Iran in Savdska Arabija: hladna vojna na Bližnjem vzhodu

Bližnji vzhod je ena najbolj zapletenih regij na svetu. Pet držav je v razsulu in so praktično nefunkcionalne (Sirija, Irak, Afganistan, Libija in Jemen), v regiji pa divjajo štiri vojne (v istih državah, izvzemši Libijo).

A vojna na tem delu sveta ni nekaj novega. Spori, konflikti in bitke so del vsakdana že od konca prve svetovne vojne, ko je propadel Otomanski imperij. In tekom 20. stoletja sta v skoraj vsak konflikt vedno vpleteni dve državi. Ne, tokrat to nista Rusija in Združene države Amerike, ampak Iran in Savdska Arabija. Ki pa imata vsaka svojega zaveznika pri omenjenih velesilah.

Iran in Savdska Arabija sta zagrizena sovražnika, a zanimivo je, da nikoli nista bili neposredno v vojni ena z drugo. Sta pa se pridno vpletali v dogajanje v sosednjih državah, ki se niso mogle zoperstaviti njunemu vplivu. Tu ne gre za klasično vojno, kjer bi ena država hotela okupirati drugo, temveč za klasično hladno vojno. Medtem ko je med drugo svetovno vojno in padcem berlinskega zidu potekala hladna vojna med ZDA in Sovjetsko zvezo, pa že dolga desetletja druga hladna vojna divja med Iranom in Savdsko Arabijo.

Izvor

Za začetek zgodbe se moramo preseliti sto let v preteklost. Pred prvo svetovno vojno je bil Arabski polotok mineštra plemen, ki so živela pod otomansko upravo. Ko je Otomanski imperij neslavno propadel z drugimi kraljestvi in cesarstvi leta 1918, so se plemena udarila med seboj. Eno izmed plemen je bila tudi rodbina al-Saud, ustanovljena sredi 18. stoletja. Natanko sto let pred propadom Otomanov je prav ta imperij uničil prvo savdsko državo. Vmes so uspeli še z drugo državo, ko pa je turška premoč vendarle izginila, so s tretjo savdsko državo okupirali večino polotoka in leta 1932 ustanovili Savdsko Arabijo.

Niti šest let ni minilo, ko je nova država Savdijcev odkrila temelj bodoče velesile: nafto. Pleme je nenadoma postalo izjemno bogato, tiha arabska puščava pa je dobila ceste in mesta. Z nafto so se prikupili tudi pravi velesili v vzponu, Združenim državam Amerike. In prav vzpon Savdov je prototip ameriških sanj: revež najde nafto in postane milijarder.

Na vzhodni strani Perzijskega zaliva pa se je rojevala druga država – in njen porod je bil dolgotrajnejši in težavnejši. Iran je bil potomec veličastne Perzije, ki se je v 18. stoletju (torej takrat, ko so Savdijci šele ustanovili svoje pleme) lahko pohvalila z najmočnejšim imperijem na planetu. A v 19. stoletju je Rusko cesarstvo Iran povleklo v vrsto konfliktov, zaradi česar je slednji izgubil ogromno ozemlja.

V prvem desetletju 20. stoletja se je “zgodila ulica” in ustavna revolucija je na oblast postavila monarha, ki je po nekaj letih odstopil, leta 1911 pa so Iran okupirali Rusi, da bi “ohranili mir”. Med prvo svetovno vojno so okupatorji postali Britanci, 10 milijonov Irancev pa je pobrala lakota. Med drugo svetovno vojno so se stari okupatorji vrnili – skupaj. Po koncu vojne so Iran hoteli obdržati Sovjeti, nato pa je na oblast prišel premier, ki je nacionaliziral nafto. To seveda ni bilo všeč bivšim okupatorjem (Britancem in prvi pravi velesili ZDA), zato so izvedli državni udar in namestili lutko. Sledila je sekularizacija in teror tajne policije.

Dve velesili

V tem času, torej v sedemdesetih, je Bližnji vzhod že dobil dve velesili, obe islamski državi, vsaka s svojo ločino. (Več o razliki med suniti in šiiti tukaj.) V tem času sta bili obe petro-monarhiji prijateljici Američanov. A medtem ko so bili Savdijci navdušeni nad svojo državo, iranski šah (ameriška lutka) ni imel enakega nadzora, kljub brutalni tajni policiji. Reforme in prevelika navdušenost nad “Coca Cola demokracijo” so iranske muslimane motile, zato se je leta 1979 znova “zgodila ulica”. Ko je šah pobegnil iz države in je na iransko oblast stopil Ajatola Homeini (muslimanski klerik, nastrojen proti Zahodu), se je odnos med Iranom in Savdsko Arabijo zares začel krhati.

