Kako postaneš astronavt?

Skoraj vsak otrok, ki ga vprašaš, kaj bi rad bil, ko bo velik, odgovori, da bi rad bil astronavt. Kar ni čudno, saj je to najbolj ekskluziven poklic na svetu (če ne štejemo papeža), ki ti omogoča letenje z raketami in ogled Zemlje od zgoraj. Slednje je še bolj ekskluzivno doživetje kot papeževanje. A kako težko je postati astronavt? Kdo je lahko astronavt, kaj počne in kako sploh to postaneš? Mnogi ob omembi astronavta pomislijo na frajerje iz Nase, a ker moraš za delo pri Nasi biti ameriški državljan, je to za večino nas to nedosegljiv cilj. A na srečo ima Evropa svojo vesoljsko agencijo: ESA.

Kdo je lahko astronavt?

Astronavt je lahko le tisti, ki obvlada znanost in se je doslej že nekje izkazal. Kandidat mora imeti dokončano univerzo na področju naravoslovja (fizika, biologija, kemija, matematika), strojništva ali medicine. Še bolje je, če ima vsaj tri leta izkušenj ali pa zna upravljati letalo. Največ možnosti imajo kandidati, ki so študirali aeronavtiko ali astronavtiko, ni pa to nujno. V vsakem primeru mora kandidat biti izredno dober na svojem področju. Obvezno je tudi znanje angleščine, vsak dodaten jezik pa je dobrodošel.

Astronavt pri Esi mora obvladati ogromno stvari, enako pomembno pa je fizično in psihično znanje kandidata. Uspešno mora prestati poseben zdravniški pregled (JAR-FCL 3, razred 2), ne sme imeti nobene resnejše bolezni, ne sme biti odvisen od kakršnih koli substanc (droge, alkohol ali tobak), mora biti zadostno okreten, njegov vid pa mora biti stoodstoten (20/20). Brez skrbi, ESA sprejme tudi tiste z lečami ali ljudi z lasersko popravljenimi lečami. Mora pa astronavt v vsakem primeru imeti oster vid, ne sme biti barvno slep, prostorski vid pa mora biti izjemen.

Seveda mora biti kandidat tudi brez kakršnih koli duševnih bolezni, njegova kognitivna, mentalna in osebnostna pripravljenost za delo v zelo zahtevnem okolju pa mora biti nadpovprečna. Predvsem od kandidatov zahtevajo sposobnost odločanja, zmožnost dela pod pritiskom, dobro razvit spomin in višja stopnja zbranosti, ter spretnost z rokami. Kandidat mora biti tudi močno motiviran, prilagodljiv, družaben in sočuten, neagresiven in čustveno stabilen.

ESA ne išče ekstremnih športnikov in treniranih mišičnjakov (prevelike mišice znajo biti celo moteče), zahtevajo pa telesno pripravljenost, ustrezno starosti kandidata. “Fizična aktivnost je nasploh koristna za vaše zdravje,” zapišejo v svoji brošuri. Idealna starost je med 27 in 37, večja težava pa je v tem, da ESA novih astronavtov ne išče neprestano.

Prve astronavte so izbirali leta 1992, drugi izbor je potekal leta 1998, nazadnje pa so vesoljce izbirali leta 2009, ko so izbrali šest srečnežev. A kot pravi Frank Danesy, vodja poslovnega oddelka Ese, ni nikoli prepozno, da se nadobudni astronavti pripravijo na prihodnost. Če boste pridno delali in boste pri naslednjem naboru (ki bo verjetno po letu 2020) dovolj stari, imate nekaj možnosti, da postanete astronavt.

Kdo je astronavt?

Trenutno je petnajst aktivnih astronavtov, največ časa pa je v vesolju preživel Nizozemec André Kuipers, izbran leta 1998, ki je v vsemirju preživel vsega skupaj 203 dni. Najnovejši astronavti so: Italijanka Samantha Cristoforetti (v vesolju 199 dni), Nemec Alexander Gerst (v vesolju 165 dni), Danec Andreas Mogensen (vesolje ga še čaka), Italijan Luca Parminato (v vesolju 166 dni), ter Britanec Timothy Peake in Francoz Thomas Pesquet, ki še nista bila izstreljena tja gor.

