Nacizem: Made in America

Slabih 200 dni pred začetkom druge svetovne vojne se je v starem Madison Square Gardenu, kjer danes stoji restavracija s hamburgerji, zbralo ogromno ljudi. Nič nenavadnega, saj so se na tem prizorišču odvijale športne igre, koncerti in cirkus. To je bil kraj, kjer je Franklin Delano Roosevelt imel svoj zadnji govor pred izvolitvijo v Belo Hišo; kraj, kjer je Elizabeth Taylor gostila ogromno zabavo za svoj film; in kraj, kjer je Marilyn Monroe (ki je na omenjeni zabavi jahala slona) predsedniku Kennedyju zapela za rojstni dan. In to je bil kraj, kjer je na ponedeljkov večer 20. februarja 1939 svojo podporo nacistični Nemčiji 20.000 ljudi izpovedalo podporo.

Naredimo Ameriko spet veliko, 1939

Srečanje se je imenovalo “pro-ameriški shod”, naslednji dan pa je bila napovedana tekma v hokeju med Rangersi in Detroitom. Med ljudmi v mašnih opravah so v ritmu, ki ga je narekoval orkester, vkorakali mladeniči z zastavami. Med njimi je bilo več rdečih zastav s kljukastim križem v sredini kot tistih z zvezdami in črtami.

Moški in ženske so zastavonoše pozdravili z iztegnjeno desnico, ki so jo držali v zrak tudi, ko so v hitrem tempu prikorakali še moški v rjavih srajcah. Zastavonoše so se na odru, nad katerim je stal George Washington, ob njem pa dve ameriški zastavi in dve zastavi ameriških nacistov, pridružili mladim fantom v ličnih uniformah. Sprednji fantje so orkestru pomagali z vojaškimi bobni.

Rjavosrajčnikom so sledila dekleta v belih srajcah s črno kravato in “helga” frizurami. Nad tribunami so bili obešeni ogromni napisi, ki so slavili ameriško svobodo, ko je po dvorani zadonel moški glas s težkim nemškim naglasom, ki je brez občutka ironije zrecitiral prisego ameriški zastavi: “Prisegam zvestobo zastavi Združenih držav Amerike in republiki, ki jo predstavlja, en narod, nerazdružljiv, s svobodo in pravico za vse.”

Po aplavzu je na oder stopil Fritz Kuhn, ki so ga vsi pozdravili z iztegnjeno desnico. Njegovi gibi in način govorjenja je izdajal, da hoče biti čim bolj podoben Adolfu Hitlerju, a celo nemški veleposlanik v ZDA je takrat rekel, da je kričeči tepec sramota za Nemčijo. Kuhn je prisotnim rekel:

“Dame in gospodje, rojaki Američani, ameriški domoljubi, prepričan sem, da tu pred vami ne stojim kot popoln tujec. Vsi ste že slišali zame preko medijev, ki jih nadzirajo Judje. Opisali so me kot bitje z rogovi in kopiti, ter z dolgim repom.”

Ob tem se je iz dvorane razlegel huronski smeh. Kuhn je nadaljeval:

“Mi, ki imamo ameriške ideale, zahtevamo, da se naša vlada vrne ameriškim ljudem, ki so jo ustanovili. Če vprašate, za kaj se borimo: najprej so to družbeno pravične Združene države, ki jim vladajo beli ne-Judje. Drugič so to delavski sindikati, ki jih upravljajo ne-Judje, in ki so očiščeni židovske nadvlade, ki jo upravlja Moskva.”

Ob tem je na oder pritekel protestnik, ki so ga rjavosrajčniki nemudoma podrli na tla in pretepli. Protestnik je bil Jud Isadore Greenbaum. Prihiteli so še newyorški policisti, ki so jim pomagali, dvorana pa je izbruhnila v vzklikih in jeznem navijanju. Greenbauma so s spuščenimi hlačami vrgli z odra drugim rjavosrajčnikom in policistom, ki so ga ob kričanju množice odvlekli ven. Fritz se je zmagoslavno zazibal na petah in se obrnil k ljudem. Še člani orkestra so vstajali in stegovali vratove, da bi videli, kaj se dogaja z vsiljivcem. Nato je sopranistka slavnostno zapela ameriško himno, zbrani pa so jo pozdravili z desnico na prsih in aplavzom, desnice pa so se nato samodejno iztegnile.

Medtem, ko so kleni Američani vzklikali, da je treba pomoriti vse Jude in “Ameriko vrniti Američanom”, je Hitler na drugi strani Atlantika ravno končal z gradnjo šestega koncentracijskega taborišča.