Homeinijeva revolucija je bila ogromen mednarodni dogodek in vsi so poročali o njej. Nanjo so se odzvale vse države, še posebej pa Savdska Arabija. Kraljeva družina se je namreč na smrt bala revolucije. Savdijci namreč naravnost obožujejo status quo in se takoj primejo za denarnico in revolver, če se v okolici kuhajo nemiri. In poleg želje po političnem obstanku je tu še religija.

Do takrat so Savdijci namreč imeli monopol nad globalnim islamom. V Savdski Arabiji sta navsezadnje dve sveti mesti, Meka in Medina. A Homeini je trdil, da je njegova revolucija Iran utrdila kot legitimno islamsko državo. Primerjava med razdorom Suniti-Šiiti ter katoliki-protestanti je sicer preveč poenostavljena (predvsem zato, ker je slednji konflikt trajal dlje in je bil bolj krvav), a to, da je Homeini šiitsko državo razglasil za pravo islamsko državo, je bilo za Savdsko Arabijo podobno, kot bi se Francozi spet odločili, da je Avignon pomembnejši od Vatikana.

Kakorkoli, po letu 1979 je Iran začel aktivno širiti svojo revolucijo. CIA je že leta 1980 napisala poročilo, v katerem je do potankosti opisala, kako Iran pomaga šiitskim skupinam (z denarjem in orožjem) pri uporu proti sunitskim oblastem. Homeini je med drugim financiral poskuse državnih udarov v Iraku, Afganistanu in v sami Savdski Arabiji.

Zato se je slednja leta 1981 odločila za unijo zalivskih držav (Bahrain, Kuvajt, Oman, Katar, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati). Da bi bili še močnejši, so okrepili zavezništvo z Američani.

Nove vojne

Savdska Arabija ni bila edina, ki jo je motil vedno močnejši Iran. Še preden so Arabci ustanovili svoj pakt, se je iraški diktator Sadam Husein odločil, da bo sosedo napadel. Upal je, da bo ustavil šiitsko revolucijo (Sadam je bil zagrizen sunit v večinsko šiitski državi) in mogoče ob tem dobil nekaj iranskega ozemlja ter nahajališč nafte. A ni prišel daleč.

Vojna se je hitro ustalila na določeni fronti in se spremenila v vojno izčrpavanja iz jarkov, česar svet ni videl že od prve svetovne vojne. Ko je Savdska Arabija videla, da Iran zmaguje, so Iračanom poslali denar, orožje in logistično pomoč. Če tega ne bi storili, bi Iran verjetno premagal Irak in šiitski val bi se premaknil nevarno blizu Savdijcem. Vojna je tako trajala vse do leta 1988, umrlo pa je skoraj milijon ljudi. Iran za to vojno še vedno krivi Savdsko Arabijo, četudi so med tem konfliktom Irak podpirali tudi Američani.

Ameriško močvirje

Irak je zelo hitro napadel še Kuvajt, kar je kljub zavezništvu s Savdijci in Američani starega Busha spodbudilo, da je šel nad Huseina. Leta 2003 pa je mlajši Bush znova napadel Irak in se ga znebil. Ker je Irak svojemu zmešanemu diktatorju navkljub deloval kot tampon med Iranom in Savdsko Arabijo, ni bilo nobeni od njiju všeč, da so v regijo prišli štrene mešat Američani.

Težave so nastopile, ko Ameriki ni uspelo najti primerne zamenjave za Huseina; ko jim ni uspelo popraviti sesute države; ko so razpustili iraško vojsko; in ker pravzaprav ni imela pojma, kaj sploh počne ob Evfratu in Tigrisu. Kaos in nekonstruktivna (če ne kar destruktivna) politika sta hitro pripeljala do vakuuma moči, kar so hitro izkoristile razne oborožene milice po vsem Iraku. Teh je v letih po okupaciji vzklilo na stotine, tako šiitskih kot tudi sunitskih. Vsaka je hotela zavzeti svoj konec Iraka in vsaka je glede na versko pripadnost dobila podporo bodisi od Irana ali pa od Savdske Arabije.

