Vsi poznamo ikono (oziroma emoji) ❤️. Po vsem svetu se uporablja kot piktogram za človeško srce in simbol za naklonjenost. ❤️ je srce, srce pa pomeni ljubezen. Je najbolj prepoznaven simbol na svetu, takoj za križem in polmesecem. A četudi ta simbol vidimo povsod, otrokom zgodaj razložimo njegov pomen, ga povezujemo z notranjim organom in ljubeznijo, pred leti pa je celo pristal v oxfordskem slovarju angleškega jezika, to ni nekaj starodavnega ali instinktivnega.
Simbol ali oblika ❤️ je v preteklosti v različnih kulturah predstavljal različne stvari. Samo srce, človeški organ, je bilo veliko časa uganka in njegove biološke funkcije ljudje nismo poznali do leta 1628. Ljubezen kot čustvo, če ga povezujemo s telesom namesto z duhom, je bil dolgo povezan z očmi, glavo ali celo ledvicami – ne s srcem. Zgodba o tem, kako je ❤️ postal simbol za srce in za ljubezen, je romantična. Pot je bila dolga in pod vplivom zeliščarstva, heraldike, falusa, prsi in zadnjic, starodavnih filozofov, pobožnosti Rimo-katoliške cerkve, uvedbe poceni pošte v Angliji, ter igralnih kart.
❤️ je v geometriji srčnica, posebna vrsta ravninske krivulje, in je v naravi pogosta. Vidimo jo v nekaterih listih in rožah; nastane takrat, ko se laboda dotakneta s kljuni; vidimo jih v jagodičevju in različnih delih človeškega telesa. Naši najbolj oddaljeni predniki so to obliko risali po jamskih stenah, a ne vemo, kaj jim je simbol predstavljal. Srce, po drugi strani, je prvič dobilo vlogo v Egiptu, kjer so menili, da se v srcu skrivata duša in razum. Srce je bilo tako pomembno, da je bilo edini organ, ki so ga pustili v telesu med mumifikacijo. Boginja Ma’at je tako lahko stehtala srce in določila, kako grešen je bil nekdo in kakšno kazen si zasluži. A ko so Egipčani srce hoteli upodobiti, ga niso s simbolom ❤️, ampak z obliko skarabeja.
❤️ je v zahodno ikonografijo vstopil preko Grkov, ki so s srčnico upodabljali bršljan ali trto, simbola stalnosti in prenavljanja. Meseno poželenje in ljubljenje so prikazovali z golim dečkom, ki je predstavljal boga Erosa. Zanimivo je, da je svoje sulice vedno uperil v oči in ne v prsi ciljne publike. Fizično srce je, kot rečeno, dolgo veljalo za središče razuma in to egipčansko idejo je ponavljal tudi Aristotel. Šele v prvem stoletju je srce postalo povezano s čustvi, ko je rimski zdravnik Galen sklenil, da naša črpalka prej gosti emocije kot intelekt – razen ljubezni, ki naj bi prebivala v ledvicah.
Zmedo glede pomena ❤️, namena ljubezni in funkcije srca je še bolj zmedel prihod krščanstva. Četudi so iz judovstva prevzeli številne metafore povezane s srcem in idejo, da je srce domovanje čustev, so sklenili, da je ljubezen le metafizični koncept, ki nikakor nima veze s stvarnim svetom iz mesa in kosti. So pa prevzeli ❤️, ki je, tako kot pri Grkih, pomenil trto, simbol za ponovno rojstvo. Pogosto so ta simbol dajali na svoje grobnice, s čimer so izrazili svoje upanje na ponovno vstajenje.
Potem so tu bila še ljudstva, ki so prej ali slej prišle pod neustavljiv val pokristjanjevanja. Ta so si ❤️ razlagala po svoje. Keltom je srčnica predstavljala simbol za večnost, medtem ko so Vikingi z njo upodabljali moč boga Odina, ki je vojščake pred vsako bitko spravil v bojno stanje. Ko je nad temi ljudstvi zavladal križ, so počasi prevzeli poenoteno pojmovanje ❤️. V srednjem veku se je nato ustvarila še povezava med srčnico in romantično ljubeznijo.
Dvorna, oziroma viteška ljubezen, ki je ženske postavila na piedestal, je v Evropo prišla preko križarjev, ki so za ta koncept slišali v islamski poeziji. ❤️, ki je predstavljal neskončno in neomajno ljubezen do izbranke, se je pojavil na neštetih viteških ščitih in zastavah v različnih barvah – v zeleni, modri, rdeči in črni. Zadržano čaščenje, ki ga je predstavljal ❤️, je prvi definiral pesnik Andreas Capallenus, ko je leta 1184 zapisal, da je čista ljubezen “tista, ki združuje srci dveh ljubimcev z vsakim čustvom radosti”. Tudi Capallenus je menil, da je srce dom čustev, kar se je močno prijelo med evropskimi plemiči. Ti so namreč nenadoma zahtevali, da se njihova srca pokoplje stran od preostalega telesa. Medtem ko je slednje večnost čakalo v družinskih kriptah, so srca pokopavali na krajih, ki so bili pokojnim – pri srcu. Rihard Levjesrčni, na primer, je ukazal, naj njegovo hrabro srce pokopljejo v mestu Rouen, medtem ko je njegovo telo pristalo ob očetovi grobnici v mestu Anjou. Iz nekega razloga Cerkvi to početje ni bilo všeč, zato je leta 1311 izdala odlok, ki je dejal, da se duša ne nahaja le v srcu, ampak je “enakomerno razporejena po celem telesu”.
