Življenje v Posočju med prvo svetovno vojno

Posočje je bilo do druge svetovne vojne skupaj z ostalo Primorsko del Italije od leta 1920, ko je Kraljevina SHS podpisala Rapalsko pogodbo in se v zameno za italijansko priznanje odpovedala primorskemu ozemlju.

Italijanski škorenj se je pred to 25-letno okupacijo že dvakrat poskusil polastiti krajev ob Soči: prvič leta 1866, ko so med avstrijsko-prusko vojno armade na vzhodnem bojišču hotele zakorakati do reke Soče, nato pa leta 1915, ko je Italija po tajnem mešetarjenju z Anglijo zavohala priložnost, da si priključi “neodrešeno” ozemlje, izstopila iz Trojne zveze in znova vkorakala v posoške kraje. Oba poskusa ekspanzionizma sta bila družinski projekt. Prvič je peti korpus kraljeve vojske vodil general Raffaele Cadorna, v začetku prve svetovne vojne pa je 2. in 3. armadi poveljeval njegov sin, Luigi Cadorna.

“Il Primo Balzo”

V ponedeljek, 24. maja 1915, je bil ob zori izveden prvi napadalni sunek (il primo balzo), ko je 2. armada italijanske vojske brez težav zasedla Kobarid in peščico presenečenih avstrijskih vojakov pregnala v gore. Po Kobaridu so zasedli še nekaj okoliških vzpetin, medtem ko je 3. armada zasedla Červinjan, Krmin in Medejo. Naslednji dan so si Italijani prilastili še ozemlje severno od Gorice, na Tolminskem pa so prišli le do mostišča. Krn, Sleme in Mrzli vrh je varovalo zelo malo avstrijskih vojakov, in če bi bili Italijani pogumnejši, bi zasedli veliko več ozemlja, veliko hitreje. Italijanski načrt je bil velikopotezen in pravzaprav preprost: prečkati Sočo, zasesti Gorico in Trst, prodreti do Ljubljane in se v osrčju Avstro-Ogrske srečati z Rusi.

A to, kar naj bi bil italijanski blitzkrieg (oz. guerra lampo), je bilo previdno tipanje terena, ki je bilo po besedah Cadorne posledica počasne mobilizacije. Avstro-Ogrska je imela po drugi strani odlično urejene železnice in je po italijanskem napadu lahko hitro izkoristila previdnost in na nastajajočo fronto postavila veliko število vojakov. Svetozar Borojević von Bojna, feldmaršal avstrijske vojske, ki je bil zadolžen za Soško fronto, je takoj predvidel, kam laški pes taco moli, zato je umaknil svoje vojake globlje v avstrijsko ozemlje in postavil fronto na Krasu ter na goriškem in tolminskem mostišču.

Tu se bitke in strateški premiki v tem članku končajo. Osredotočil bi se namreč na življenje civilnega prebivalstva pod italijansko upravo, ki je potekalo od prvega sunka maja 1915 do jeseni 1917, ko so avstrijske in nemške sile uspešno pregnale okupatorja. Do konca vojne in rezanja pogače s strani zmagovalcev, seveda.

Luigi Cadorna je že prvi dan izdal vojno poročilo in ponosno zapisal, da je njegova vojska zasedla Kobarid, višine med rekama Idrija in Soča ter kraje Krmin, Versa, Červinjan in Terzo.

Italijani so s topništvom nemudoma prekinili promet na soški železnici in zadnja železniška postaja, do katere so še lahko pripeljali avstrijski vagoni, je bil Most na Soči, takrat Sv. Lucija.

Mejni kamen med Kraljevino Italijo in Avstro-Ogrsko naj bi Italijani prestopili ob štirih zjutraj, ob osmih pa so v vasi Robidišče v Breginjskem kotu, tik ob meji in 17 km stran od Kobarida, zasadili italijansko zastavo. Ko so vkorakali v vas Sužid, slabe tri kilometre od Kobarida, so Italijani enega od vaščanov vzeli za talca, za primer, če bi srečali avstrijske branilce. Vsej vasi so ukazali, naj po balkonih obesijo bele rjuhe. Tudi na tem koncu so zelo previdno zasedali vasice in zaselke in mnogi domačini so poročali o Italijanih, ki so oprezali med hišami, s prstom na petelinu.

