Prva asociacija, ki nam pride na misel ob omembi hladne vojne, so gotovo vohuni, predvsem sovjetski in ameriški, ki so se skrivali po temnih ulicah Washingtona ali Moskve, oziroma se z martinijem v roki družili z elito na Manhattnu ali Leningradu. To so podobe iz pop kulture, manj znano pa je, da je k poznavanju sovražnika pomagala tudi umetnost kartografije.
Najpomembnejši vir prostorskih informacij so bili vohunski sateliti in letala. V ZDA so takoj po koncu druge svetovne vojne hoteli spoznati svojega novega glavnega svetovnega sovražnika, Sovjetsko Zvezo, zato so se različne agencije (CIA, NRO) skupaj z obrambnim ministrstvom in letalskimi silami lotile vohunjenja iz ptičje perspektive. V petdesetih in šestdesetih so nad sovjetskim blokom leteli sateliti v okviru programov z imeni kot so CORONA, ARGON, in GAMBIT, najbolj znano pa je vohunsko letalo U2, ki so ga Sovjeti sestrelili leta 1962.
Sovjetska kartografija
Sovjetska zveza seveda ni zaostajala za Američani, le manj vemo o njihovih podvigih. Stalin je zgodaj ugotovil, da so zemljevidi silno uporabno orodje, zato je po vojni ukazal obsežen projekt, ki je do leta 1954 popisal celotno zvezo. VTU (Topografski Direktorat Rdeče Armade) je izdelal ogromen zemljevid v merilu 1:2.500.000, ki pa je dolgo ostal tajen. Za potrebe javnosti in turistov je civilna agencija GUGK izdala manj podrobne zemljevide, ki so namenoma vsebovali napake in zavajanja, saj se je Stalin bal, da bodo sovražniki s pomočjo javno dostopnih zemljevidov laže napadli in okupirali državo.
Leta 1961 so izstrelili svoj prvi vohunski satelit Zenit, ki je v različnih izvedbah z dvestotih kilometrov v zraku pridno fotografiral vse pod seboj. Zenit 2 (enka ni obstajala) je imel pet kamer, štiri z goriščno razdaljo 1000mm in eno z 200mm. Vsaka kamera je lahko posnela 1500 sličic, vsaka pa je pokrila 60×60 km ozemlja. Zemljevidi v tem članku so nastali sredi sedemdesetih, kar pomeni, da so jim bili v pomoč posnetki, ki so jih naredili sateliti tipa Zenit 4, ki je imel boljše kamere in je lahko letel niže. Ena od inačic je bila namenjena topografski fotografiji.
Velika večina ruske kartografije iz časa hladne vojne je še vedno tajne, a ko je SZ razpadla in so se sovjetski vojaki umaknili iz satelitskih držav, je bilo v zapuščenih vojašnicah in bunkerjih odkritih ogromno vojaških zemljevidov. Nivo detajlov je presenetil mnoge ljubitelje zemljevidov na Zahodu, saj so spoznali dve stvari: Sovjeti so namenili ogromno časa, denarja, in talenta popisu svojih mest in mest v sovražnih in zavezniških državah, in pogosto so bili njihovi zemljevidi natančnejši kot lokalni.
To pomeni, da si pri izdelavi niso pomagali le z visokozmogljivo satelitsko tehnologijo, ampak tudi z agenti na terenu, ki so ta mesta prehodili, fotografirali, in zabeležili vse možne podrobnosti: čemu stavbe služijo, koliko pasov imajo avtoceste, koliko tirov železniške proge, in katere reke so uporabne za prevoz (z velikimi črkami so označili prevozne reke). Seveda so si pomagali tudi s kopiranjem obstoječih zemljevidov.
Nekateri zemljevidi so bili celo tako podrobni, da so s pomočjo barvnih shem in simbolov ločevali med naselji, ki so zgrajena iz močno gorljivih materialov, in mestnimi četrtmi, kjer je gostota prebivalstva večja. Da so oficirji laže brali zemljevide, so jim agencije spisale kartografske vodiče, dolge stotine strani.
Sovjetski zemljevid Ljubljane
V zbirki odkritih zemljevidov so seveda New York, London, Pariz in Washington. A na našo srečo so odkrili tudi izjemno podroben zemljevid Ljubljane, ki so jih Sovjeti pod budnim očesom polkovnika A.D. Yudina naredili leta 1976 v merilu 1:10.000. Na njem so označene vse mestne četrti, večje ulice, in pomembnejše zgradbe. Tako so pri strani posebej izpostavljene elektrarne, vojašnice, inštituti, upravne zgradbe, in turistične znamenitosti.
Pomembne so tudi barve, s katerimi so označili določene zgradbe ali območja. S črno barvo so bile označene vojaško-industrijske tarče, z zeleno druge vojaške stavbe in komunikacijske tarče, z vijolično so označili vladne in upravne objekte, medtem ko so bile rumenkaste rezidenčne stavbe. Pomembnejši objekti so bili rjavi.