Samantha Cristoforetti je ena od le dveh žensk, ki jih je Evropa sprejela med svoje astronavte, diplomirala pa je na tehnični univerzi v Münchnu kot strojnik. Nato je šla v aeronavtično šolo v francoski Toulouse, v Rusiji pa je študirala še kemijo in tehnologijo. Na koncu je šla še na italijansko aeronavtično akademijo. Kar pomeni, da je morala ogromno ur presedeti v šolskih klopeh, da je lahko sedla v raketoplan.

Alexander Gerst je študiral na Inštitutu za tehnologijo v Karlsruheju, kjer je diplomiral iz geofizike. Magisterij je dobil v novozelandskem Wellingtonu, v Hamburgu pa je naredil še doktorat iz geofizike in dinamike ognjeniških izbruhov.

Luca Parminato pa je najprej študiral politologijo, diplomiral pa je na akademiji za aeronavtiko. Nato se je uril v Teksasu skupaj z ameriškimi in evropskimi vojaškimi piloti, v naslednjih letih pa se je izuril v različnih bojevniških in taktičnih programih. Dva meseca potem, ko je postal astronavt, je opravil še magisterij iz inženirstva, povezanega s poskusnimi leti.

Kaj počne astronavt?

Kaj je astronavt, je jasno bolj ali manj vsakemu. Dandanes se v vesolje leti predvsem zaradi Mednarodne vesoljske postaje, kjer izvajajo poskuse in skrbijo za Postajo. Kadar ne trenirajo ali ne živijo v vesolju, pomagajo pri vesoljskih programih in skrbijo za stike z javnostjo. Najboljši piarovec za agencijo z astronavti je čisto pravi astronavt.

Kako postaneš astronavt?

Naj ponovim še enkrat: postati astronavt je pasje težko in za mnoge skoraj nemogoče. Ni pa čisto neizvedljivo. Kako je videti pot do skafandra, ko ustrezaš vsem kriterijem?

Astronavt mora skozi tri urjenja. Osnovno urjenje traja eno leto, poteka pa v Evropskem astronavtskem centru v bližini Kölna, astronavta pa najprej podkujejo v teoriji. Poznati mora svojo novo agencijo in vse ostale, skupaj z glavnimi vesoljskimi programi. Novince nato naučijo osnovnih znanj v strojništvu, rokovanja z elektriko in elektroniko, obzorja pa jim razširijo v mnogih drugih znanostih. Nato morajo kot lastni žep poznati glavne sisteme Mednarodne vesoljske postaje ter raketoplanov Shuttle (ki je sicer že v pokoju) in Sojuz. Na koncu astronavti postanejo odlično izurjeni v potapljanju, robotiki, upravljanju raketoplanih, ruščini in človeški naravi.

Nato sledi višja stopnja, ki prav tako traja eno leto, astronavti pa se še bolj podrobno seznanijo z Mednarodno vesoljsko postajo, kar pomeni, da jo znajo upravljati, popravljati in skrbeti zanjo. Ta stopnja je podrobna in temeljita, a še vedno dovolj generična, da astronavt na koncu ni specializiran. V teh dvanajstih mesecih se nauči tistih stvari, ki jih mora znati vsak astronavt. Še bolj se izuri v obdelovanju podatkov, robotiki, navigaciji, vzdrževanju, v dejavnostih zunaj in znotraj vesoljskih plovil, ter bolj podrobno spozna medicino.

Zadnja stopnja je specializacija, ki traja 18 mesecev, astronavt pa se izuri za točno določeno nalogo, ki jo bo opravljal na vesoljski postaji. Celotna ekipa v tem času dela skupaj, saj se morajo spoznati bolj kot bratje in sestre, glede na to, da so v vesolju odvisni en od drugega. Na vesoljski postaji potrebuje vsak sistem tri ljudi: en uporabnik, en upravljalec in en specialist. To pomeni, da se vsak od astronavtov izuči za eno od vlog za vsak sistem. Med specializacijo se novinci izurijo tudi za ukrepanje v izrednih razmerah, v primeru napak ali za popravljanje plovila. Specializacija poteka v repliki vesoljske postaje, ki je postavljena v teksaškem Houstonu v Nasinem centru. Potem, ko astronavti dobijo podpisano potrdilo od vseh petih mednarodnih partnerjev (evropska ESA, ameriška NASA, ruski Roscosmos, japonska JAXA in kanadska CSA), so pripravljeni na svoj prvi polet na ISS. (Več o posebnem urjenju)