Pacifist Benito Mussolini v Kobaridu

Zanimiva je zgodba iz majhne vasice Robič, kjer naj bi iz Čedada na kolesu skupaj s številnimi kompanijami pripeljal zelo postaven bersaljer. Pred seboj je zagledal otroke, ki so se do njihovega prihoda brezskrbno igrali, v tistem trenutku pa so zvedavo pristopili k njim. Vojak jih je pozdravil in se jim predstavil: “Io sono Benito Mussolini.”

Ko je vprašal dečka in deklico, kako jima je ime, sta rekla, da sta Stanko in Stanka. Bodočemu dučeju se je zdelo, da se norčujeta iz njega, zato jima je povedal, da je utrujen, saj je prekolesaril vso pot iz Čedada (21 km). Zadrego je rešila ena od odraslih, ki je italijanskemu vojaku razložila, da sta to slovenski imeni, ki po naključju pomenita utrujenost v italijanščini (stanco/a = utrujen/a). Mussolini naj bi bil v tistem hipu presenečen nad dejstvom, da so vsi ljudje v vasi pravzaprav Slovenci. Če gre verjeti zgodbi, je nato doživel manjšo krizo, saj je ostalim vojakom dejal:

Tu so sami Slovenci, nikjer nobenega Italijana. Vedel sem, da te vojne ne bi bilo treba. Odhajamo!

Takrat je bil Mussolini še član italijanske socialistične stranke PSI in je menda bil enakega mnenja kot socialistični poslanci v parlamentu: vojna je nesmiselna in nikakor se ne bi smeli vplesti vanjo. Kdaj se mu je stemnilo, da je lahko izumil fašizem, ni povsem jasno.

Italijanski vojaki naj bi nato zajahali svoje bicikle in se odpravili proti Kobaridu, pet kilometrov stran. S tiste ceste so lahko že videli mogočen Krn, ki je bil še vedno pobeljen. Mussolini naj bi takrat dojel, da v tisti “neodrešeni” deželi ni bratov Italijanov, in da ni nikogar, ki bi ga morali vrniti v objem matere Italije. O tem dogodku piše tudi sam Mussolini, a začuda ne omeni dvomov glede okupacije, ki so jih menda slišali domačini in o tem pripovedovali še dolgo po obeh vojnah.

Kobarid Caporetto

Prebivalci Kobarida so za invazijo izvedeli 23. maja ob desetih zvečer in sprožil se je vsesplošni preplah. Skrivali in zakopavali so dragocenosti,  mnogi pa so pobegnili proti Bovcu ali proti Tolminu. V isto smer so nekaj dni prej odšli že uradniki, orožniki in vojaki, ki so za seboj pustili prazne kasarne. Da bi preprečili zasledovanje Italijanskih vojakov, so 24. maja zjutraj – torej ravno v času, ko so ti vkorakali v Kobarid – razstrelili Napoleonov most čez reko Sočo.

V naslednjih urah so po okoliških gorah že grmeli topovi in streli, in lahko si predstavljamo, kako so se počutili Kobaridci, ki so se odločili, da ostanejo doma. Ob devetih so zavojevalce na glavnem trgu pričakali župan, podžupan, nadučitelj, dekan in kaplan. Delegacijo so izbrali domačini čez noč, njihova naloga pa je bila italijansko vojsko prepričati, naj prizanesejo Kobaridu in prebivalcem. Takrat so veljali drugačni zakoni bojevanja, zato se jim ni bilo treba bati požiga vasi in strelskih vodov; so pa pričakovali, da jih bodo vse izselili v Italijo. Medtem ko se ta strah zanje ni uresničil, so v begunce spremenili večino gornjega Posočja.

Slovenski tisk je z nekajmesečno zamudo poročal o nagovoru in zapisal, da so Kobaridci prosili okupatorja, če jim lahko zagotovi, da življenje pod njihovo oblastjo ne bi bilo slabše od tistega pod Avstrijci. Takrat se je govorilo tudi o tem, da je kobariška delegacija govorila proti Avstro-Ogrski in slavila Slavijo, a večina virov dvomi o resničnosti teh govoric.

Italijani so kakopak bili razočarani nad sprejemom. S perjem okrašeni vojaki so namreč v posoške kraje vkorakali z idejo, da končno osvobajajo “neodrešena ozemlja” Kraljevine Italije in da jih bo lokalno prebivalstvo pozdravilo s fanfarami in plesom. Sumničavo so gledali po kobariških ulicah, kjer ni bilo italijanskih trobojnic, domačini pa so po zasedbi zelo redko hodili iz svojih hiš.

