nato pa jih oddajali preko radia. Sam general George Patton, ki naj bi vodil to armado, je bil stacioniran v Angliji vse do 6. julija.
Na predvečer izkrcanja je posebna enota SAS nad mestoma Le Havre in Isigny spustila lažne padalce, obenem pa so letala RAF v okolici odvrgla radarsko vabo iz kovinskih koščkov, zaradi česar so nemški radarji mislili, da se bliža flota sovražnikovih ladij. Enake prevare so izvedli tudi blizu kraja Boulonge-sur-Mer in območja Pas de Calais. Poleg tega so francoski partizani na številnih krajih poškodovali nemško telefonsko povezavo in še bolj povečali zmedo med Nemci.
Zanimivo je, da je eden od Rommlovih poveljnikov, feldmaršal Rundstedt, ki ga Hitler sicer ni maral, predlagal, da se nekaj oklepniških in protiletalskih divizij namesti tudi v Normandiji, a se na srečo to ni zgodilo. Če bi Nemci izvedeli za pravi kraj in čas invazije, bi ta gotovo padla v vodo.
Vreme je moralo biti popolno
Vojaški obveščevalci so preučili plimovanje, topografijo, vreme in teren, kar je vplivalo tudi na uro izkrcanja. Če bi se izkrcali prezgodaj, bi morali vojaki prehoditi večje razdalje v oseki; če bi bili prepozni, bi lahko plovila udarila ob obrambno infrastrukturo pod vodo. Načrtovalci so upoštevali celo lunine mene, saj bi jim polna luna ob nočnem izkrcanju prišla še kako prav.
Sprva so za Dan D izbrali 4. junij, a so izkrcanje morali prestaviti zaradi slabega vremena. Meteorologi so predvidevali, da se bo vreme izboljšalo do torka, 6. junija. To je bil skrajni rok, sicer bi morali čakati na naslednji cikel plimovanja konec meseca.
Nemški meteorologi v pariškem središču Luftwaffe so medtem napovedovali nevihte skozi ves mesec, zato se jim je invazija s te strani zdela nemogoča.
Poveljniki Werhmachta so zato zapustili svoje položaje in se udeležili vaj v Rennesu, vojaki v številnih enotah pa so dobili dopust. Rommel se je vrnil v Berlin, kjer je z ženo praznoval rojstni dan.
Če bi bilo vreme na predvečer izkrcanja vetrovno z nevihtami, bi bil Eisenhower pred dilemo. Če bi tvegal in vseeno šel v akcijo, bi zaveznikom skoraj gotovo spodletelo, saj bi padalske enote zgrešile cilj, če pa bi veter pihal hitreje od 32 km/h, sploh ne bi mogli izskočiti. Poleg tega bi razburkano morje pomenilo nevarnost še preden bi vojaki dosegli obalo.
Petega junija je general Eisenhower dal ukaz in zavezniške sile so se izkrcale v zgodnjih urah naslednjega jutra.
Skrbi o oskrbi
Ko so normandijsko obalo uspešno okupirali, so morali zavezniki zagotoviti masivno oskrbo z novimi vojaki, vozili, opremo, hrano in gorivom. Do 18. junija so postavili dve zasilni pristanišči in na dan pretovorili do 7.000 ton opreme in tovora.
Ameriško pristanišče je uničila nevihta, britansko pa je delovalo kar sedem mesecev. Kljub temu, da Američani niso imeli infrastrukture, so do konca meseca presegli dnevno normo dostavljenega tovora.
Če bi prišlo do težav z oskrbo, bi zavezniki na prvo mesto postavili dostavo medicinske opreme, najbolj kritične primere pa bi evakuirali z letali. Slabo vreme bi lahko celoten projekt močno otežilo, nevihte pa bi poškodovale tudi oskrbo nemških sil. To bi pomenilo varčevanje in manj napadov, fronta pa bi se zelo hitro lahko spremenila v bojevanje v jarkih, podobno tistemu izpred tridesetih let.
Speči diktator
Najbolj znana anekdota Dneva D je gotovo tista, ki zveni skoraj kot šala: Adolf Hitler je v času izkrcanja zavezniških sil trdno spal in nihče od generalov ni upal niti poslati okrepitev brez njegovega blagoslova niti ga niso upali zbuditi. Ko se je Hitler končno zbudil ob desetih zjutraj, je bil pravzaprav navdušen nad invazijo, saj je bil prepričan, da bo Nemčija zlahka premagala sovražnika.
Poveljnikom v Normandiji je bilo takoj jasno, da se dolgo pričakovana invazija dogaja prav tam, nadrejeni pa so še vedno mislili, da gre za diverzijo. Večina tankovskih divizij je čakala v zaledju vse do poznega popoldneva, ko jih je Hitler naposled poslal na kraj izkrcanja – a prepozno. Če bi Hitler prej vstal; če bi nacistični vrh verjel vojakom na terenu; če bi Hitler prej poslal tanke, bi se Dan D hitro spremenil v katastrofo.
Alternativna zgodovina
Končno odločitev za izkrcanje je, kot že rečeno, sprejel general Eisenhower. Za primer spodletele operacije je napisal osnutek izjave, v kateri je sprejel vso odgovornost za polom:
Naše izkrcanje na območju Cherbourg-Havre je bilo neuspešno, zato sem čete umaknil. Moja odločitev za napad je temeljila na najboljših informacijah, ki so bile na voljo. Vojska, letalstvo in mornarica so svoje delo opravili pogumno in predano, krivda za spodletelo operacijo pa je povsem moja.
Na srečo Evropejcev mu te izjave ni bilo treba dati uradno – a kaj bi se zgodilo, če bi izkrcanje v Normandiji spodletelo?
Vojaški zgodovinar Gary Sheffield meni, da bi to pomenilo nepredstavljivo škodo za Veliko Britanijo, saj so bili že tako podhranjeni, predvsem v številu vojakov. Neuspeh bi podžgal “bombniške barone” kot je bil Arthur Harris, ki so zagovarjali strateško bombardiranje nemških mest, s katerim bi nacistično državo spravili na kolena.
Obstaja tudi možnost, da bi Američani svoje sile premaknili na Pacifik in se osredotočili na boj z Japonci. V tem primeru bi Evropo lastnoročno osvobodili Sovjeti, verjetno nekje do leta 1946. Rdeča zastava bi, opozarja zgodovinar, tako plapolala tudi na obalah Atlantskega oceana.
Zgodovinar Dennis Showalter predvideva, da bi Eisenhower odstopil, Roosevelt pa bi izgubil volitve tistega leta. General Sir Richard Dannatt dodaja, da bi priprave na novo invazijo trajale več let in da bi v tem času Rusi zakorakali onkraj Berlina. Tudi on meni, da bi se Američani premaknili na Pacifik, strateško bombardiranje nemških mest pa se po njegovem ne bi obneslo.
Dan D sicer ni bil edina poteza, ki je osvobodila Evropo, je pa bila ena najpomembnejših. Do konca junija 1944 je na francoskih tleh že stalo skoraj 900 tisoč zavezniških vojakov, druga svetovna vojna pa je trajala še 14 mesecev.
