Pisalo se je leto 1166, sto let po tem, ko so Normani okupirali britanski otok. Po Sveti deželi so divjale križarske vojne in veliko dvorcev je ostalo praznih, ker so njihovi gospodarji umirali v muslimanskih deželah. Po dvorcih so se naselili skvoterji, in ker v takratni Angliji ni bilo uradnih zapisov o lastnini, so nastale težave.
Nato sta se sprla Henrik II in nadškof iz Canterburyja, Thomas Becket. Kralj je Cerkvi očital, da deluje po principu države v državi in se ne podreja kraljevim zakonom v polni meri. Cerkev je namreč imela svoje sodišče, ki je odgovarjalo le papežu. Zato je kralj uveljavil nov sodni sistem, v katerem so sodišča odgovarjala le njemu. To nadškofu ni bilo po godu, kralju pa je jasno povedal, da nima pristojnosti nad klerom. Henrik II je storil usodno napako in nad nadškofa poslal štiri viteze, ki so ga umorili. Ne ravno zen reševanje konfliktov.
Atentat je razjezil angleški narod, ki se je obrnil proti svojemu kralju. Če je hotel ostati na prestolu in obdržati glavo, se je moral s Cerkvijo nemudoma pobotati. Da so ga uradno oprali krivde pri škofovem umoru, je moral pristati na imuniteto duhovščine. Ta zato v nobenem primeru ni odgovarjala civilnemu sodišču, razen za visoko izdajo in nekaj drugih izjem.
In tu se zanimivost, o kateri sploh pišem, šele začne. Zakon, ki je klerikalcem podeljeval imuniteto, se je imenoval Privilegium clericale (prevod očitno ni potreben), član duhovniškega stanu pa je svojo pripadnost dokazal z duhovniško opravo in tipično frizuro. Čez čas se je to spremenilo in obtoženi klerikalci so dobili imuniteto pred civilnim pravom z dokazovanjem pismenosti. Človek pač ne more drugim brati svete knjige, če je sam nepismen, mar ne?
Ni vam treba biti pravnik, da vidite luknjo v zakonu, in tako so vsi, ki so znali brati, začeli koristiti novi privilegij. Leta 1351 je kralj Edvard III to luknjo kar uzakonil in nenadoma je bila pismenost Monopoli karta iz zapora.
Za preverjanje pismenosti so brez izjem uporabljali Psalm 51, kar je pomenilo, da se je obtoženi rešil kraljeve kazni že s pomnjenjem svetih stihov. Naenkrat je Grešnikova izpoved postala rešitev pred vislicami. Če je obtoženi storil res grd zločin, so mu ukazali, naj prebere naključni psalm in če res ni bil pismen, se je kaj kmalu zibal nad trgom.
Najbolj znana oseba, ki se je s psalmom rešila vislic, je bil Ben Jonson, Shakespearov glavni tekmec. Ob koncu 16. stoletja je bil obtožen umora in kot literat je seveda znal prebrati tudi Psalm 51. Če se ne bi s tem rešil, danes ne bi imeli številnih odličnih del, s katerimi je kratil spanec bolj slavnemu Bardu.
V času Tudorjev, natančneje v času Henrika VII, so se tega izkoriščanja lotili z označevanjem ne-klerikalcev. Spremenjen zakon je namreč dovoljeval le enkratno sklicevanje na Privilegium clericale, in tistim, za katere so ugotovili, da niso duhovniškega stanu, so označili palec. Tako se ob naslednjem zločinu niso mogli več sklicevati na privilegij.
Henrik VIII se je končno odločil, da ima Cerkev preveč posebnih pravic in sporni zakon omejil. Določeni zločini so postali “imuni na klerikalizacijo”, kar seveda ni bilo všeč ne papežu Leonu X ne canterburyjskemu škofu. Henrik VIII in papež sta se že tako prepirala zaradi ločitev, to nasprotovanje pa je zlomilo kameli hrbet.
Henrik je pomahal RKC, se ločil od žene, jo obglavil, in še naprej uveljavljal svoje zakone nad vsemi. Do konca stoletja Psalm 51 ljudi ni več rešil vislic, če so morili, posiljevali, zastrupljali, kradli, zganjali čarovnije ali vlamljali. Niti če so bili duhovniki.
