Pogosto se sliši vprašanje “Kaj počnejo evroposlanci?” Če ne drugače, pa pred volitvami vsakih pet let. Dobro vprašanje, ki je sicer večinoma postavljeno sarkastično, a nujno potrebuje resen odgovor. Kaj je Evropski parlament, kdo so evroposlanci, kaj počnejo in koliko so plačani?
Kaj je sploh Evropski parlament?
Najprej poglejmo, kaj sploh je Evropski parlament. Parlament je neposredno izvoljena parlamentarna institucija Evropske unije, ki skupaj s Svetom in Komisijo izvaja zakonodajno funkcijo EU. V Parlamentu je 751 poslancev, ki predstavljajo drugo največje volilno telo na svetu (takoj za Indijo). Od leta 1979 se Parlament voli vsakih pet let, volilna udeležba pa vztrajno pada in je leta 2014 pristala na 42%.
Evropski parlament ima več zakonodajne moči kot Svet in Komisija, a nikoli zakonov ne predlaga sam. Skupaj s Svetom ima nadzor nad evropskim proračunom, Evropska komisija pa mu neposredno odgovarja. Trenutni predsednik Parlamenta je Antonio Tajani (EPP), sam Parlament pa je razdeljen na tri mesta: Bruselj, Strasbourg in Luksemburg. V slednjem se nahaja administracija, poslanci pa se srečujejo v Strasbourgu in Bruslju.
Parlament in Svet sta dva domova zakonodajne veje Evropske unije, kar pomeni, da oba odločata o zakonodaji EU. Razlika med navadnimi parlamenti in Evropskim parlamentom je v tem, da niti Parlament niti Svet ne moreta predlagati zakona (to počne Komisija), lahko pa ga spremenita ali zavrneta. Poleg tega ima Parlament veliko posrednih vplivov preko nezavezujočih resolucij in zaslišanj. Posredno vpliva tudi na zunanjo politiko EU, saj mora potrditi vsa dovoljenja. Podporo rekonstrukciji povojnega Iraka ali zaustavitev iranskega razvoja jedrskih tehnologij je moral podpreti Parlament.
Največ članov v Parlamentu ima Nemčija (96 poslancev), sledijo pa ji Francija (74), Italija (73), Združeno kraljestvo (73), Španija (54), Poljska (51) in tako dalje, vse do Slovenije z osmimi evroposlanci in Malte, ki jih ima le šest.
Kaj je evroposlanec?
Evroposlanec je član Evropskega parlamenta na enak način kot so poslanci na Šubičevi člani državnega zbora. Od leta 1979 jih volimo njihovi rojaki, ki naj bi nas evroposlanci predstavljali. Slovenija ima trenutno osem evroposlancev: Franc Bogovič (SLS), Tanja Fajon (SD), Lojze Peterle (NSi), Igor Šoltes (LV), Patricija Šulin (SDS), Romana Tomc (SDS), Ivo Vajgl (DeSUS) in Milan Zver (SDS).
V Evropskem parlamentu je vsega skupaj 751 evroposlancev, naslednje volitve pa so leta 2019. Evroposlanci (razen 52-ih) so organizirani po nad-državnih političnih strankah: Evropska ljudska stranka ima največ članov (177), takoj za njimi pa je Napredno zavezništvo socialistov in demokratov (152). Sledijo jim Evropa narodov in svobode (76), Zavezništvo Liberalcev in Demokratov za Evropo (71), Evropski konservativci in reformisti (56), Skupina Zelenih – Evropske svobodne zveze (55), Konfederalna skupina Evropske združene levice – Zelene nordijske levice (47), in Evropa narodov in svobode (19). Skupna jim je predvsem ljubezen do dolgih imen.
Evroposlanci imajo zagotovljene pravice, ki niso vezane na zvestobo stranki. Vsak evroposlanec lahko vloži pobudo za resolucijo; lahko postavi vprašanja Svetu EU, Komisiji in voditeljem parlamenta; lahko vloži amandma na katero koli besedilo; lahko razloži svoje glasovanje; lahko izrazi mnenje, da je določena stvar nedopustna.