Mesto so nemudoma preimenovali v Caporetto. Dekan Jurij Peternel, o katerem je zaradi zapisa v nekem italijanskem časopisu še leta 1916 zmotno veljalo, da so ga Italijani usmrtili zaradi suma o vohunjenju, je svojim faranom priporočal, da se do zavojevalca obnašajo umirjeno, da pa se morajo seveda braniti, če bodo napadeni.

Viri pišejo, da je nova vojaška oblast dobro skrbela za domačine, dobrine pa naj bi bile relativno poceni – razen sladkorja in drv. Reveži so dobili hrano zastonj, predvsem riž, testenine in krušno moko. V celotnem okraju so prepovedali vzrejo prašičev, menda zaradi strahu pred boleznimi.

Že prvi večer okupacije je italijansko poveljstvo v svoj novi štab poklicalo dekana, kaplana in vse ostale mestne veljake, in jih opozorilo, da so dobili pismo od neke ženske, v katerem piše, da naj bi bilo v mnogih kobariških hišah podstavljen eksploziv. Može so na podlagi (verjetno lažnega) pisma izpraševali devet ur, nato pa so jim dodelili stalno stražo.

Italijani so nato pobelili vse hiše in odstranili slovenske napise in imena ulic. V Kobaridu so tako dobili Via Vittorio Emanuele, Via Cividale, itd. Na vsak način so hoteli odstraniti znake slovenstva, so pa presenetljivo pustili kip skladatelja Hrabroslava Volariča, ki se je rodil v Kobaridu leta 1863. (Kip so fašisti porušili leta 1922.) Naenkrat je v državnih uradih veljala samo še italijanščina, tisk pa je lahko objavljal le še laško besedo. (Več o poitalijančevanju Primorske tukaj.)

Da bi Slovence spremenili v Italijane čimbolj učinkovito, so seveda morali spremeniti tudi šolstvo. Ljudska šola je postala “Educatorio”, odpustili so vse slovenske učitelje, v mesto pa so pripeljali italijanske. Pouk je potekal izključno v italijanščini, spremenil se je tudi učni načrt, mlade učence pa so podkupovali s kosilom. Ko je Kobarid obiskal visok dostojanstvenik ali pa se je praznoval državni praznik, so otroke opremili z italijanskimi kokardami in jih poslali v slavnostno parado.

Kot rečeno je bil tudi tisk le še italijanski, to pa je seveda veljalo tudi za vsebino: širila se je italijanska propaganda, poročalo se je le o italijanskih zmagah na fronti, ljudem pa se je prodajalo pretirane zgodbe o porazu avstrijskih sil.

2. novembra 1915 so Italijani svoj iredentizem uradno zakoličili tudi sredi Kobarida, ko so na cerkvena vrata pritrdili veliko tablo, na kateri je v italijanščini pisalo:

Da bi zopet priborili svete meje, ki jih je narava postavila v mejnike domovine, so se postavili v boj neustrašni. Slavna smrt, njihova plemenita kri vrača sveto odrešeno zemljo, 2. novembra 1915.

Tabla je bila okrašena z italijanskimi barvami, sredi cerkve pa so v spomin padlim “osvoboditeljem” postavili še mrtvaški oder, prav tako okrašen z zastavami, kokardami in venci. Ob civilno pokopališče je italijanska oblast postavila še vojaškega, ki je na sredini imel velik oltar iz betona, na katerem je pisalo “Junakom Nove Italije domovina hvaležna.”

Nasilje nad prebivalstvom

Kljub temu, da so v močno cenzuriranih pismih, ki so iz Kobarida v Ljubljano potovala preko Švice 17 dni, domačini pisali, da niso v pomanjkanju, je bilo italijansko nasilje nad prebivalci Posočja v tistih dneh pogosto. 4. junija so na primer italijanski vojaki med iskanjem dezerterjev aretirali 66 domačinov in jih šest brez obsodbe na mestu ustrelili. Slovenski narod je o tem poročal čez dobre tri mesece in zapisal tudi imena talcev.

