1921, Konferenca v Kairu. Turški imperij je ravnokar razpadel in njegovo ozemlje je razkropljeno med števila neenotna in med seboj zelo različna plemena.
Bližnji vzhod je na prostem trgu. Britanci izkoristijo razmere in skličejo konferenco, kjer načrtujejo na novo postaviti geopolitično podobo pokrajine. Med udeleženci so sami imenitni možje (Winston Churchill, T. E. Lawrence (Lawrence Arabski), Sir Percy Cox in mnogi drugi) ter ena sama ženska, Gertrude Margaret Lowthian Bell. In ne, tale drobna, stoična britanska aristokratinja ni tam, da streže čaj ali pa izvede standup, ampak ker je iz nič praktično lastnoročno osnovala Bližnji vzhod v obliki, v kateri v grobem obstaja še danes.
Rojeni v razsvetljeni družini ob koncu 19. stoletja, Getrudi verjetno nikoli ni bilo usojeno, da bo tipična ženska. Zaradi zgodnje smrti matere sta jo vzgajala oče in dedek, ki sta ji že kot otroku vzbudila zanimanje za svet in mednarodno politiko. Deležna je bila izjemno kakovostne izobrazbe in z najvišjimi ocenami diplomirala iz zgodovine na Univerzi v Oxfordu. Takoj po zaključeni diplomi, stara 24 let, se je sama samcata odpravila v Teheran (Perzija), kjer je obiskala svojega strica. Potovanje ji je bilo očitno tako zelo všeč, da je porabila naslednjih 10 let (in verjetno en kup družinskega denarja) razpeta med Evropo in Bližnjim vzhodom. V Švici se je zaljubila v alpinizem in ne glede na to, da je med enim izmed vzponov skoraj izgubila življenje, je kasneje osvojila 10 deviških smeri v Alpah. Arabski polotok je prečesala po dolgem in počez in tako kot marsikateri imeniten Britanec tistega časa razvila resno zanimanje za arheologijo.
Svet se je med njenimi potovanji močno spreminjal in kmalu se je začela prva svetovna vojna. Gertrude je neuspešno zaprosila za nastanitev na Bližnjem vzhodu in se posledično pridružila francoskemu Rdečemu Križu. Britanska vlada je kmalu spoznala svojo napako ter prepoznala pomen izkušenj in poznanstev, ki si jih je Bellova nabrala na svojih potovanjih. Ker je bila že od prej kot turistka in fotografinja seznanjena z lokalno kulturo ter zgodovinskim ozadjem, in ker je tekoče govorila arabsko, perzijsko, francosko, nemško, italijansko in turško, je bila skupaj s kolegom Lawrenceom poslana v Kairo, kjer so se Britanci borili proti Turkom.
Kot vohunka se je tako pridružila britanski obveščevalni službi ter nabirala informacije glede mikro-politične klime ter relativne moči lokalnih arabskih plemen. Uradno je sicer dovoljenje za vstop v državo dobila glede na svoje arheološko delo (naj spomnimo, da je bila takrat arheologija med britanskimi aristokrati grozno moderna in zato taka dovoljenja niso bila nenavadna), vendar ji je bilo jasno dano vedeti, da v primeru težav za britansko vlado ne obstaja. V tem času je bila oropana, ugrabljena ter postala prvi zahodnjak, ki je po 20 letih vstopil v arabsko mesto Hail, domače gnezdo družine al Rashid (in iz tega mesta tudi živ odšel).
Bellova in Lawrence sta pod britansko zaščito poenotila veliko število prej neodločenih plemen ter tako pripomogla k organiziranemu uporu proti Turkom (kasneje znan kot Arabski upor). Po padcu Bagdada ji je bil podeljen prvi uradni politični naziv in od takrat naprej je njena moč samo še rasla. To, da je bila ženska v eni izmed najbolj konzervativnih, patriarhalnih in šovinističnih kultur na svetu, je imelo nepredvidljivo pozitivno posledico – imela je tako rekoč neomejen dostop do zdolgočasenih žena in ljubic pomembnih politikov, kar ji je mnogokrat omogočilo prav poseben status in dostop do edinstvenega vira informacij.
