Kaj je srečnost? Enako zapleteno vprašanje kot “Kaj je ljubezen?” Najprej moramo ločiti med srečnostjo in srečo. Sreča je usoda, naključje ali Fortuna. Srečo imate, če se za las izognete klavirju, ki pade z nebotičnika. Srečo imate, če zadenete na loteriji. Srečnost, po drugi strani, pa je dobrobit, stanje, ki so mu stari Grki rekli eudaimonia.
Phillip Seymour Hoffman v videu zgoraj govori o srečnosti, ki se je je sam prenajedel. “Uživanje ni srečnost,” nas opozori in doda, da je vsak užitek pripeljal do skrajnosti, se ga prenasitil in ga tako uničil. Srečnost je biti tukaj in zdaj ter odsotnost tistega zoprnega občutka minljivosti in obžalovanj, je dejal igralec v intervjuju s Simonom Critchleyem decembra 2012. (Celoten intervju si lahko ogledate tukaj.) Ameriška deklaracija neodvisnosti iz leta 1776 med drugim oznanja, da ima vsak človek pravico do življenja, svobode in iskanja sreče (happiness). Ameriška ustava torej predpostavlja, da točno vemo, kaj je srečnost.
Kaj menijo filozofi?
Aristotel je v Etiki zapisal, da se lahko strinjamo, da je najvišje dobro ravno srečnost, a da to vsak po svoje definira. Nekateri srečnost iščejo v svetu užitkov (hedonisti), drugi v svetu političnega udejstvovanja in tretji v filozofiranju. Seveda Aristotel podpira slednjega, a srečnost vseeno bolje definira: “Srečnost je življenje vrline v skladu z razumom.” To po domače pomeni aktivno življenje, v katerem izkoristimo vse svoje talente in sledimo svojemu razumu.
Epikur, ki se je rodil pol stoletja za Aristotelom, se ni povsem strinjal z njim. Zanj je bilo največje dobro užitek, največje zlo pa bolečina. Vse, kar človek stori, stori za doseganje užitka. Če je Aristotel (in njegov učitelj Platon) menil, da je vrlina človeka del srečnosti, je za Epikurja bila le sredstvo. Če ste v nečem dobri, vam to le bolje pomaga doseči stanje blaženosti.
Če se pomaknemo v srednji vek, nam je verjetno jasno, kaj je takrat pomenilo “biti srečen”. Sveti Avguštin je v četrtem stoletju napisal knjigo “Srečno življenje“, v kateri je sklenil, da je cilj vsakega človeka ravno srečnost. A srečnost po njegovem ne izvira iz posvetnih užitkov, temveč iz življenja “v Bogu”. Mojster Eckhart, nemški teolog 13. stoletja, je še dodal, da do srečnosti pridemo z meditacijo, ki nam pomaga doseči “resničnega Boga”.
16. stoletje se znova izvleče iz pretirane pobožnosti in Michel de Montaigne je ponovil idejo epikurejcev: srečnost se skriva v uživanju življenja (in filozofija je ena izmed najboljših poti). In četudi naj bi Montaigne veliko bolj užival kot Epikur, je opozoril, da je zmernost ključnega pomena. Točno tisto, o čemer je govoril Seymour Hoffman.
V 19. stoletju je Arthur Schopenhauer stvar obrnil na glavo. Zanj je bil svet kraljestvo solza in trpljenja, srečnost pa le iluzija. Ko boste naslednjič hoteli malce pesimizma, se obrnite na starega Arturja in ne na Nietzscheja, ki je bil pravzaprav sila zabaven možakar. Kakorkoli, Schopenhauer je menil, da obstajata le dve stanji v življenju: bolečina in dolgočasje. Ironično je bil pesimizem zanj pot do srečnosti.
V tistem času se je oglasil tudi Jeremy Bentham, ustanovitelj utilitarizma, ki je le remix epikurejstva. Zanj je glavno načelo družbe “največ srečnosti za največ ljudi”. Dejanje je moralno dobro le takrat, kadar prinaša največ koristi največjemu številu ljudi. (Požvižgal se je na idealiste kot je bil Kant, ki je zahteval, da se ljudje ravnajo po nekem absolutnem zakonu.) Za Benthama je bila količina srečnosti odločilen faktor. Zavzemal se je za pravice žensk, za delitev cerkve in države ter za pravice živali.
Dandanes naš lov za srečnostjo ni usahnil – prej se je okrepil. Iskanje srečnosti je postala znanost, oziroma del ekonomije. Po vsem svetu se redno preverja stopnja zadovoljstva, mnogi “strokovnjaki” nam s knjigami za samopomoč svetujejo, kako biti srečni, Oprah Winfrey in Dalai Lama pa vztrajata, da je pomembna pozitivna naravnanost misli. Da Skrivnosti niti ne omenjam.
Nemški filozof 20. stoletja, Ludwig Marcuse, je bil mnenja, da srečnost obstaja le v manjših odmerkih, medtem ko sodobni psiholog Jonathan Haidt pravi (kljub temu, da je ateist), da je religija tista, ki osrečuje. Spiritualna razsvetljenost naj bi človeka bolj osrečevala kot razumska.
Kaj pa statistika?
Ekonomija in statistika pa, po drugi strani, merita zadovoljstvo Zemljanov glede na različne spremenljivke: enakost, pravičnost, splošna dobrobit, zadovoljitev osnovnih potreb, zdravje in izobrazba, verska raznolikost, zaposlitev in prosti čas, in tako dalje.
Najbolj priljubljen indeks je SLI (Satisfaction with Life Index), oziroma indeks zadovoljstva s svojim življenjem. Subjektivno dojemanje svoje srečnosti se v tem okviru meri s stopnjami zdravja, bogastva in dostopnosti do osnovne izobrazbe. Najsrečnejša država je po teh kriterijih Danska, sledijo pa ji Švica, Avstrija, Islandija in Bahami. Slovenija je pristala na 67. mestu, Slovenci pa smo očitno manj srečni od Izraelcev, Francozov, Kolumbijcev in Arabcev (med drugim).
Kaj pa je za vas srečnost? Ste srečni?