Istega dne so italijanski vojaki s Krna gnali umsko zaostalega možakarja Josipa Gregorčiča in ker jih ni hotel ubogati – bodisi zaradi uporništva bodisi zaradi nerazumevanja ukazov – so ga brutalno pretepli s koli. Josip je še isti dan umrl pred kobariškim sodiščem.

Nato so na polju med delom brez povoda ustrelili Matijo in Marijo Fon, moža in ženo iz vasi Ladra, iz vasi Kamno pa sta brez sledu izginila dva brata. Slovenski gospodar je 15. julija poročal tudi o mlajšem fantu, ki naj bi ga italijanski vojaki usmrtili kljub moledovanju o nedolžnosti. Ker je to edini vir o tem dogodku, ni povsem jasno, če se je zares zgodil.

Domačinka iz Drežniških Raven je pripovedovala, da so jih Italijani pregnali iz vasice pod Krnom v Breginjski kot, kjer jim je še posebej “pogumen” oficir s sabljo pomoril več glav goveda in drobnice, nato pa se je znesel nad dvema starcema, ki nista več mogla hoditi. Petnajst kilometrov neprestane hoje je bilo napornih za mladeniče, kaj šele za ostarele. Konjenik je izmučena možakarja, stara 89 in 92 let, z revolverjem na mestu ustrelil in ju pustil ob cesti. 

V Sužidu je nasilje izvajal italijanski polkovnik Bucacci, ki pa je bil po rodu Dalmatinec s priimkom Bukačić. Dezertiral je bil iz avstro-ogrske vojske in se pridružil Italijanom. Bucaccija so se bali tako vojaki kot tudi civilisti, saj je bil strog in hudo nastrojen proti Slovencem. Nekega dne je dve domačinki, 16-letno Marijo in malo starejšo Elizabeto prisilil v fotografiranje brez čevljev, z razpetimi lasmi in odpetimi bluzami v spodnjem krilu. Fotografije je nato razmnožil in jih pošiljal v Rim kot dokaz, da imajo Italijani na novo okupiranem (oziroma “osvobojenem”) ozemlju opravka z barbari, cigani in ljudmi nižje kulture, ki jih je nujno treba izobraziti. Takšna propaganda je ob podobnem poročanju italijanskih medijev pripomogla k nezaupljivosti do Slovencev, ki so bili v očeh italijanske javnosti divjaki.

Skozi oči domačinov pa so bili Italijani tisti, ki so bili barbarski. Domačinka iz Sužida je v svoji kroniki na primer poročala, da dekleta v Sužidu niso bila varna pred italijanskimi vojaki in da so ob pomanjkanju hrane lovili mačke in podgane, ki so jih spekli in pojedli.

Med Italijani je nasploh prevladovala preganjavica pred domačini, “ki jih niso sprejeli kot osvoboditelje, zato so nanje gledali sumničavo”. Politik in zgodovinar Camillo Medeot je takrat poročal, da med vojaki prevladuje “vohunska psihoza”, saj so že s 24. majem začeli z množičnimi aretacijami duhovnikov in civilistov, ki so jih obtožili vohunjenja in podpiranja Avstrije. Na širšem območju Furlanije, Goriške, Krasa, Posočja in Tržaškega naj bi do konca poletja aretirali kar 70 tisoč ljudi. Najpogosteje so zapirali predstavnike krajevnih oblasti in učitelje.

Bovško in begunci

Medtem ko je lahko večina prebivalcev Kobarida ostala doma, so se morali z Bovškega skoraj vsi čez noč umakniti pred italijansko vojsko. Bovški dekan je tako moral med ponedeljkovo jutranjo mašo 24. maja faranom oznaniti, da se bliža okupacija in da morajo nemudoma zapustiti svoje domove, obdelana polja in pašnike, vse imetje in živino. Ker ni vedel, kako dolgo bo trajala vojna, jim je svetoval, naj vzamejo za nekaj dni hrane. Nihče si verjetno ni mislil, da se še štiri leta ne bodo mogli vrniti pod Kanin in da bo njihova dolina grob tisočim tujcem.

Bovška dolina je v preteklih stoletjih videla različne vojske, ki so korakali skozi mesto, a nikoli jim ni bilo treba zapustiti domov. Velika vojna, ki je takrat divjala že 300 dni, se je preselila v planinski raj, generalov in strategov pa ni zanimalo, kdo živi v teh zakotnih krajih. Ukaz je bil izseliti prebivalce in zemljo v pomladnih cvetovih nameniti areni jekla in krvi.