Seveda pa ji njena genska predispozicija v splošnem ni bila v prid in kdor je ni poznal, je tipično sklepal, da je govora o gospodu, ne pa gospe, Bell. Ena izmed takih anekdot je predstavljena v filmski adaptaciji romana Angleški pacient, kjer se britanski vojaki sklanjajo nad zemljevid in eden vpraša: “A lahko gremo preko teh gora?” Kolega mu odgovori: “Bell pravi, da lahko” (slednje se nanaša na njen zemljevid) in prvi vojak pravi: “No upam, da ima gospod Bell prav.” Te napake jim ne moremo ravno zameriti, saj je bilo takrat popolnoma nezaslišano, da bi ženska sama raziskovala najbolj nevarne puščave Arabskega polotoka.
Po dokončnem propadu Turškega imperija so se modri možje na Konferenci v Kairu odločili, da Libanon in Sirija še vedno pripadata Francozom, Palestina in ozemlje današnjega Iraka pa Britancem. Slednji so kmalu začeli seštevati stroške in ugotovili, da je Irak cenejši kot suverena država (s primernim, i.e. požegnanim, vodstvom). In tako je bila (brez prevelikih ceremonij) ustanovljena Kraljevina Irak, ki je združila province Mosul, Bagdad in Basro (same po sebi preveč šibke, da bi lahko tvorile državo). Bellova za kralja predlaga lojalnega Faisala bin Husseina ter skupaj z Lawrenceom in Coxom postavi novo iraško vlado. Njena nonšalantnost (arogantnost?) se pokaže, ko decembra 1921 v pismu svojemu očetu poroča: “I had a well-spent morning at the office making out the southern desert frontier of the Iraq“.
Kot specialistka za arabske zadeve je postala zadolžena za posredovanje med dvema pasmama uradnikov; novo iraško vlado in britanskimi birokrati. Glede na to, da je bila nova država sestavljena iz plemen, ki so se bila pripravljena še pred nekaj leti poklati med sabo (večinski Šiiti, Suniti v centralnem Iraku in Kurdi na severu), je bilo veliko njenih naporov vsekakor usmerjeno v ustvarjanje poenotene umetne nacionalne zavesti v stilu jugoslavizma. Ker ji je pri tem še vedno ostajalo nekaj prostega časa, je bila zaposlena tudi kot kraljeva osebna svetovalka glede lokalnih in političnih zadev, o katerih Faisal I ni imel pojma. Aja, Gertruda ni bila poročena.
Bellova je v Iraku ostala do svoje prerane smrti in je celo pokopana v Bagdadu. Proti koncu svojega življenja se je vedno bolj začela posvečati svoji prvi ljubezni – arheologiji ter začela z ustanovitvijo Nacionalnega arheološkega muzeja, ki obstaja še danes. Za takratno dobo je predlagala nezaslišano, in sicer naj arheološki artefakti dejansko ostanejo v državi, iz katere izhajajo. Slednje vsekakor ni bilo po godu bogatim hobi-arheologom, ki so takrat iz Egipta množično odnašali antične kipce in jih doma uporabljali kot vrtne palčke. Ne glede na to, ji je uspelo ustvariti impresivno zbirko, ki so jo na žalost tatovi po ameriški invaziji v Irak leta 2003 močno zredčili.
Med ljudmi je bila (v nasprotju z ostalimi tujci) precej priljubljena in menda je bila “ena izmed redkih predstavnikov Njenega Veličanstva, ki se je Arabci spominjajo s čimerkoli, kar vsaj približno spominja na naklonjenost”. Kolegi je po drugi strani niso najbolj cenili in občutja so bila verjetno obojestranska. Verižna kadilka, odlična jahačica in javno opredeljena ateistka je bila za svoje moške sodelavce in rahločutno vzgojene britanske viktorijance prehud eksces in tudi sama se je menda veliko udobneje počutila med pregovorno bolj grobim arabskim prebivalstvom. Čeprav ni dosegla takega nivoja publicitete kot na primer Lawrence, je bila v dobrem in slabem ena najbolj vplivnih posameznikov na področju zgodnje moderne arabske politike.