Kaj evroposlanec sploh počne?
Naloga vsakega evroposlanca je, da vsak mesec (razen avgusta) sodeluje na štiridnevnem plenarnem srečanju v Strasbourgu, šestkrat na leto pa za dva dni v Bruslju. Od leta 1992 mora vsak evroposlanec vsaj en teden na mesec preživeti v Strasbourgu. Poleg tega je vsak poslanec lahko član mednarodne delegacije, ki ima sestanke z zunanjimi delegacijami, ki obiščejo tako Bruselj kot tudi Strasbourg. Nekateri morajo na sestanke z drugimi mednarodnimi parlamenti kot so Skupščina afriških, karibskih in pacifiških držav; Evro-sredozemska parlamentarna skupščina in Evro-južnoameriška Skupščina. To pomeni ogromno sestankov.
Potem morajo evroposlanci vzdrževati stike s svojimi volilci doma in večina se jih vrača domov ob četrtkih zvečer, da petke preživijo s posamezniki, lokalnimi organizacijami, politiki, poslovneži, sindikalisti, sveti in tako dalje. Nekateri poslanci za tovrstne sestanke izkoristijo tudi dela prost avgust in praznike.
Vsak poslanec ima tri ali štiri pomočnike, ki delajo bodisi na volilni enoti ali pa v Parlamentu. Ker evroposlanci v Evropskem parlamentu nimajo vpliva na pomembnejše odločitve (zdravstvo, šolstvo, zakon in red, obramba), se o njih v domačih logih redko govori (razen, če pride do škandala). Več vpliva imajo nad okoljskimi standardi, zaščito potrošnikov, trgovino in zakoni zaposlovanja).
Evroposlanci odločajo o skoraj vsakem novem členu zakonodaje, z njimi pa se mora strinjati tudi Svet. Poslanci izvolijo predsednika Komisije in potrdijo člane celotne Komisije. To lahko tudi razpustijo z glasovanjem o nezaupnici (kar se je zgodilo leta 1999 s predsednikom Komisije Jacquesom Santerjem). Evroposlanci imajo tudi moč sprejetja ali zavrnitve mednarodnih sporazumov in novih članic Evropske unije. Skupaj s Svetom vsako leto sprejmejo proračun, blokirajo pa lahko vsako odločitev Komisije. Poleg tega lahko evroposlanci izvolijo evropskega ombudsmana in zaslišujejo kandidate za predsednika Centralne banke.
Konkretnejše stvari, o katerih evroposlanci odločajo, so, na primer: kako dolgo morajo delavci v Evropski uniji delati in koliko praznikov morajo imeti; kateri pesticidi so varni in dovoljeni; koliko naj stane “roaming”; kako uporabljati in označevati gensko spremenjene organizme; varnost otroških igrač; varnost kemikalij, ki se uporabljajo za izdelavo vsakdanjih predemtov; čistost zraka in vode; zdravstvena oskrba v drugih državah in kvaliteta zdravstva doma; dostopnost študija v tujih državah; … (vir)
Koliko je plačan in kakšne privilegije ima?
Uradno ima vsak evroposlanec bruto mesečno plačo malce čez osem tisočakov, a po plačilu davkov in zavarovanja vsakemu ostane 6.250€. A to je enostavna verzija. Če hočemo vedeti, koliko evroposlanec dejansko dobi na svoj tekoči račun vsak mesec, se je treba poglobiti.
Vsak evroposlanec ima pravico do 304€ dnevne “žepnine”, ko se vpišejo v register. To pomeni, da za vsako plenarno srečanje in sestanek dnevno dobijo prej omenjeno vsoto. Vsak evroposlanec mesečno zabeleži 16 dni takšnih primerov, kar pomeni 4.864€. Ta denar je namenjen stroškom, ki jih prinese bivanje v Bruslju ali Strasbourgu, prevoz in hrana. Predsedniki skupin so opravičeni vpisovanja v register in imajo do žepnine pravico vse dni, ko parlament deluje. Predsednik Evropskega parlamenta žepnino dobiva vsak dan na mesec, kar mesečno pomeni dodatnih 9.120€.
