Militarizacija policije v ZDA

Mestece Ferguson v Missouriju, ki ima prebivalcev približno toliko kot Novo Mesto, do 9. avgusta 2014 ni bilo pretirano znano. A opoldne na usodni dan je bil umorjen 18-letni afroameričan Michael Brown, njegov morilec pa je bil član lokalne policije, Darren Wilson. Brown ni bil oborožen, policija pa trdi, da je bil osumljen ropa, ki naj bi se zgodil nekaj minut pred streljanjem. Policist je Browna ustrelil šestkrat, od tega dvakrat v glavo.

Dogodek je spravil domačine na noge in na ulice, kjer že več dni demonstrirajo proti nasilju s strani policije, ki se vleče že več let. Mediji so sprva poročali o nasilnih demonstracijah in policija se je nanje tudi tako odzvala, a izkazalo se je, da je večina demonstrirala mirno, nekateri pa so situacijo izkoristili in oropali bližnje trgovine. FBI je začel svojo preiskavo, ameriški predsednik Obama pa je po izrazu sožalja ministrstvu za pravosodje ukazal, naj tudi oni raziščejo uboj.

A dogodek ni osamljen in še zdaleč ne prvi. Za ubojem mladega Michaela se skrivata dva razloga: srdit rasizem in militarizacija policije v zadnjih petih desetletjih.

Roka pravice z vojaško opremo

Pisalo se je leto 1967, ko je inšpektor Daryl Gates v Los Angelesu ustanovil prvo policijsko specialno enoto in ji nadel ime “Special Weapons Assault Team”, oziroma “posebna oborožena napadalna enota”. Od tod (ne)slavna kratica SWAT. Policijski vod specialcev se je prvič preizkusil dve leti kasneje, ko so se štiri ure spopadali s člani Črnih panterjev. Do leta 1974 se je javnost in policija zedinila, da so specialci nekaj, kar je nujno potrebno. Tistega leta so se namreč člani teroristične organizacije SLA zabarikadirali v eni izmed stanovanjskih hiš, SWAT pa so dobili nalogo, da jih zaprejo. Po nekaj dneh so šest članov ubili, obleganja pa je bilo konec.

Takrat so specialci imeli šest ekip po deset mož, vsaka ekipa pa je bila razdeljena na dve enoti: vodja, dva napadalca, izvidnik in obramba. Oboroženi so bili z ostrostrelsko puško, dvema polavtomatskima puškama in šibrovko. Njihova naloga je bila “ščitenje, podpora, strelna moč in reševanje policistov v skrajno resnih situacijah, kjer so za zmanjšanje žrtev potrebni posebni prijemi”.

Drugi večji dogodek, kjer so uporabili specialce, je bil pokol na sredni šoli Columbine, aprila 1999. A mediji so takrat že poročali, da so policisti – ne specialci – že izurjeni in oboroženi podobno kot slednji. Ker so raziskave kazale, da se največ smrti zgodi v prvih minutah spopada med policijo in strelci, so tudi navadne policijske enote postajale vedno bolj podobne vojakom.

Smrtonosni specialci

Od ustanovitve prve specialne enote pa do 1975 je svoje specialce imelo okrog 500 policijskih okrožij po ZDA. Leta 1983 je tovrstne ekipe imelo 13% ameriških mest z manj kot 50 tisoč prebivalci. Do leta 2005 je število poskočilo na 80%. Tudi uporaba se je z leti spremenila. Če so v prvih desetletjih specialce poklicali le, ko je šlo za situacijo s talci ali nevarne oborožene norce, danes specialci razbijajo vrata in merijo puške v ljudi, h katerim so šli po ukazu naloga preverjat, če res posedujejo prepovedane substance.

