Upam si trditi, da je v razvitem svetu zelo malo ljudi, ki ne poznajo zgornje skladbe. Za tiste nesrečneže, ki jo slišijo prvič, to je Bolero Mauricea Ravela.
Bolero je zanimiv tič v svetu klasične glasbe. Bolj ali manj gre za isti ritem in melodijo, ki se ponavljata v nedogled, z različnimi instrumenti v orkestru. Brez pravega razvoja, brez novosti. In vendar je to najbolj znana Ravelova skladba.
Da ne bo pomote, Bolero je čudovita skladba, a Ravel je v življenju napisal številne skladbe, ki so boljše, a vseeno je najbolj znan po tem čudesu. Zakaj? Zakaj je skladba, ki bi morala biti po vsej logiki dolgočasna, tako privlačna in priljubljena.
Ne božanski navdih, temveč delo po naročilu
Začnimo na začetku. Bolero ni skladba, ki bi se Ravelu utrnila kar tako, po nebeškem navdihu. (Skoraj nobena skladba se ne.) Pred skoraj 90 leti, leta 1928, je Ida Rubinstein, ruska balerina iz bogate židovske družine in posebnež obdobja Belle Epoque, Ravela pocukala za rokav in ga vprašala, če bi predelal nekaj skladb španskega pianista Isaaca Albeniza za orkester, da bi jih zaigrali za balet (natančneje njegovo Ibreio). Ravel se je stirnjal, začel s predelavo, se nekajkrat premislil in se odločil, da bo Idi napisal čisto novo skladbo. Plesno zvrst zanjo je izbral bolero, latinski ples iz 18. stoletja.
Bolero ima svojstven ritem in Ravelu se je zdelo zabavno, če bi ta ritem ponavljal v nedogled. Ritmu je dodal špansko-arabsko melodijo (ki se prav tako ponavlja), ter vse skupaj napisal za orkester. Novembra istega leta je skladba krstno izvedbo doživela v pariški operi, ob njej pa so zaplesali baletniki.
Kaj hitro so skladbo posneli na ploščo in ogromno skladateljev jo je hotelo izvajati (vključno s samim Ravelom). Izvajal jo je celo takrat zvezdniški dirigent Arturo Toscanini, v newyorški filharmoniji, ko je bil Ravel v občinstvu. Vsi prisotni so na koncu skočili na noge in navdušeni zaploskali. A ko je dirigent pomahal avtorju skladbe, ga je slednji ignoriral, saj je Toscanini po njegovem mnenju Bolero izvajal prehitro. Ravel je bil nasploh začuden, da je skladba, ki jo je napisal po naročilu, doživela takšen uspeh. Ko so ga vprašali, je rekel, da se mu ne zdi posebej dobra in da je napisal veliko boljših stvari. Izjavil je celo, da večina dobrih orkestrov ne bo hotela izvajati Bolera.
A bolj se ne bi mogel zmotiti. Vsi so ga hoteli igrati in danes velja za eno najbolj znanih skladb.
Tovarniški štanc + harmonija + drumlja
A zakaj je tako priljubljena? V Boleru se ista melodija ponovi 18-krat, zamenjajo se glasbila, v podlagi pa nas boža prijetna harmonija. In to je vse. Ponavljanje, ponavljanje in ponavljanje. Dandanes bi starejši rekli, da gre za “štanc” glasbo.
Ravel se je sprva poigraval z idejo, da bi skladbo zgradil na eni samcati temi, iz katere bi skladba rastla le s harmonijo in instrumentalno inovativnostjo. Ravel je torej že od začetka razmišljal izven okvirov in je hotel ustvariti nekaj novega. Kakorkoli, tistega leta je šel na počitnice v Saint Jean-de-Luz, letovišče na jugo-zahodu Francije, tik ob meji s Španijo. Po anekdoti se je ravno odpravljal plavat, ko je h klavirju poklical prijatelja in mu z enim prstom odigral melodijo. Vprašal ga je, če se mu ne zdi, da ima ta melodija “nekaj v sebi”, nekaj privlačnega. Dejal mu je, da bo to melodijo ponovil neštetokrat, brez posebnega razvijanja, s poudarkom na orkestru. Skladbo je po svojih standardih končal kar hitro, v petih mesecih. Tokrat se je namreč mudilo – Rubinsteinova mu je dala rok.
Nekoč je dejal, da bi skladbo lahko napisal vsak študent glasbe, ko bi mu enkrat izdal veliko skrivnost: “uporabi eno temo”. V koktejl je dodal še neumorno drumljo, ki se ne ustavi v vseh petnajstih minutah skladbe. Na koncu skladbo v C duru modulira v E dur in vse skupaj konča veličastno.
Celotna skladba je en velik crescendo, kar pomeni, da je iz minute v minuto glasnejša. Ko doseže najglasnejši del, se konča s pozavnami in dramatičnimi činelami. Nekateri psihologi so celo predlagali, da mora biti z Ravelovo duševnostjo nekaj narobe, če je isto melodijo ponovil osemnajstkrat!
Blazna resnica
In po drugi anekdoti je bila v občinstvu, ki je bilo priča krstni izvedbi v Parizu, gospa, ki je med ovacijami kričala “Au fou, au fou!”, kar bi po naše pomenilo “blaznež”. Ko so Ravelu to povedali, se je strinjal z njo in rekel, da je očitno edina razumela. Za intervju v The Daily Telegraph je Ravel zaključil, da se morajo poslušalci zavedati, da gre pri Boleru za eksperiment z zelo omejenimi pravili in da s skladbo ni meril nikamor drugam, nikakor pa ne tako visoko kot je skladba pristala.
A kljub vsemu se vsakdo, ki skladbo sliši, strinja, da je na njej nekaj posebnega. Četudi je bila le pogumen poskus po naročilu, je Ravel zadel terno.