Nato ima evroposlanec pravico do žepnine za splošne stroške, ki mesečno nanese do 4.299€. V te stroške so vključeni najemnina volilne pisarne v domačem okraju, telefonski računi za asistente, vzdrževanje spletne strani, nakup dodatnih računalnikov in telefonov, ter drugi podobni stroški. Ostanek te žepnine pristane na osebnem računu evroposlanca in ker tega nihče ne preverja, obstaja možnost, da ta denar ostane bodisi v žepu evroposlanca ali pa pristane v proračunu stranke doma.
Zadnja žepnina, do katere imajo evroposlanci pravico, je tista za potne stroške, znaša pa 2.400€ mesečno. V to so vključena potovanja domov, pot med Brusljem in Strasbourgom, poti po domači državi. A obstaja omejitev. Vsak poslanec ima pokritih 24 povratnih letov in do 24.000 km vožnje z avtom. Poleg tega imajo poslanci na voljo dobrih 4.000€ na leto za potovanje izven svoje države. Od leta 2009 mora vsak svoje kilometre dokazati z dokumenti. Zanimivo je tudi, da vsak evroposlanec dobi dodatna sredstva za “dodatno potovanje”, ki pa so izračunana na sila zapleten način. Dober primer je evroposlanec iz Cipra, ki na leto dobi dodatnih 2.400 evrov za tri dvosmerne lete na relaciji Nikozija-Bruselj in en dvosmerni let Nikozija-Strasbourg.
Koliko torej evroposlanec zasluži vsega skupaj? Nekje med 8.000€ in skoraj 20.000€. Evroposlanec, ki živi relativno blizu Parlamenta (torej London, Pariz, Berlin), in sodeluje na vsaj 90% sej, svoj denar pa zapravi za parlamentarne dejavnosti, na mesec zasluži okrog 10.000 evrov, oziroma 120 tisočakov letno. Kar je občutno več kot uradne številke. Prej omenjeni hipotetični evroposlanec s Cipra, ki gre na vse sestanke v obeh mestih in pospravi vse žepnine, bi teoretično lahko dobil več kot 19 tisočakov na mesec.
Če pa si predsednik Parlamenta, lahko dobiš tudi nad 21 tisočaki mesečno. Podpredsednik dobi 800€ dodatne “predstavniške” žepnine, predsednik pa malce več kot 1.400€. Poleg tega dobi še 2.755€ “rezidenčne” žepnine.
Kako je videti vsakdanjik evroposlanca?
Zanimiv vpogled v vsakdanjik evroposlanca je dobila angleška študentka Amy Busby, ki je na to temo napisala raziskovalno nalogo. Zapisala je, da vsakodnevna rutina evroposlanca temelji na štirih značilnostih: neprestano gibanje, pomanjkanje časa, prekomerna količina informacij in tehnične zadeve. Vsak poslanec ima svoj koledar, ki je razdeljen na štiri tedne: Odbor (rožnata), Poslanska skupina (modra), Plenarno zasedanje (rdeča) in Volilci (zelena). Njihovo življenje se torej vrti v krogu štirih tednov, ki v Bruslju potekajo od ponedeljka do četrtka.
