Bolj kot se ameriška predvolilna bitka bliža volitvam, bolj se govori o anketah in t.i. “swing states”, kjer je mogoča zmaga katerega koli kandidata. V večini demokratičnih držav se vladar izbere na podlagi zbranih glasov: kdor zbere največ glasov, ta je zmagovalec.
A v Ameriki stvari potekajo malo drugače. Če bi namreč imeli enak sistem, bi leta 2016 brez težav zmagala Hillary Clinton, ki je imela 3 milijone več glasov kot nasprotnik, tako pa je v Ovalno pisarno prišel Donald Trump. In to se je v ZDA zgodilo dvakrat v zadnjih dvajsetih letih. Zakaj je temu tako?
Ker imajo elektorski kolegij.
Kaj za vraga je elektorski kolegij, oziroma “electoral college”?
Elektorski kolegij je skupina elektorjev, ki jih določi vsaka zvezna država, da formalno izberejo novega predsednika in podpredsednika. Ko Američani volijo, v resnici odločajo, za koga naj bi glasovala njihova zvezna država. Poudarek je na “naj bi”, a o tem kasneje.
Vsega skupaj je 538 elektorjev, število pa je odvisno od tega, kako so Američani zastopani v Kongresu, plus dva senatorja. Kalifornija, ki ima 39,5 milijona prebivalcev, ima 53 kongresnikov, medtem ko ima Wyoming s pol milijona prebivalci le enega. Vsaka zvezna država dobi toliko elektorjev kolikor je kongresnikov, plus dva senatorja. Kalifornija ima torej 55 elektorjev, Wyoming 3. Kar pomeni, da kalifornijski elektor predstavlja štirikrat več ljudi kot tisti iz Wyominga. Po domače: volilec v Wyomingu je štirikrat več vreden kot volilec v Kaliforniji.
Kandidat, ki dobi vsaj 270 elektorskih glasov, je zmagovalec volitev. To je rezultat volitev leta 2016 po zveznih državah:
Na zemljevidu je lepo vidno, da nobena država ni bila povsem modra ali povsem rdeča, a skoraj vsaka svoje elektorje izvolijo na enak način: kandidat, ki dobi večino, dobi vse elektorske glasove. Če torej zmaga za samo en odstotek, dobi 100% elektorskih glasov.
Leta 2016 je v Kaliforniji za Trumpa volilo štiri milijone ljudi, kar je več kot v kateri koli drugi zvezni državi, razen dveh. To ni važno, ker je Hillary dobila v vsej Kaliforniji več glasov, zato je tudi dobila vseh 55 elektorjev. Na Floridi je Trump zmagal za zgolj 100 tisoč glasov (od 9 milijonov), a dobil vseh 29 elektorjev.
Ne zveni pravično, a elektorski kolegij je bil pravzaprav izumljen prav zato, da je lahko glasove enih prenesel na druge.
Zakaj za vraga je elektorski kolegij?
Elektorski kolegij so postavili leta 1787, ko so Američani hoteli, da bi predsednika izvolil Kongres. Ker so delegati po dolgih razpravah sklenili, da bi to kršilo načelo ločene oblasti, so si izmislili novo skupino ljudi, na katere bi padla ta pomembna odločitev.
Takrat seveda ni bilo petdeset zveznih držav, ampak veliko manj, o vseeno pa so se morale o spreminjanju Ustave strinjati vse. Severne države, ki so bile večinoma proti sužnjelastništvu, so bile mnenja, da se mora v število prebivalstva, ki vpliva na število elektorjev, šteti le svobodne ljudi, saj sužnji niso imeli volilne pravice. Države na jugu so menile, da je treba v to število všteti tudi njih. Kompromis je bil tipično Ameriški: sužnje so pač šteli kot 3/5 osebe in tako sta bile obe strani relativno zadovoljni.
Leta 1800 sta Pennsylvania (sever) in Virginia (jug) imeli približno enako število svobodnih ljudi, a ker je v slednji živelo na sto tisoče sužnjev (ki, ponovimo, niso smeli voliti), je dobila več elektorjev kot prva. Tistega leta je prav to dejstvo pomagalo Thomasu Jeffersonu, kandidatu iz Virginie, zmagati.
Tudi ko so ZDA odpravile sužnjelastništvo in so temnopolti Američani končno dobili volilno pravico (1870), so politiki z Juga našli način, kako jim postaviti ovire. Diskriminatorski zakoni in nasilje so pripomogli k temu, da temnopolta populacija še vedno v praksi ni volila, zvezne države pa so še vedno imele svoje število elektorjev na račun njihovega števila.
Leta 1816 je Kongres skoraj že ukinil elektorski kolegij, a je državam Juga to uspelo preprečiti. Leta 1969 je ukinitev celo dobila podporo obeh strank, a so tudi tokrat senatorji z Juga stvar ustavili.
Danes naj bi vse bilo drugače, a zaradi elektorskega kolegija imajo nekateri volilci še vedno več vpliva kot drugi. Zanimivo je, da so tiste zvezne države, ki imajo ob manjšem številu prebivalstva zajetno število elektorjev (npr. Wyoming, Alabama, Montana, in obe Dakoti), veliko bolj bele kot preostanek ZDA, in večinoma so to republikanske utrdbe. Te države so tudi razlog, da sta oba republikanska kandidata v zadnjih dvajsetih letih postala predsednika ZDA, kljub temu, da sta od Američanov dobila manj glasov.
Nezvesti elektorji
Seveda se stvari lahko še bolj zapletejo. V Ameriki ob elektorskem kolegiju obstajajo tudi t.i. “nezvesti elektorji” (faithless electors). To so tisti elektorji, ki v odločilnem trenutku ne volijo za tistega, za katerega so prisegli svoji zvezni državi. To prisego lahko prelomijo tisti elektorji, ki so – no, prisegli. Seveda obstajajo tudi elektorji, ki jim ni treba ničesar priseči, a to je že druga zgodba.
Leta 2016 je kar deset elektorjev volilo, oziroma je poskušalo voliti, v nasprotju z rezultatom v njihovi zvezni državi. Tri takšne glasove so razveljavili, ostali pa so bili upoštevani. To so bile prve volitve v več kot stotih letih, da je toliko elektorjev hotelo spremeniti izid volitev. Hillary Clinton je izgubila pet elektorjev pod prisego, Trump dva.
Elektorski kolegij je bil po svoji naravi nastavljen tako, da je na koncu Trump dobil 304 glasove, Clinton pa 227, kljub temu, da je slednja dobila 48% ljudskih glasov, Trump pa 46%. Kaj se bo zgodilo med 3. novembrom 2020 in 6. januarjem 2021, je trenutno velika uganka.
Volilna geometrija, vrhovno sodišče, zatiranje glasovanja, namerno pošiljanje nezvestih elektorjev, zapleten način glasovanja, zmeda z identifikacijo, … Volitve v ZDA so (namerno) velika zmeda in zdi se, da bi potrebovali zunanje opazovalce kot kakšna afriška država. O tem kdaj drugič. Zdaj vsaj vemo, kaj za vraga je elektorski kolegij. Čestitam.