Ena prvih upodobitev srca se pojavi v freski slikarja Giotta leta 1305, ki prikazuje alegorijo usmiljenja in dobrodelnosti. Ta alegorija izroča svoje srce Jezusu, to pa je naslikano zelo podobno današnjemu ❤️, na podlagi anatomskih opisov srca iz takratnega časa. Giotto je s to podobo vplival na številne slikarje, ki so prišli za njim. Dejanski ❤️ se prvič pojavi v miniaturah Francesca Barberina v začetku 14. stoletja. V cistercijanskih rokopisih v Bruslju nekaj let kasneje imajo še bolj dodelan ❤️. Zelo priljubljen motiv je bilo tudi Srce Jezusovo, katerega ikonografija se je najbolj razvila med časom protireformacije. Na mnogih slikah Kristus odpne svoje pregrinjalo in razgali svoje srce v obliki ❤️. Včasih je srce upodobljeno brez lastnika, opremljeno pa je s svetniškim sijem ali zlato krono. Medtem je Cerkev vedno bolj promovirala Srce Marijino, ki je bilo simbol ljubezni človeštva do Odrešenika, in so temu primerno podpirali slikarje, ki so Marijo upodobili z žarečim ❤️.
Medtem ko so pred 14. stoletjem umetniki srce upodabljali z ožjim delom navzgor, se je v naslednjih dveh stoletjih ustalila podoba, ki jo poznamo danes. Največ zaslug za to so imele igralne karte. In te so podrle cerkveni monopol nad simbolom ❤️. Kmalu po letu 1480, ko je zaživel tisk, so se v Franciji začele prodajati igralne karte. ❤️ je nadomestilo kelih, ki je na ročno slikanih kartah predstavljalo Sveti gral in če so ostali simboli predstavljali fevdalizem, je bilo ❤️ povezava s sakralnim. Pik je namreč pomenil meč, ki je predstavljal plemstvo; karo je predstavljal trgovce, križ je predstavljal kmetijstvo in kmete, ❤️ pa je kot nadomestek Grala predstavljal duhovščino. Zelo kmalu so ljudje te simbole, vključno s ❤️ povezovali z igrami na srečo in ne več z ljubeznijo – romantično ali tisto do boga.
Medtem ko je plemstvo po dvorcih in duhovščina po samostanih na ❤️ gledala kot na simbol čiste in vzvišene ljubezni, so navadni ljudje nanj gledali veliko bolj erotično in vulgarno. Srčnica je skoraj vedno predstavljala rodovitnost in spolnost. Ob ❤️ so se podaniki spomnili na prsi, zadnjico in genitalije. V Angliji v času Shakespeara je izraz plackett istočasno pomenil predpasnik v obliki srca in evfemizem za ženski spolni organ. Med renesanso se je živahno pojmovanje ❤️ preselilo še v višje sloje, umetniki pa so oživeli Erosa (oziroma njegovega rimskega bratranca, Kupida) v obliki kerubov. V Firencah lahko v palači Uffizi vidimo stropno fresko, na kateri četa kerubov v zadnjice mladeničev streljajo puščice s ❤️ na konici.
Cerkev je hotela ponovno prevzeti monopol nad srčnico z zgodbami o sveti Terezi in njenih videnjih, v katerih jo je angel večkrat s sulico ustrelil v srce, medtem ko je ona kričala od vzhičenja. ❤️ je bil znova v domeni ljudstva, kar se je še bolj utrdilo z napredkom medicine in anatomije. Leta 1498 je Leonardo da Vinci prvi realistično narisal človeško srce. Ko je namreč odprl truplo, ki mu ga je bil priskrbel sodelavec, je ugotovil, da najpomembnejši organ v resnici ni nič podoben ❤️. Ker risba ni bila dovolj, pravega srca pa ni mogel nositi naokrog, je izdelal še steklen model. Biološki namen srca je stoletje kasneje razložil še britanski zdravnik William Harvey in enkrat za vselej ljudem povedal, da srce ni povezano s čustvi, ampak ima povsem fiziološko nalogo. Seveda ljudje kljub temu niso bili pripravljeni pozabiti na priljubljen simbol ❤️ in romantičen pomen človeškega srca. To so s pridom izkoristile slaščičarne. Ko je v 18. stoletju sladkor postajal vedno bolj pogosta dobrina in so premožni zahtevali vedno več sladkarij, so mojstri slaščic ❤️ uporabili za sladkarije, peciva in torte. Sladkosnedi Dunajčani in Parižani so z veseljem pojedli vse, kar je bilo sladkega in v obliki srca. Češnje, ki so razpolovljene zelo podobne ❤️, so bile le še češnja na vrhu torte. Sladice so s pomočjo marketinga povezali z zmenki in ljubeznijo, ❤️ pa je bil pri tem v izjemno pomoč.
