Dne 30. sept. ob dveh popoldne smo odmarširali iz Tuzle in marširali do sedmih zvečer. Kraj, koder je šel naš marš, je bil močviren in hoja je bila naporna. Naslednjega dne, I. okt., pa smo korakali od pol osmih zjutraj do sedmih zvečer. Ker vojne kuhinje niso mogle toli hitro za nami, smo ostali ves dan brez gorke menaže. Jedli smo, kar smo nosili s seboj in kar smo našli ob potih. Prve dni smo srečavali vsak čas turške begunce. Povsod smo opažali velik strah in nepopisno bedo.
Prenočišče smo si napravili v veličastnih pragozdih Konj planine, ki jo je krasno popisal slovenski pisatelj Podlimbarski. Ponoči smo dobili nekaj kave in prepečenca, ob pol sedmih zjutraj pa smo zopet marširali. Odmor smo imeli v vasi Kladanj ob Drinači. Tega dne smo zajeli dva ovaduha in trpeli hudo žejo, ker ni bilo dobiti nikjer vode. Ves dan je deževalo in končno je začelo še snežiti. Do kože mokri in premraženi pa smo morali zvečer na poljsko službo — stražit.
Dne 3. oktobra smo dobili prvo menažo : meso pečenih ovac, ki smo jih ujeli. Taborili smo v Petrovčah. Tam je videla neka naša predstraža, kako je srbska predstraža ustrelila našega huzarja s konjem vred. Srbi so se umikali ves čas pred nami proti meji.
Šele 4. okt. so naletele naše predstraže na Srbe in unela se je mala praska. Ranjen ni bil nihče. Prenočili smo po kmečkih kočah v Žerjavicah, kar se nam je zelo prileglo, saj je deževalo ves dan in smo bili premočeni.
Dne 5. okt. smo odmarširali v dežju dalje, a že ob 7. zjutraj so nas nenadoma napadli Srbi iz okopov. Razvnel se je boj, ki je trajal ves dan. Imeli smo precej ranjenih, a razmeroma malo mrtvih. Posebno se je odlikoval nadporočnik Müller, ki je bil dvakrat ranjen. Zvečer so ga odpeljali na obvezovališče, a naslednjega jutra je bil že zopet pri polku.
Žal, da smo morali prenočiti kar v okopih, ki smo si jih v naglici izkopali v zaščito pred srbskimi kroglami. Srbi so se ponoči umaknili ter nas ob štirih zjutraj zbudili s šrapneli. Bila je to naša prva bojna budnica. Srbi so imeli posebno mnogo strojnih pušk, s katerimi so nam prizadeli dovolj škode. Boj je bil ljut in na obeh straneh obupen. Toda proti večeru so se Srbi iznova začeli umikati in tako smo postali mi zmagalci na Kraljevem polju pod Kraljevo goro.
Dne 7. okt. smo odmarširali dalje že ob pol 6. zjutraj ter smo korakali do noči skozi Pjesak in Mrkolje na Tomažičje. Kako trdovraten sovražnik so Srbi, dokazuje dejstvo, da se je bil vršil že par dni pred našim prihodom poleg Pjeska ljut boj. Prenočili smo v nekem hanu. Vse vasi so bile prazne. Turške hiše smo našli vse požgane. Požigalci so bili srbski komitaši. Tega dne popoldne je začelo močno snežiti in brila je huda burja.
Dne 8. okt okoli poldneva smo zopet naleteli na Srbe. Vzlic snežnemu metežu in do kosti režoče burje smo ležali na ped visokem mokrem snegu ter streljali in streljali. Snežilo in brilo je vso noč, in koliko smo trpeli, ve le tisti, ki je že sam preživel tako noč. Nekateri so se zavili v šotorske plahte, sedli in s puško v roki zaspali kakor ubiti. Ko smo jih zbudili, so imeli vso obleko trdo zmrznjeno, ude pa docela otrple in negibne.
Tisto noč pa se je Anton Horvat, doma iz Gradišča pri Lukovici, splazil naprej v dolino, našel je ondi prazno hišo ter si ondi nažgal ogenj, da bi se ogrel. Kar zasliši odnekod glasove – kuretine. Šel je gledat in našel je v hlevu purana in kokoši. Krvoločno je planil po teh žrtvah, jih zaklal, oskubil, iztrebil in spekel. Našel pa je tudi še drugih dobrih stvari, in ko smo naslednjega jutra dospeli za njim v dolino, nam je Horvat postregel s pečenko, ovčjim sirom in kuhanimi hruškami. Seveda smo bili te nenadejane pojedine sila veseli, in Horvat je bil proslavljani junak dneva. Tega dne smo videli tudi prve bosanske volkove. Dva taka velika volka sta nam prišla nesramno nasproti, a sta urno zbežala.
Od 9. okt. dalje smo imeli vsak dan večje in manjše bitke in praske s Srbi, ki so se sicer vedno umikali, a vedno tudi iznova naskakovali. Dne 17. okt., v nedeljo popoldne pa je bil boj najhujši. Šrapneli so leteli tja in sem, grmenje topov, rožljanje strojnih pušk in prasketanje naših pušk, vpitje, kričanje, rjovenje vsepovsod. Proti noči je naš nadporočnik Müller hitel le z 21 možmi naprej ter je zavzel z naskokom sovražne okope. Ondi smo našli cele kupe mrtvih in ranjenih Srbov, ki so se borili obupno vztrajno in zares hrabro za vsako ped zemlje. Toda zmagali smo vendarle mi in prenočili v srbskih okopih.
Žal, da smo se prenaglo veselili zmage, zakaj že ob 4. zjutraj so nas Srbi napadli v spanju ter se nam ponekod približali na dvajset korakov. Kako je bilo mogoče, da so dospeli nenadoma toli blizu, mi je nerazumljivo. Seveda je nastala strašna zmešnjava. Jedva sem skočil pokonci ter se odstranil par korakov od svojega ležišča, je že padla srbska ročna bomba, se razpočila in ubila tovariša kuharja, Antona Horvata, ki je bil ležal ponoči tik mene. Ubila bi bila tudi mene, ako bi bil ostal na mestu. Srbi so nam klicali: „Predajte se!” — naš nad-poročnik Müller pa je kričal Srbom, naj se udajo. Ker ni hotel odnehati nihče, je nastala ljuta borba, polna krvi in izgub za obe plati. To ni bil boj, nego mesarsko klanje, ruvanje in mesarjenje za življenje ali smrt. Mi smo streljali kar stoje.
Jaz sem stal za nekim grmom in streljal kolikor sem mogel. Kar je priletela srbska krogla, razdrobila puškino kopito, in kos jekla s puške mi je odletel v desni kazalec ter mi ga razmesaril. Ista krogla pa se je odbila navzdol, mi raztrgala obleko ter zadela baš v mojo denarnico v hlačnem žepu. V denarnici sem imel par goldinarjev, nekaj kron in drobiža. Vse to mi je krogla zverižila in pri tem izgubila toliko moči, da mi je povzročila na desnem stegnu le malo prasko. Tako sem bil tega dne že drugič rešen preteče smrti. Toda za nadaljnji boj sem postal vendarle nesposoben. Odšel sem torej na obvezovališče, od tam pa sem se odpeljal v bolnišnico v bosanski Usori.
—
Objavljeno v časopisu Tedenske slike, 9. december 1914