Krvava pomlad

Konflikt se je še bolj zaostril leta 2011, ko se je po Bližnjem vzhodu razširila tako imenovana “Arabska pomlad”, ki je zahtevala demokracijo in razpustitev pokvarjene monarhije. Najprej je vlada padla v Tuniziji, nato so v Alžiriji priredili ogromne proteste; v Jordaniji in Omanu so z demonstracijami dosegli določene spremembe v vladi; v Egiptu pa je krvava vstaja dosegla odstop Hosnija Mubaraka. V Libiji so se protesti sprevrgli v spopade, državo so napadli Združeni narodi, obesili so Gadafija in začela se je državljanska vojna, v kateri je umrlo že več kot 40 tisoč ljudi.

V Jemnu so s protesti z oblasti vrgli pro-savdijsko oblast, izbruhnila je državljanska vojna, nato pa so državo začeli obstreljevati še Savdijci, ki niso hoteli izgubiti vpliva. Za oblast se tolčejo Hutiji in Mansur Hadi, ki je od leta 2012 predsednik Jemna. V Jemnu prevladuje sunitska ločina, šiiti pa so v rahli manjšini, zato je država “popolno” bojišče za posredno vojno med Savdsko Arabijo, ki podpira sunitskega Hadija, ter Iranom, ki podpira šiitske Hutije.

V Iraku je premier Maliki oznanil, da ne bo več kandidiral, večina oblasti je bila razpuščena, premier je postal al-Abadi (tesno povezan z Iranom), izbruhnila pa je državljanska vojna, v kateri se je razcvetela teroristična skupina ISIS. Od takrat Iran s svojimi dobro izurjenimi milicami, ki se borijo proti Islamski državi, ter drugimi ukrepi, poskuša okrepiti svoj vpliv v Iraku.

Tudi v Siriji se je vse začelo s protesti, ki jih je Asad krvavo zatrl. To je vodilo v državljansko vojno in zapleteno močvirje različnih milic in skupin, ki se borijo proti ali za Asada. Sirija je najbolj krvav rezultat Pomladi, saj je v šestih letih umrlo skoraj pol milijona ljudi, na milijone pa jih je pobegnilo iz države.

Iran je bil s svojo revolucionarno naravo navdušen nad vstajami in je zelo rad financiral protestnike. Savdska Arabija pa kot rečeno ne mara sprememb, zato je vedno podpirala ljudi na oblasti, oziroma oborožene milice, ki so se borile za skrajni sunitski islam. V vsaki omenjeni državi sta roko ponudili Iran in Savdska Arabija, in povsod, kjer je bil njun pritisk prevelik, so se države sesule.

Hladna vojna se segreva

Zanimivo je, da niti Iran niti Savdska Arabija ne želita neposredne vojne, a njun razdor se je razširil med mnogo drugih držav preko finančne podpore nasprotujočim si skupinam. Tega, kar se zdaj dogaja na Bližnjem vzhodu, državi nikakor nista mogli napovedati. Še manj pa jima je kaos všeč, saj ogroža državno varnost obeh.

In trenja se le še kopičijo. Savdska vlada grozi Katarju, drobni zalivski državi (bojda najbogatejši na svetu), ki je postala preveč prijateljska z Iranom. To je isti Katar, ki je dolga leta sodeloval v zalivskem paktu proti Iranu. Po drugi strani pa prav Iran pridobiva vedno večji vpliv na ozemlju propadlih držav Sirije in Iraka, zdaj, ko ISIS izgublja po hitrem postopku.

Situacija na Bližnjem vzhodu je vse prej kot preprosta in medtem ko divjajo državljanske vojne in propadajo države, se hladna vojna med Iranom in Savdsko Arabijo nevarno segreva, istočasno pa je njuna hladna vojna tudi druga hladna vojna med Ameriko in Rusijo. Joschka Fischer, bivši nemški zunanji minister, napoveduje, da bo naslednja vojna neposredno med Iranom in Savdsko Arabijo, kar pomeni novo posredno vojno med Rusijo in Ameriko.

Konflikt interesov velesil, sovraštvo med verskimi ločinami, pohlep in želja po oblasti, stoletni spori in spodleteli ukrepi bodo očitno še dolgo krojili usodo Bližnjega vzhoda, posledice pa bo nosila tudi Evropa in preostanek planeta.