Zelo kmalu se je naveza ljubezni, sladkorja in ❤️ utelesila v množičnem praznovanju Valentinovega, kjer je srčnica prevzela prestol v grafični podobi praznika. Valentinovo se je seveda praznovalo že stoletja, a pred tem je bilo redko in bolj intimno. S pojavom čestitk pa je Valentinovo postalo “mainstream”. Ob šopku cvetja in okusni torti iz bližnje slaščičarne je tako ljubljena oseba 14. februarja dobila še čestitko, na kateri se je bohotil ❤️ s Kupidom in zaljubljenim parčkom. S čestitkami je neposredno povezana tudi pošta, ki je s porastom pošiljanja pisanih razglednic v Angliji uvedla znamke za en peni. Do začetka dvajsetega stoletja so romantično razpoloženi ljudje poslali na milijone takšnih pisem in vsako je imelo svojo znamko, ki je nekje skrivala ❤️.
Valentinovo, pojmovanje ljubezni in upodabljanje ❤️ je doživelo visoko-oktanski preporod v Ameriki, kjer so prav tako s pridom pošiljali ljubezenska pisma in čestitke. A v živahnih dvajsetih je viktorijanska sentimentalnost in nedolžnost zamenjala ameriška porednost. Na razglednicah so dekleta s ❤️ v rokah koketirala s prejemniki, koncept ljubezni pa se je v tem času tako ali tako spremenil zaradi pojava psihoanalize, kjer so bila čustva neposredno povezana s slo, incestom in nevrozami. Na srečo so se v tem času pojavili risani filmi, kjer je bil ❤️ zelo priročen za sporočanje naklonjenosti. Generacije otrok so ❤️ začele dojemati kot simbol za ljubezen, predvsem tisto s strani matere.
Na področju anatomije in dejanskega srca se je največja revolucija zgodila leta 1967, ko so zdravniki prvič presadili srce. Ljudje so se spraševali, če s tem “podedujemo” tudi čustva in naklonjenost; ali pa je srce res samo mišica življenjskega pomena. Naenkrat je bilo nemogoče združiti klinično resničnost in romantične predstave ljubezni, zato je ❤️ z veličastnega simbola postal le še stvar marketinga (in risank). New York je namreč natanko deset let po prvi presaditvi srca zagnal ogromno marketinško kampanjo, v kateri je dobil nesmrtni piktogram “I ❤️ NY”. New York je bil takrat središče poslovanja in kulture, ter najljubše igrišče za ustvarjalce iz Hollywooda. Zelo kmalu so ljudje po vsem svetu nosili majice, na katerih je pisalo “I ❤️ London” ali “I ❤️ Tokio”. Srčnica je bila razredčena s simbola za ljubezen do boga ali bližnjega na simbol za določen kraj ali dejavnost.
❤️, oziroma srčnica, v sodobnem času pomeni tudi zdravje, oziroma življenje. Video igre so število življenj upodobile s številom ❤️ v kotu zaslona. V devetdesetih je ❤️ postal uporaben ideogram, s katerim so restavracije in pakiranja kupce obvestila, da je določen obrok ali izdelek zdravju prijazen. Skoraj vsaka aplikacija na pametnem telefonu, ki je tako ali drugače povezana z zdravjem, ima v logotipu ❤️. Poleg tega ❤️ na družabnih medijih pomeni, da nam je objava všeč. Facebook je svojemu 👍 naposled dodal tudi ostala čustva, vključno s ❤️. Twitter je svojo slavno zvezdico (ne brez kravala uporabnikov) zamenjal za ❤️. Instagram od vsega začetka ljudem omogoča, da všečnim fotografijam namenijo ❤️, ki predstavlja “like”.
A kljub temu, da je ❤️ doživel devolucijo iz simbola za rodnost, božjo ljubezen, nedolžno viteško ljubezen ali povsem meseno poželenje med dvema podanikoma v marketinški trik z vsemi parodijami in cinizmom, ter v simbol za mimobežno in banalno “všečkanje” na spletu, lahko rečemo, da veliko ljudem ❤️ še vedno pomeni predvsem (navidez) preprosto čustvo: ljubezen. Takšno ali drugačno. Emoji in pametni telefoni so ❤️ vzeli iz rok tržnikov (in posredno iz rok vitezov in klera) in jih vrnili ljudem, ki lahko v javnih sporočilih na družbenih omrežjih ali v zasebnih in intimnih sporočilih ljubljenim osebam z njim izražajo svojo naklonjenost. En ❤️ še vedno pove več kot tisoč besed.
