Lidija Hartman prebere pesem Soči

Simon Gregorčič, “Goriški slavček”, je leta 1879 v Stritarjevem Zvonu objavil pesnitev Soči. Mnogi v njej vidimo srhljivo napoved prve svetovne vojne in Soške fronte, ki se je zgodila četrt stoletja kasneje, a Anton Slodnjak, literarni kritik, je menil, da ni šlo za jasnovidnost, temveč za odziv na ustanovitev Italie irredente leto poprej.

Pesem je prebrala neponovljiva Lidija Hartman, za kar se ji zahvaljujem še tukaj, zahvala pa gre tudi Maruši Kerec, ki je navezo vzpostavila.

Sam težko v slovenski poeziji najdem boljšo pesem kot je Gregorčičeva oda najlepši reki sveta, ampak temu verjetno botruje tudi dejstvo, da se je rodil 20 minut stran, reka pa teče 1 km od mojega doma. A lepoto v pesmi lahko najde sleherni Slovenec, saj je Soča zgolj simbol domovine, zatorej uživajte ob pesmi z menoj.

Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!

Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine —
krasna si, hči planin!

Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!

Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav —
Bog sprimi te tu sred planjav!…
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!

A ko pridereš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?

Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza – krasna!

Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!

Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!

Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!

Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!

Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!

Več o Simonu Gregorčiču tukaj.