The Times je naslednji dan poročal, da so ameriški nacisti zbrali skoraj 8.500 dolarjev, kar bi danes zneslo več kot 150 tisočakov. Kuhna so konec istega leta obtožili poneverbe in goljufije – svoje podpornike naj bi ogoljufal za vsaj 250 tisoč današnjih dolarjev.

Levičarji, ki so nasprotovali shodu, so poročali, da so jih brutalno pretepli policisti v uniformah in v civilu, novinarko Dorothy Thompson pa so bojda izgnali iz dvorane, ker naj bi se smejala. Njen soprog, Sinclair Lewis, je napisal knjigo “Tukaj se ne more zgoditi.“

Nacizem: Made in USA

Nacizem je skoraj uspel v ZDA, ko so bankirji z Wall Streeta leta 1934 poskušali prepričati odlikovanega generala, če jim skupaj s pol milijona vojnih veteranov pomaga izvesti pohod na Washington in državni udar. Na srečo Američanom jim to ni uspelo, a mnoge ideje, ki jih je imel in uresničil Adolf Hitler, so pravzaprav prišle prav iz Amerike.

Nacisti so se, na primer, vsega o propagandi naučili od različnih Američanov. Hitler je bil namreč blizu Ernstu Hanfstaenglu, bolj znanemu kot “Putzi”. Putzi je pomagal Hitlerju urediti Mein Kampf, Hitler pa je nekaj časa osvajal Putzijevo ženo. Bila sta si zelo blizu. Putzi je bil tudi diplomant Harvarda. Na nogometnih srečanjih je na klavir igral živahne borbene skladbe, ki jih je kasneje predelal v nacistične himne. A ker vzklikanje in petje ni bilo dovolj, da bi Nemce prepričal, da je genocid dobra ideja, je potreboval svojega Don Draperja.

Odkril je Paula Josepha Goebbelsa, mojstra propagande, ki se je vsega naučil od ameriškega oglaševalskega stroja. Goebbelsov mentor je nehote bil Edward Bernays, ameriški piarovec (in ironično, Jud), ki je napisal knjigo Kristaliziranje javnega mnenja. Goebbels je pogosto omenil to knjigo kot njegov učbenik. In ko so oglaševalci na aveniji Madison slišali za to, so se seveda vsem hvalili, kako učinkovite metode imajo.

Potem je bil tu Henry Ford, zavetnik masovne produkcije in poceni avtomobilov. Milijarder (vreden 200 milijard današnjih dolarjev) je med drugim imel v lasti tudi časopis Dearborn Independent, ki je bil neke vrste Breitbart tridesetih let. Bil je hudo nastrojen proti Judom in zelo rad je širil različne teorije zarot. Henry Ford je v tem časopisu objavil esej z naslovom “Judovsko vprašanje – dejstvo ali izmišljotina?”, v katerem je zapisal, da je konec časov, ko Judje od družbe prejemajo miloščino. Za Forda so bili Judje le mrhovinarji in kjerkoli je bilo kaj narobe, je Ford videl Juda.

V zgodnjih dvajsetih letih je Ford vse svoje blodnje zbral v knjigi Mednarodni Žid, nekje na Dunaju pa je v roke prišla Adolfu Hitlerju. Ta je ravno prišel iz prve svetovne vojne in ni niti razmišljal, da bi vodil nacistično stranko ali napisal Moj boj. A ko je v zaporu pisal svoj mednarodni hit, je ogromno stvari dobesedno prepisal iz Mednarodnega Žida. Kasneje je Hitler, ki je ob svoji mizi imel Fordov portret, za ameriški časopis povedal, da je bil Henry Ford njegov navdih…

Nato so tu koncentracijska taborišča, ki se jih prav tako ni izmislil Hitler, ampak Američani. Ko so stoletje prej gradili svoj beli imperij, so morali nekam spraviti domorodce. Zgradili so “rezervate”, v katerih so mnogi domorodci umrli od lakote, ali pa so jih izmučili do smrti s suženjskim delom. (Amerika je oboževala sužnje temnejših odtenkov.) Ko je Hitler razmišljal, kako se sistematično znebiti Judov, je vestno študiral ameriško in angleško zgodovino, še posebej rezervat Bosque Redondo. Bil je navdušen nad učinkovitim iztrebljanjem, ki so ga izvajali Američani, in se odločil, da bo početje dvignil na višjo raven. Ker je bil germanskega porekla, ni hotel, da lakota in utrujenost opravita večino svojega dela.