Januarja 2008 so, na primer, specialci vdrli v hišo 26-letne matere v mestu Lima, Ohio. Njenega fanta je iskala policija zaradi suma preprodaje mamil. Specialci so ubili mater, njenega eno leto starega otroka pa so ranili. Policist, ki ga je ubil, ni bil obsojen. (vir) Maja 2014 so specialci v Wisconsinu kljub igračam na igrišču (torej dokazu, da so v hiši otroci), skozi okno vrgli dimno bombo, ki je pristala v postelji 19 mesecev starega fantka. Osumljenca, ki so ga iskali, ni bilo v hiši, fantek pa je utrpel opekline tretje stopnje in pristal v komi. (vir)

Septembra 2013 je policist v Severni Karolini usmrtil temnopoltega 24-letnika, ki je po prometni nesreči iskal pomoč pri najbližji hiši. Lastnica je odprla vrata, videla poškodovanega Jonathana, zaprla vrata in poklicala policijo. Ko je ta prispela, je mladenič stekel proti njim, eden od policistov pa ga je hotel ustaviti s električnim paralizatorjem. Ker se ni ustavil, je drugi vanj izstrelil 10 nabojev. (vir)

Novembra 2012 so specialci obiskali temnopoltega moškega, za katerega so sumili, da preprodaja marihuano. Na podlagi špiclja so vdrli v njegovo stanovanje, uporabili dimno bombo, nato pa je enega policistov ugriznil prestrašen pes. Kljub prepovedi je omenjeni policist nosil šibrovko, s katero je psa ubil.

Leta 2011 se je 26-letni veteran Jose Guerena, ki se je ravnokar vrnil iz Iraka, je po nočni službi spal, ko je njegova žena zaslišala čuden zvok in obris človeka pred oknom. Ukazal ji je, naj se s sinom skrije v omaro, sam pa je s svojo puško šel preverit, kaj se dogaja. Ko je stopil pred hišo, so člani SWAT izstrelili 71 nabojev, od katerih jih je 22 zadelo mladeniča. Bil je na mestu mrtev. Tistega jutra so policisti preiskali več hiš v soseski, saj naj bi tam skrivali mamila. V eni izmed hiš so našli vrečko marihuane, v hiši veterana pa ničesar.

Civilna policija v ZDA je samo v prvih dveh tednih avgusta 2014 ubila 25 ljudi, od tega jih je 13 bilo usmrčenih “neupravičeno”.  Število umorov s strani policije se vrti okrog števila 400 na leto. Največ žrtev je temnopoltih – 2 na teden. (vir)

Od kod jim takšna oprema?

Po enajstem septembru 2001 so ZDA ustanovile Ministrstvo za domovinsko varnost, ki je odtlej lokalnim policijskim postajam razdelila za milijarde dolarjev subvencij za nakup vojaške opreme za svoje specialne enote. In ko enkrat imaš takšno enoto, jo boš seveda uporabil. V ZDA je tako vsak dan več kot 100 hišnih preiskav, ki jih izvajajo do zob oboroženi policisti. Večinoma podirajo vrata uličnim preprodajalcem mamil in kockarjem. Rezultati takšne količine orožja in kompleksa večvrednosti so bili opisani zgoraj.

Razlog za takšno represijo nad majhnimi ribami izvira iz t.i. “vojne proti drogam”, ki jo je leta 1971 napovedal Richard Nixon in kot je videti, se trend ne bo ustavil. Pentagon je leta 2011 policiji podaril za pol milijarde dolarjev vojaške opreme, Ministrstvo za domovinsko varnost pa je v zadnjem desetletju porabilo vsaj 35 milijard dolarjev. To je v hipu spremenilo mentaliteto policistov in jih spremenilo v urbane vojščake z ogromnimi puškami in zastrašujočimi vozili, z zavedanjem, da lahko nekaznovano morijo. Tu si lahko ogledate video, ki ga policija v Lewisvillu v Teksasu (77 tisoč prebivalcev) uporablja za rekrutiranje.

Dramatična glasba spremlja napadalno nastrojene policiste-vojake, ki pa po besedah stroke niso zadostno izurjeni. Kar bi pričakovali od posameznikov, ki v času miru rokujejo z vojaško opremo. ACLU, ki je pred kratkim sestavilo izčrpno poročilo o militarizaciji policije v ZDA, opozarja, da policisti širom Amerike niso izurjeni za rabo takšne opreme.

