Nemci stereotipno niso znani po smislu za humor in njihov neslavni firer, Adolf Hitler, je bil videti še manj za štose kot njegovi podaniki. A humor je moral obstajati: še toliko bolj, glede na grozljivke, ki so se dogajale v nacistični Nemčiji in širom sveta.
Viri trdijo, da je bil humor predvsem uperjen proti nacistom samim. Medtem ko je bil narod bolj ali manj navdušen nad Hitlerjem, pa niso marali nacistične stranke. Zdela se jim je namreč pokvarjena in lopovska. Nekateri zgodovinarji te šale vidijo kot pasiven upor proti diktaturi enoumja, a verjetneje je šlo za “spuščanje pare” nemškega naroda. Dokler so šale ostale med štirimi stenami in najbližjimi prijatelji, se nacisti niso posebej ubadali z njimi. Težave so nastopile, če je šaljivca kdo zašpecal in ga tako spravil pred oblasti. A tudi takrat kazen ni bila pot v taborišče.
Razen, če si bil komunist in si se delal norca neposredno iz Hitlerja in nacistične stranke. Če so na začetku šaljivci dobili le opomin in mogoče kakšno batino, so proti koncu vojne nacisti postajali vedno bolj brutalni, saj so poskušali ohraniti kult osebnosti nezmotljivega firerja.
Leta 1937 je nacistični policist zapisal, da so politične šale postale prava nadloga. A dokler so šale neškodljive in lahkotne, se vlada ne bo ukvarjala z njimi. Če pa so žaljive in škodljive javni podobi firerja in nacistične stranke, potem jih je treba zatreti in preprečiti, da bi se razširile.
Te skrivnostne šale se niso osredotočale na nacistične zločine ali državo, temveč na naciste osebno. Nekaj časa je krožila sila priljubljena šala na račun Goeringa: Goering je nedavno med svoje medalje dodal puščico. Njen namen je usmerjanje, češ, se nadaljuje na mojem hrbtu. Druga priljubljena šala se je posmehovala nacistični dobrodelni ustanovi, ki je pozimi pomagala revnim:
Poster za dobrodelno ustanovo pravi, da pozimi ne sme nihče biti lačen in nikogar ne sme zebsti. “Zdaj še tega ne smemo?” pripomni delavec.
Nemški Judje so, pričakovano, razvili svojo, bolj temačno obliko humorja. Medtem ko so se Nemci šalili na račun vladajoče struje, je bilo videti, da imajo svojo državo radi in da v osnovi naciste podpirajo. Judovski humor pa je bil namenjen ohranjanju upanja v brezupnem okolju preganjanja in rasizma. Najbolj priljubljena judovska šala se glasi:
Dva Juda stojita pred strelskim vodom, ko ju obvestijo, da jih bodo raje obesili. “Vidiš, zmanjkalo jim je streliva,” se oglasi eden izmed njiju.
Druga judovska šala se norčuje na račun nacističnih uniform:
Švicar obišče judovskega prijatelja v Tretjem rajhu in ga vpraša: “Kako se počutiš pod nacistično oblastjo?” “Kot trakulja. Vse dni se prebijam skozi kup rjave snovi in čakam, da me izločijo.”
A nacisti v splošnem niso bili navdušeni nad komedijo, so pa nekajkrat hoteli razvedriti prisotne na njihovih zborovanjih. Član Hitlerjeve mladine se je zato pošalil na račun politike pred nacizmom:
Kaj je zabavalo Nemce? Zaradi česa so se od smeha valjali po tleh? Stara gnila Weimarska republika in njena demokracija. Vsi so se strinjali z njo in se krohotali. Na seji so poslanci spali, eden od njih je imel govorno napako, tretji pa je neprestano prdel.
Vodilna stranka torej ni vedela, kako sestaviti šalo, so pa to zelo dobro znali Nemci, ki so se upali spustiti v političen humor. Ta je bil veliko bolj nevaren kot šale na račun obilnega ministra. S šalami so se lotevali same države, nacističnih zločinov in osebnosti Adolfa Hitlerja. Sledeči vic je uperjen v nacistično politiko, da se vse nasprotnike označi za radikalce in reakcionarje:
Kaj je reakcionar? – Nekdo, ki zaseda dobroplačano službo, ki si jo želi nacist.
Letalo, na katerem so bili Hitler, Goering in Goebbels, strmoglavi. Kdo preživi? – Nemški narod.
Humor je bil, tako kot dandanes, predvsem zavetišče pred kruto realnostjo in je bil del vsakdana v taboriščih, v najbolj črnih oblikah. Kar pa je najbolj zanimivo, je to, da nacisti niso hoteli, da bi se ljudje delali norca iz Judov. Hoteli so, da se jih ljudje bojijo, ne pa smejijo.
vir: Dead Funny: Telling Jokes in Hitler’s Germany