Prebivalci zgornjega Bovškega so bili večinoma izgnani v notranjost Avstro-Ogrske, predvsem na Kranjsko in Koroško. Prednike mojih sovaščanov so izgnali Italijani vse do Piedmonta na meji s Francijo. Z izjemo premožnejših, ki so se dan prej umaknili v svojih kočijah čez Predel, je večina morala pešačiti. Sinovi in hčere, matere in očetje, dedki in babice so s culami hodili v neznane kraje, mnoge družine so bile ločene. Nekateri so s seboj vzeli kakšno kravo (ki so jo morali med potjo prodati), svoje imetje pa so zazidali v kleti. Ko so se leta 1919 vrnili, so svoje domove našli porušene in izropane.

Zanimivost: Svetozar Borojević je menda hotel iz Kranjske gore pregnati vse goriške begunce, a naj bi ga Janez Evangelist Krek prepričal, naj tega ne stori. Krek je v Ljubljani vodil posredovalnico za goriške begunce, kjer je skrbel za evidenco, nastanitev, in zaposlitev pregnancev. Someščane je redno pozival, naj rojakom iz Posočja pomagajo, kakor le morejo.

Načrt italijanske vojske za novo fronto je bil jasen. Vojaško cono so razdelili na ozemlje vojnih operacij (bivanje vojakov in bojevanje) ter na zaledje. Zaledje je bilo prostor za evakuacijo, “operacijska cona” pa je bila strogo varovano območje, kjer ni bilo prostora za civilno prebivalstvo. Okrog vsakega vojaškega položaja so začrtali 500-metrski krog, iz katerega so izselili vse civiliste.

Izpraznitev Posočja naj bi potekalo v treh fazah: evakuacija, preselitev in varovanje lastnine. Okupacijska oblast je celo ustanovila poseben urad za varovanje lastnine, in poskrbela, da se je vse pohištvo z drugimi predmeti preselilo v posebna skladišča (predvsem v primeru Gorice). Kljub temu ukrepu so bili tako skladišča kot domovi porušeni, vojaki pa so pogosto ropali ter podirali hiše za kurjavo. 

Moja vas je bila zaradi zaledne lege popolna za počivališče in skladišče italijanske vojske, saj je obkrožena s tremi visokimi hribi, avstrijska artilerija pa je ni mogla doseči. Rodovitna polja na bolj sončni strani ravnine, pod katerimi teče reka Soča, so bila poteptana in zazidana s skladišči za orožje, sanitetno opremo, in latrinami. V bližini so postavili še klavnico, iz katere je kri tekla naravnost v reko. Postavili so pralnico in razkužilnico, celotna vas pa je bila namenjena potrebam vojske. Vojaki so živeli v šotorih in barakah, oficirji pa so dobili lesene vile z betonskimi temelji.

V vasi so zrasle tri vojaške bolnišnice, sredi kraja pa so uredili zdravstveni dom in urgenco. Vaški salon je še naprej prodajal cigarete in drobnarije, šola pa je postala župnišče in kasarna. Cerkev v srcu vasi, ki je bila zgrajena sredi 18. stoletja, je postala skladišče za strelivo in ostalo vojaško opremo. Zaradi očitnih razlogov so morali razširiti tudi vaško pokopališče, kjer so pokopali 443 vojakov. 

Mojo in sosednjo vas so povsem izpraznili, četudi za to ni bilo strateške potrebe. V začetku junija so vaščane skupaj s priljubljenima duhovnikoma najprej z vojaškimi vozili odpeljali v kraj Ažla v Beneški Sloveniji. Kurata iz moje vasi so nato aretirali, ker naj bi domača dekleta pozival, naj ne nasedajo “ponudbam” italijanskih mladeničev. Begunci so živeli v šotorih na golih tleh, hrano pa so dobili le enkrat na dan. Oktobra so jih odpeljali v Diano Marino, 100 km od Nice. Tam so ostali do konca vojne.

Po “osvoboditvi” osvoboditev

Do oktobra 1917 je Posočje postalo zadnje počivališče tisočim fantom z vseh vetrov in obe strani sta bili izčrpani. Avstriji je na pomoč priskočila nemška vojska in 24. oktobra izvedla blitzkrieg ofenzivo, s katero so hoteli dokončno pregnati Italijane. Po peklenskem topniškem obstreljevanju, srditih napadih in plinskih granatah so avstrijsko-nemški vojaki uspeli osvoboditi Bovško, se prebiti pri Tolminu in vkorakati v Kobarid do časa kosila. Štiri dni kasneje je bila osvobojena še Gorica.