Ministrstvo za obrambo skrbi le, da policisti ne bi orožja preprodajali naprej. Poleg odsotnosti urjenja je tudi dokumentiranje nepopolno, državno subvencijo pa lahko dobi čisto vsaka policijska postaja, če le navede “zadosten” razlog. Ko so vprašali policiste v mestecu Farmington (poldrugo uro stran od Fergusona), ki šteje dobrih 16 tisoč duš, če jim lahko pokažejo učni material za svoje policiste, so jim pokazali zgolj en članek. Ta članek je svaril pred bodočimi napadi na ameriške šole, “ki bodo povzročili reke krvi”, opozarjal pa je tudi na skrajneže, ki se urijo v islamističnih kampih. “Zaradi naših zakonov se ne moremo zanašati na pomoč s strani vojske,” so dodali.

Medtem ko imajo večja mesta izredno izurjene specialce (najboljši so bojda prav tisti v Los Angelesu), so manjša mesta neslavno polna možakarjev s premalo znanja in željo po akciji. Ker so tudi policisti le ljudje, tudi oni ravnajo impulzivno, a omenjeno urjenje poskrbi, da policist dobro ve, kako ukrepati v napetih situacijah in kdaj sploh uporabiti posebne prijeme. Kot že rečeno, danes policija specialne enote pošilja na domove majhnih rib in celo nedolžnih državljanov.

Zakaj Darren Wilson ne odgovarja za umor Michaela Browna?

Porota je po dolgem tuhtanju le odločila, ali bo Darren Wilson odgovarjal za umor Michaela Browna, ki se je zgodil 9. avgusta 2014. 24. novembra je bilo uradno: Wilson ne gre v zapor. Tožilec Bob McCulloch je v izjavi povedal, da je policist vedel za rop, ki se je zgodil deset minut pred umorom in da je bil Brown podoben osumljencu. Kljub temu, da dvanajst policistov, ki je primer raziskovalo, ni prišlo do takšnega zaključka. Priče, ki so govorile z mediji, so povedale, da je imel Michael Brown dvignjene roke, preden ga je Darren Wilson šestkrat ustrelil. Tožilec je dodal, da priče niso zanesljive.

A zakon v ZDA je takšen, da je takšna odločitev pravzaprav preprosta. Porota je imela več možnosti. Policista bi lahko obtožili bodisi umora prve ali druge stopnje, namernega ali nenamernega uboja. A nobena od možnosti ni bila realistična, saj bi obramba potrebovala dokaz, da je Wilson šel za Brownom z namenom, da ga usmrti. Umor prve stopnje torej odpade. Obsodba druge stopnje bi bila možna v teoriji, a le, če se porota ne bi odločila, da se je Wilson bal za lastno življenje. Namerni ali nenamerni uboj bi bila še najbolj verjetni odločitvi. A za to bi se moralo o policistovi krivdi strinjati devet od dvanajstih porotnikov, kar pomeni, da bi morali le štirje porotniki meniti, da za obsodbo ni dovolj dokazov. A ne pozabimo, da gre tu za policista, ti pa imajo ogromno imuniteto pred zakonom.

Po ameriški ustavi lahko policist strelja na civilista le v dveh primerih: ko morajo obvarovati svoje življenje ali življenje tretje nedolžne osebe; ali ko morajo osumljenca ustaviti med begom, a le pod pogojem, da ima policist zadosten razlog, da meni, da je osumljenec storil resno kaznivo dejanje. Glavno vprašanje za poroto v Fergusonu je bilo, ali je Wilson vedel, da je Brown osumljen kraje. Wilson je dejal, da je vedel za rop, a težava tiči drugje. Je bil Brown dejansko grožnja policistovemu življenju? Ni bil oborožen, priče pa pravijo, da se je hotel predati, ko ga je Wilson ustrelil šestkrat.

Pa lahko verjamemo, da se je Wilson bal za svoje življenje? Brown ni bil oborožen in po besedah prič ni napadal policista – še več, hotel se je predati. A po zakonu to nič ne pomeni. Če policist verjame, da je v nevarnosti, ima pravico streljati.

Poleg tega je tožilec McCulloch poskrbel, da porota ne bi odločila, da je policist kriv. Predstavil jim je namreč čisto vsak dokaz in jim pustil, da se odločijo sami. Kar pomeni, da je tožilec hotel ves postopek prepustiti poroti. Poroti ni predstavil obsodb, ki bi jih moral policist dobiti, niti ni poklical detektivov ali prič. Dodajmo še dejstvo, da so v porotah manjšine zelo redke.