Tudi plinskih celic si ni izmislil Hitler sam. Verjetno ste opazili vzorec in sklepali, da je idejo pobral od Jenkijev. V začetku 20. stoletja so v Ameriko drli imigranti, ki so v njej videli deželo priložnosti in bogastva. A Amerika že leta 1917 ni marala priseljencev iz Mehike in že takrat je menila, da so to umazani ljudje. Zato so jih na meji slekli, obrili in poškropili s strupenim pesticidom. Razlog za to naj bi bil strah pred izbruhom tifusa – četudi so do takrat zabeležili le dva primera.

Hitler ni bil navdušen le nad strupenimi kemikalijami, ampak tudi nad priseljensko politiko, ki jo je vodila takrat Amerika (in ki odmeva natanko sto let za tem): v ameriško unijo lahko stopijo le določeni ljudje, njihova primernost pa temelji na neki znanosti. Na rasni znanosti, ki gleda na telesne parametre in odtenek kože. Oziroma kot danes temu rečemo: rasno profiliranje.

In če smo že omenili pesticide: nacistični kemik Gerhard Peters je leta 1938 v svojem “znanstvenem” članku pohvalil enega izmed krajev za “dezinfekcijo” v Teksasu, kjer so uporabljali snov z imenom Zyklon B. Škropili so jo izključno na tovor ali obleke, da bi se znebili uši. Na ljudeh tega pesticida niso uporabljali, saj je povzročil hitro smrt. Doktor Peters je snov pripeljal v Nemčijo, jo patentiral, in uporabil v Auschwitzu in drugih taboriščih za sistematično ubijanje ljudi. IG Farben, predhodnik Bayerja, BASFa in drugih kemičnih podjetij, je z veseljem izdelal na tone tega strupa.

In od kod je Hitler sploh dobil idejo, da so belci nadrasa? Najprej moramo spoznati Francisa Galtona, manj znanega bratranca Charlesa Darwina, ki je odlično teorijo o evoluciji leta 1883 obrnil na glavo, jo razsekal in zlepil nazaj v nagnusno teorijo, ki ji je dal ime evgenika. (Koncept je sicer veliko starejši, saj je že Platon govoril o selektivnem razmnoževanju ljudi.) Evgenika je svetovala, naj se parijo le ljudje, ki so posebej “fit”, zdravi in nasploh lepi. Ta teorija je v Združenem kraljestvu rodila priljubljeno gibanje, ki se je hitro razširilo v Združene države. Kaj hitro se je govorilo o moralni zavezi, da se sterilizira zločince, umsko prizadete, deformirane, slepe, gluhe ali revne. Tem so evgeniki rekli golazen, mešanci ali pod-ljudje.

Do leta 1927 je večina ameriških zveznih držav sprejela zakone, po katerih so izvedli prisilne sterilizacije na več kot 60.000 Američanih. Vrhovni sodnik Oliver Wendell Holmes je takrat rekel, da je bolje za svet, če se “takšnim ljudem” prepreči razmnoževanje, kot da jih potem posamično ubijajo ali stradajo. Tudi o tem je slišal mladi Hitler, ki je takrat požiral knjige o najbolj rasističnih metodah zatiranja ne-belih ljudi. Prebral je tudi knjigo Madisona Granta, ki je bil obraz ameriške evgenike. Hitler je knjigo hipoma požrl in se strinjal s tem, da je treba manjvredne ljudi izkoreniniti iz družbe. Ameriške zakone je prepisal, dodal pa je še homoseksualce, lenuhe, šibke in (seveda) Jude. Hitler je do konca svoje vladavine steriliziral več kot 400 tisoč ljudi, “evtanaziral” pa jih je skoraj 300.000. Vse v imenu evgenike, ki je bila le predigra za holokavst.

Naj omenim, da slovenska družba ni bila imuna pred idejami evgenike. Med svetovnima vojnama je dr. Božo Škerlj v Ljubljani vodil Antropološke odsek Higienskega zavoda, kjer je izvajal preiskave na manj nadarjenih otrocih in prostitutkah. Poleg posebne priloge Zdravniškega vestnika, ki se je osredotočala predvsem na evgeniko, je skupaj s profesorjem prava dr. Avgustom Mundo poskušal doseči uzakonitev prisilnih sterilizacij. Intelektualci vseh smeri so tako kot po Evropi tudi pri nas podpirali prakse, s katerimi bi preprečili naraščanje števila “podnormalnih” ljudi, ki naj bi po državnih ustanovah predvsem delali strošek.