Ob strani so vohuni tudi zapisali vse, kar so lahko izvedeli o naši prestolnici. Zabeležili so število prebivalcev (leta 1971 je bilo 174 tisoč Ljubljančanov) in se razpisali o sestavi tal, višini okoliških vzpetin, pretoku Ljubljanice in Save, širini in materialu cest in avtocest, zgradbi hiš in pomembnejših predelih (Šentvid in Domžale na primer omenijo kot razvijajoča predmestja s večjim industrijskim in trgovskim pomenom). Zanimivo je tudi, da so omenili, kdaj in katere reke zamrznejo, ter kdaj poplavljajo. Skrbno so popisali tudi pogostejše vrste dreves v okoliških gozdovih (bukev, hrast, gaber, in lipa). Ljubljanski špijun je kartografski agenciji sporočil tudi, da je Ljubljana lepo krajinsko urejena in da ima mnogo parkov, trgov, vrtov in drevja. Tudi tu omenijo pomembnejše izobraževalne ustanove, tovarne, in vojašnice.
Na zgornjem izseku zemljevida iz leta 1976 tako vidimo, da so stavbe kot so Slovenska akademija znanosti in umetnosti (2), mestna hiša (54), sodišče (62), in univerza (64) označene z vijolično barvo, kar pomeni vladne in upravne stavbe. Tovarna Šumi (25) je označena s črno barvo, kar pomeni vojaško-industrijsko tarčo, prav tako območje okrog današnjega Ambroževega trga, kjer je videti, da so bili plinomeri. Pošta in RTV sta označena z zeleno barvo, kar pomeni komunikacijske tarče. Označen je seveda tudi Grad.
Na zemljevidu Kosez in Spodnje Šiške je lepo označen Bajer in soseska terasastih blokov, ki je v času “opazovanja” šele nastajala.
Pod številko 35 je v legendi omenjena topniška vojašnica, ki je lučaj od Plečnikovega stadiona stala od leta 1860, v uporabi pa je bila do osamosvojitve. V času, ko je ruski vohun popisal sosesko, se je imenovala Vojašnica Ljubo Šercer, v njem pa je JLA imela topniško orožje. Številka 18 označuje tovarno telekomunikacijskih naprav, ki še vedno obstaja (IMP).
Tudi današnji BTC je bil pomemben kompleks, saj je v bil v tistem času največje blagovno in transportno središče v Jugoslaviji, v katerem se je hranilo uvoženo blago, namenjeno celotni državi. Vijolična stavba je carina, območje vojašnice pa ni posebej označeno kot takšno, čeprav je bila zgrajena leta 1975, torej v času nastanka zemljevida. Stavbe na tem mestu so pravilno narisane, označeni pa so tudi rezervoarji za nafto, ki stojijo tam še danes.
Na zgornjem zemljevidu nemudoma prepoznamo Trnovo, a četrt, kjer so označeni Institut Jožef Stefan, Fakulteta za elektrotehniko, Fakulteta za matematiko in fiziko, ter takratni Institut za metalurgijo, je tu zapisan kot Glince. Glince so bile do leta 1935 svoj zaselek, dokler niso postale del Viča, kar mogoče nakazuje, da je oseba, ki je bila zadolžena za Ljubljano, ime dobila od kakšnega starega domačina? Na Špici je pod številko 16 označena še ena tovarna telekomunikacijskih naprav.
Najprej skoči v oči Vodarna Kleče, ki je na zemljevidu označena s številko 57. Ta je najstarejša v Ljubljani in zagotavlja dve tretjini vse vode v centralnem sistemu. Pod 27 je označen izjemno pomemben Litostroj, 13 je Avtomontaža (danes Celovški dvori), 19 pa tovarna telekomunikacijskih naprav.
Na tem izseku vidimo vse od glavne železniške postaje do UKC in od sodišča do Hradeckega mostu. Prepoznamo večino znanih lokacij, vključno s Hrvatskim trgom in župnijske cerkve sv. Petra, najbolj zanimive pa so številke 9, 15, in 70. Pod številko 9 je označena mestna plinarna ob Resljevi oziroma Kotnikovi ulici, na mestu katere danes stoji Javna agencija za varnost prometa, pod njo pa je Mestna termoelektrarna, oziroma kotlarna (15), ki je bila del kompleksa. V nastanku zemljevida je bila skoraj desetletje neaktivna. Zelena stavba s številko 70 pa je bila vojašnica s poveljstvom JLA za Ljubljano, nekoč Belgijska vojašnica (prva v Sloveniji). Danes se v njej med drugim nahaja Slovenski etnografski muzej.
Zemljevidi so uporabni za več profilov ljudi: za vohune in politike, za diplomate in okupacijsko vojsko. Iz dotičnih zemljevidov je razvidno, da so razmišljali o vsem: katere ceste in mostovi so najbolj primerni za tanke; katera pristanišča so dovolj velika za rušilce; kateri gozdovi so gostejši in zato nevarnejši za prehajanje in morebitne upornike; kje je najpomembnejša infrastruktura, ki jo je treba zavzeti ali uničiti; kje so tovarne, kmetije, ljudje.
Sovjetski zemljevidi so tako podrobni, da so jih uporabljali celo ameriški vojaki, ko so napadli Afganistan. Medtem, ko so obveščevalne agencije počasi ugotavljale, kako procesirati, tolmačiti, in dostaviti satelitske posnetke, so se piloti med bombardiranjem zanašali na zemljevide iz osemdesetih, ko so enako počeli Sovjeti.
A ti zemljevidi niso zanimivi le za vojsko; zanimivi so tudi za zgodovinarje in ljubitelje kartografije. Izjemno pomembna je tudi njihova umetniška vrednost. Obenem je nenavadno videti znane kraje, označene v cirilici.