Raziskovalka je opazila, da evroposlanci neprestano potujejo (zato potrebujejo do štiri asistente, ki so razporejeni po različnih pisarnah). V Bruselj jih večina prispe v ponedeljek okrog časa za kosilo, kar se opazi po gneči na Rue Belliard, ki teče mimo Parlamenta in kjer se naredi zamašek, ko se poslanci pripeljejo z letališča, ki je oddaljen 12 kilometrov. Najpogosteje se domov vrnejo v četrtek zvečer, saj so petki rezervirani za volilce doma. Koledar evroposlanca torej diktira točno določen ritem, ki vključuje priprave in informativne sestanke, cikle pravih sestankov, hitrih kosil in večernih dogodkov. Koledarje urejajo asistenti, ki med prej omenjene štiri dolžnosti poskušajo vtakniti 15-minutne sestanke s poslancem.
Pisarna evroposlanca dnevno prejme skoraj 200 pisem po elektronski pošti, med plenarnim tednom pa kar 260. Najpogosteje so to vabila na dogodke, sporočila interesnih skupin, sporočila poslanske skupine, sporočila, povezana z odborom ali delegacijo, ter poročila. Evroposlanec se mora v tednu, ki je namenjeno poslanski skupini, ukvarjati s svojo skupino, delegacijo nacionalne stranke in evrostranko. Med plenarnim tednom se predvsem ukvarja z nacionalno stranko, med tednom, ki je namenjeno volilcem, pa z volilci, delegacijami in osebnimi interesi. Ko je čas za odbor, se ukvarja predvsem z interesnimi skupinami.
A največ je dela s tehničnimi zadevami. Mnogo političnih debat je povezanih z brisanjem odstavkov in spreminjanjem določenih besed v zakonih; poznati je treba različne vrste poročil, procedur in pravil; vedeti je treba definicije vseh okrajšav, s katerimi operira EU – in teh je po besedah asistentov malo morje. (Kar oglejte si seznam.) Poleg tega so mnogi evroposlanci poudarili, da je treba takoj sprejeti egalitarno kulturo evropskih institucij in če hoče evroposlanec pustiti pečat na določenem zakonu, se mora specializirati na ozkem področju in pridobiti sloves strokovnjaka. Tisti evroposlanci, ki se zanimajo za vse, dobri pa niso v ničemer, ponavadi ne pridejo daleč. To nujno pomeni, da se na vsakega evroposlanca obračajo ljudje s specifičnimi težavami in zahtevami. Evroposlanec, ki je znan po tem, da je predvsem osredotočen na energetiko, bo seveda vedno v stiku z ljudmi, povezanimi z energetiko. Ko si enkrat strokovnjak, imaš lahko ogromno vpliva na zakonodajo EU.
Tako imenovani “zvezdniški evroposlanci”, torej tisti, ki so s pomočjo specializacije dosegli ogromno moči, lahko na življenja navadnih Evropejcev vplivajo veliko bolj kot drugi kolegi. A težava evroposlancev je v tem, da ne glede na to, kako dobro opraviš svoje delo in kakšne stvari dosežeš, redko dobiš medijsko pozornost, potarnajo mnogi. Dostop do evroposlanca ni neposreden, saj mora vsak najprej skozi sito asistentov. Njihova naloga je pogajanje z ljudmi, ki hočejo sestanek z evroposlancem; filtriranje gore elektronske pošte, poznavanje prioritet znotraj institucije in ločevanje pomembnih sporočil od nepomembnih. Asistent je ozko grlo cedila, ki sortira in filtrira vse informacije, usmerjene k evroposlancu. Pomembni so tudi strokovnjaki, s katerimi so evroposlanci preko asistentov neprestano v stiku. Mnoge odločitve temeljijo na izredno tehničnih podrobnostih, o katerih evroposlanec ne more imeti pojma, zato jih razložijo strokovnjaki z različnih področij. (vir)
Če hoče evroposlanec v Parlamentu doseči svoje, se mora torej specializirati, do potankosti spoznati birokratske procese in ključne administratorje peljati na kavo. Moč v EU se meri po kombinaciji posedovanja informacij, izobraženosti in mreže poznanstev. Leta 2009 je Evropski parlament posnel video, ki prikazuje vsakdanjik evropskega poslanca, natančneje takratnega belgijskega poslanca Alaina Hutchinsona.