Italijanski vojaki so se pognali v beg in beseda caporetto še danes v Italiji pomeni polomijo. Orožje, opremo in vse, kar jih je oviralo pri begu, so pustili ob cesti ali pa potisnili v reko. Pobegnil je tudi nastavljeni vojaški župan, ki je s seboj odnesel vse, kar je bilo v občinski blagajni.

Domačini so poiskali skrite slovenske in cesarjeve zastave in jih izobesili po oknih, balkonih in ulicah. Italijanska imena po hišah so bila izbrisana in zasijala so slovenska imena kot so Gregorčičeva, Prešernova, Volaričeva ulica, Goriška in Soška cesta, itd.

Kar ne pomeni, da germanska vojska ni bila surova. Premočeni, premraženi in lačni vojaki so se naselili po hišah, kjer so se lahko ogreli in nahranili, domačini pa so kasneje poročali, da niso bili posebej prijazni. Ko so ljudje začeli vdirati v italijanska skladišča in iz njih nosili hrano, pijačo, obleko in orodje, jim je nova oblast izplen zasegla.

V Posočju je v tem času zavladalo pomanjkanje, ki ga celo med samo vojno niso poznali, saj so avstrijski in nemški vojaki med pohodom proti Piavi, kamor so pregnali Italijane, pobrali vse, kar ni bilo pritrjeno. Novega okupatorja je nadomestil stari okupator, a kljub temu je bilo v Kobaridu veselo. Vračali so se mladeniči, ki jim je uspelo preživeti bojišča od Galicije do Krasa, vrnila se je slovenščina, in mogoče se je vrnilo upanje.

To upanje je bilo poteptano čez nekaj mesecev, ko se je zaradi mešetarjenja z Anglijo italijanska oblast vrnila, a o tem kdaj drugič.

Če je bil Kobarid bolj ali manj nedotaknjen in obljuden, pa je bila moja vas po odhodu Italijanov mesto duhov. Ko so se domačini vrnili, so našli razmetane in umazane hiše, polne iztrebkov. Po pričanju domačina, ki je imel takrat šest let, so italijanski vojaki veliko potrebo opravljali kar po izpraznjenih hišah. (Toliko o barbarih.)

Pohištvo je izginilo, okna so bila razbita, ostale so sledi ognjišč, ki so si jih pozimi vojaki uredili kar sredi stanovanj. Če so hoteli vaščani po vrnitvi kje spati, so morali najprej posušiti pokošeno travo in si ustvariti steljo po tleh. Polja in njive so bila polna municije, pušk, revolverjev in granat.

Vaščani so zbrali železje in blago, ki je pokrivalo šotore, ter ga prodali nekemu podjetnemu Furlanu, ki je občasno pripeljal s tovornjakom. Tudi vse živalske kosti in lobanje, ki so ležale okrog vojaške klavnice, so lahko prodali za dober denar. Življenje se je počasi vrnilo v vas. Družine so obnovile hiše, pospravili so cerkev in jo znova posvetili, kupile so se živali, in ljudje so počasi začeli opravljati svoje stare poklice. 

Posočje, mladim fantom grob

Natančno število ljudi, ki je v Posočju izgubilo življenje med prvo svetovno vojno, ni znano, ocene pa se vrtijo med pol milijona in milijonom – če upoštevamo žrtve bolezni pa še več. Medtem ko je po vsem svetu umrlo okrog 37 milijonov ljudi, naj bi življenje izgubilo 35 tisoč Slovencev.

Tudi gola statistika razkriva, da je bilo leta 1921 na slovenskem ozemlju 22 tisoč manj moških kot jih je bilo leta 1911. Verjetno ne bomo nikoli zares vedeli, koliko ljudem je planinski raj postal poslednje počivališče v času, ko je bil tu pekel. Bitke so namreč potekale na kraškem in visokogorskem bojišču, med bitkami pa je eksplodiralo na milijone granat, ki so bile težke tudi do eno tono. Ostalo je opustošenje in neštete kosti, ki jih še danes prekriva le plast prsti ali apnenca.