Wall Street pomagal Hitlerju na oblast

Ne samo ideje, tudi denar, ki je pomagal nacistom na oblast v Nemčiji, je prišel iz Amerike. Wall Street je po prvi svetovni vojni v Nemčiji ustvaril kartelni sistem podjetij, kasneje pa posredno pomagal zgraditi Wehrmacht. Med drugim je Wall Street Nemčiji v dvajsetih letih posodil 800 milijonov dolarjev (več kot 11 milijard današnjih dolarjev), ameriški vlagatelji pa so preko tega denarja ustanovili ogromna konglomerata: IG Farben in Vereinigte Stahlwerke (jeklarsko podjetje, ki je izdelalo večino orožja med vojno).

IG Farben je proizvedel in prodal toliko strupenega plina, da bi lahko z njim ubili 200 milijonov ljudi. Kilgorov komite je v svojem poročilu 1942 dokazal, da so vsi direktorji v podjetju vedeli za koncentracijska taborišča in za kaj se uporablja plin. IG Farben je, mimogrede, doniral 400 tisoč rajhmark Hitlerjevemu skladu za izvolitev. In nenazadnje: IG Farben je bil znanstveno središče nacističnega vojaškega stroja. Podjetje je delovalo kot glavni center za raziskave in izumljanje, svoje veze po svetu pa je izkoristilo tudi v obveščevalne namene.

Glavni predstavnik ameriških investitorjev v Nemčiji je bil J.P. Morgan, tudi del neuspelega prevrata leta 1934. Morgan je poleg tega nadzoroval tudi podjetje General Motors, ki je imelo hčerinsko družbo Opel v Nemčiji in izdelalo največ tankov. Tanke je izdelovala tudi Fordova podružnica v Nemčiji. Ameriški podjetji Alcoa in Dow Chemical (znan tudi po strupu Agent Orange, ki so ga uporabljali v Vietnamu) sta tesno sodelovali z nacističnim režimom in nemškim (oziroma ameriškim) podjetjem prodali ogromno ameriških patentov. Podjetje Bendix Aviation je Siemensu dobavljalo podatke o avtomatskem pilotiranju in letalskih napravah. Kdo je imel velik delež v tem podjetju? J.P. Morgan preko General Motors.

Tudi Coca Cole ni motil brutalni režim v Nemčiji. Pred vojno je bila zelo priljubljena med Nemci, a ko je Amerika leta 1942 vstopila v svetovni konflikt, je morala Coca Cola nehati s prodajo. Vsaj uradno. Max Keith, predstavnik podjetja v Nemčiji, je izdelek preprosto preimenoval v Fanta (po nemški besedi Fantasie, katere pomen je očiten). Ker je v Nemčiji vladalo pomanjkanje, so Fanto izdelovali iz ostankov ostale prehrambne industrije: sirotka, mošt, saharin – karkoli je bilo na voljo. Keith je po vojni začuda ves dobiček predal podjetju, četudi bi lahko z njim zbežal v Argentino.

Tudi IBM ima zanimivo vlogo v tretjem rajhu. Leta 1937 je podjetje namreč izumilo posebno organizacijsko opremo, ki je omogočala procesiranje ogromnih količin podatkov, torej neke vrste predhodnik računalnika. Ameriška vlada je napravo uporabila za urejanje baze podatkov 26 milijona zaposlenih Američanov, a uporabnost stroja je odkrila tudi Nemčija. Z njo so v koncentracijskih taboriščih zlahka vzdrževali birokratski red in popisali vse svoje žrtve (ker Nemci). IBM je celo uril uslužbence SS za uporabo teh naprav. Vse do leta 1941.

Tukaj se ne more zgoditi

“Tukaj se ne more zgoditi”, so si govorili Američani, preden je v Belo hišo stopil voditelj resničnostnih šovov in milijarder, ki ne skriva navdušenja nad belimi supremacisti, KKK in dobesednimi nacisti. “Tukaj se ne more zgoditi”, ponavljamo tudi pri nas, ko na južni meji še vedno stoji žica, ki “čisti slovenski narod” brani pred “manjvrednimi in nečistimi” priseljenci; in ko predsedniški kandidat, ki je po podpori peti najbolj priljubljen, kriči, da se nad belimi Slovenci izvaja genocid in da je treba “Slovenijo vrniti Slovencem”. Nacizem ni izginil. To vidimo po rehabilitaciji domobrancev in po demoniziranju anti-fašističnih gibanj. Evgenika ni izginila. To vidimo po pozivih, naj Slovenci delajo otroke, da ne bodo slovenske zemlje preplavili Arabci ali Kitajci. Pri nas se ne more zgoditi. Ne še.